Grapa v severnem grebenu ali Severna grapa v Mali Mojstrovki je ob s snegom skromni zimi navdušila z dobrimi pogoji za sproščeno smuko.
V iskanju presežnih užitkov govtanja snega smo se odpravili k sosedom. Varen in od trum snežnih navdušencev pozabljen bukov gozd velike strmine, ki sega skoraj 1700 metrov visoko…
Vsako leto na popularnih izhodiščih in klasičnih turnih smukah opažam več ljudi, a množičnosti (in videnih neumnosti) letošnje sezone ne morem primerjati z ničemer doslej…
Lipnica pri Špiku je zapostavljen vrh, kjer je smučarij spomladi lahko dobra, pozimi pa igra na srečo.
Veličasten pričetek meteorološke zime v Bohinju, kjer na Pokljuki vlada zimska pravljica.
Zimska idila na Pokljuki, kjer je močan dež (naposled) prešel v bruhanje snega s spremljajočim zavijanjem vetra in nočni spust na smučeh čez misteriozni gozd.
Na številnih turah se je nabralo kar nekaj turnosmučarsih izkušenj. Tudi slabih! Nekaj najpogostješih in najbolj neprijetnih napak, ki si jih ne bi želel ponoviti sem v času divjanja koronavirusa zbral na kup, da mi služijo kot opomin. Dodal sem še nekaj fotografij za navdih pred novo sezono!
Brž, ko se je tudi uradno smelo gibati znotraj 212 različnih občin Slovenije, se nas je slučajno v tej osrednji dolini Triglavskega narodnega parka srečalo več prijateljev. Naključno smo imeli cilje podobne in tako v prebujajočem se dnevu okrog 5:15 pričeli s hojo proti zahodu in navkreber.
Prečenje vrhov Pokljuke na turnih smučeh je bilo že nakaj časa na mojem seznamu želja. In dan žena je bil kot nalašč, da imajo žene prosto, moški pa pridni in marljivi kakor smo, sklonjenih glav odrinemo na visokogorsko tlako, z namenom prečenja od Debele peči do Velikega Draškega vrha.
Izrazito močne padavine in svež pršič so bili premočni dražljaji, da bi jih lahko spregledali, zato smo zapregli pse šli gazit v breg!
Ko te na vrhu gore skrbi, da ti ob pripravi na spust smuči z rok ne utrga in odnese veter, veš, da pihlja …
Vremenska napoved je obetala povprečen dan. Namesto tega pa smo nenadejano uživali v izobilju pršiča, sonca in svežih smučarskih sledi!
Od sedlca navzdol pa eno samo vriskanje! Kaj vriskanje - huronsko kričanje! Od veselja, ko je pod smučmi neslišno pršelo v obraz in sem brzel navzdol nad hladno, a mehko in opojno podlago...
Na trenutke sem se počutil precej neumno, saj sem ob preveč nežni brci v zmrznjeno polento zdrsnil navzdol in se skupaj s proseno kašo odpeljal nazaj proti izhodišču. Postopek sem ponovil in naletel na enak problem meter višje...
Čakalo nas je še nekaj mukotrpnih prestopov prek ceste in porivanja po obcestnem zosu pomešanem s soljo in peskom. Za seboj smo pustili minljive sledi, v naših srcih pa trajen spomin na čudovit dan...
Le na redko posejane smrekice so podobno kot nenatančno obrite ženske pazduhe motile sicer lesketajoče deviško pobočje, ki nas je vabilo v svoje nedrje...
Razgledi za bogove.
Ko se pri Podljubelju z avtom ustaviš, obrneš in začneš vozit ritenski, veš da je snega za smuko dovolj. Če te ob hoji navkreber spremlja še bučanje plazov, si v to lahko tudi povsem prepričan!
Ko se v trdi temi ob treh zjutraj ves zalepljen voziš po avtocesti in vijugaš med pijanci ter ob divjem zaletavanju dežnih kapljic v vetrobransko steklo opazuješ Jesenice, ti po glavi roji vse mogoče!
Odšli smo čez mejo k severnim sosedom, kjer smo imeli vse, razen sonca :) Sneg je bil neverjeten, a pri takšni ohladitvi in temperaturi -12ºC niti ne more biti drugače. V kratkem času smo naredili dobrih pet tisoč višinskih metrov spustov v krasnem pršiču... Vsi smo si bili edini, da je škoda, da nismo 15. novembra in da se zima pravzaprav šele pričenja!
Powder bomb!
Človek si tega v gorskem okolju ne sme gnati k srcu, sploh sedaj, ko je trasa na Kredarico tako obljudena, da je moč izbirati sledi za smučarje, pešake in celo štirinožce. Mestoma ne bo odveč niti pozornost, da ne pohodite ali s smučmi ne razmažete kakšnega izmed številnih pasjih iztrebkov, ki krasijo snežno belino...
Nekaj vaje v strmini
Snežni in s tem smučarski dnevi se v slovenskih Alpah počasi iztekajo. V želji, da bi fotografiral še vsaj nekaj spustov ob sončnem zahodu, smo jo pozno popoldan mahnili nad bližnjo Pokljuko...
Avenija proti vrhu Viševnika ob popoldanski razjasnitvi
Dolgoletna želja smučanja po pršiču z vrha Špika ob sončnem zahodu, se je naposled le uresničila! Kar nekajkrat sem že poskušal, a je vselej nekaj manjkalo: prvič pršič, drugič sončno nebo, tretjič premalo snega za smuko s samega vrha... Tokrat so se vsi pogoji končno postavili v vrsto in dan je bil popoln! Zadeli smo terno!
Sanjski zavoji z vrha Špika ob sončnem zahodu.
Nad Pokljuko se sneg lepo nabira, a kaj ko vsaj 2 meseca prepozno...
Vetrovno na grebenu.
Fronte s snežnimi padavinami se zaradi ksenofobije ustavljajo že kilometre pred slovensko-avstrijsko mejo. S postavljanjem bodečih žic in ograj - oziroma kot se izražajo politiki - s postavljanjem tehničnih elementov za prehod državnih meja - se je očitno tudi vreme odločilo upoštevati nova mini-šengenska pravila. Vreme namreč od postavitve ograj dalje aktivno deluje samo v ne-balkanskih članicah Evropske unije.
Zagledali smo nepregledne množice izrazito pisano oblečenih osebkov. Mnogi izmed katerih so spominjali na predstavo klovnov, ki jo občasno organizirajo Romi v sklopu cirkuških nastopov na Rudniku v Ljubljani. S to bistveno razliko, da so te nastopači namesto cofov, žogic, kegljev, gorečih obročev in medveda z verigo krotili plohe.
Kot podivjani garjavi psi za rodovniško kuzlo slokih tačk smo se zagnali iz gondole ter hiteli zapenjat smučarske čevlje in smuči. Na tak dan si iskreno večkrat mislim, da če me ne bo pokopal plaz, me bo pa gotovo pobralo od srčne kapi!
S še zelo razbolelimi nogami s preko 300 kilometri presmučanega pršiča Alp in zasedeno ritjo od 800 km vožnje prek Padske nižine, sem navsezgodaj odhitel na zajtrk v Bohinj Park EKO Hotel, kjer sta že čakala profesionalna smučarka Caroline Gleich in fotograf Jay Beyer. Naš osnovni plan, da bi od Vogla prečili do Komne in naprej se je zaradi precej neugodnih snežnih razmer - predvsem v smislu nevarnosti za plazove - sfižil.
Za konec je ostal tisti občutek, zaradi katerega se sploh odpravimo od doma – ne popolne razmere, ampak doživetje. Malo ledu, malo improvizacije, dovolj mraza za zgodbo in ravno prav odjuge za opomnik, da nič ni samoumevno. Takšni dnevi ne pustijo najboljših razmer, pustijo pa dober spomin. In to je čisto dovolj!
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.
JV greben na Kukovo špico je od daleč vidna linija, ki je v meni že nekaj časa vzbujala zanimanje. Čeprav je Kukova špica prva impozantnejša gora v grebenski liniji med Vrati in dolino Belega potoka, je jugovzhodni greben na Kukovo špico pri meni do prejšnjega tedna ostajal zgolj na seznamu želja.
Mavrica življenja – Spominska smer Nejca Sedeja poteka v JV steni Nad Šitom glave z udobnim dostopom s prelaza. Kot nalašč za pozpopopoldanske ture - dolge junijske dni in vročino, ki jo je na Vršiču vsekakor znosnejša.
Lepa smer v steni Prestreljnika, kjer v senci severozahodne strani snežno-ledni skoki razgibajo še tako zaspane obiskovalce.
V zadnjem mesecu in pol mi je bilo dano doživeti kup prima dogodivščin: visokogorske pohodniške ture, grebeni s sončnimi zahodi, dolge kolesarske ture, "ponovno" plezanje z rehabilitiranim zapestjem, raziskovanje podvodnega sveta v Rdečem morju in le nekaj dni zatem uživanje v prvih smučarskih zavojih na snegu...
Rodilom podobna sitna in vlažna tvorba nas je kot prvorodka želela iztisnit in odložit v nedrje skalovja, ki je zevalo 150 vertikalnih metrov pod nami...
Čvrste ritke in prijazni lovci na italijanski ter zagrenjeni turistični delavci in TNP nadzorniki na slovenski strani Mangarta. Pa tako čudovit je ta gorski svet Julijskih Alp!
Pred časom sem si zamislil, da bi bilo nekoč fino fotografirat nekoga, ki dejansko zna vrhunsko plezat in da bi bilo super, če bi bila to ženska. Vmes sem se moral še malo priučit pritiskat na sprožilec, a se je kmalu ponudila priložnost, ki sem jo z veseljem izkoristil...
Ker sva z Duletom delila tudi posebno dvojno spalno vrečo (Spoonbill), se noči nisva pretirano veselila, zlasti ne zaradi plinskih posledic razkroja biološkega orožja, ki smo ga bili zaužili na Črni prsti. Severni veter je pripomogel ne le k temu, da smo se hitro ohladili in zato bolj požrli kot pojedli, temveč tudi k manjšim skrbem glede sobivanja v eni slabo produšni in (pre) topli spalni vreči.
V petek 19. maja 2017 je potekal projekt AdidasTerrex in Freeapproved, kjer smo člani športnega društva Freeapproved ponesli štafeto od Pirana (0 m) do vrha Triglava (2864 m).
Z Blažem sva se spoznala na alpinistični šoli pred skoraj šestimi leti. Takrat še ni (zelo) veliko govoril, a zato toliko hitreje hodil in plezal. Že pred uradnim zaključkom alpinstične šole mi je bilo jasno, da bo Blaževa alpinistična in plezalna pot bogata...
Nekaj sekund po tem, ko sem se prisedel nazaj v avto, smo s Pajotom in Aljažem še molčali, čakajoč, da se bo oglasil krivec za grozljive vonjave. Saj poznate hinavce, tihomirje, žveplenke in podobne ljubkovalne izraze za plinsko smrt? Ko nekdo gnije pri živem truplu, se takorekoč razkraja ali suši okrog obrnjeno črevo, ampak zaradi zakonov kemije krivca pri polnem avtomobilu ljudi ne moreš enoznačno določit. Plinska bomba se hinavsko prikrade z vseh strani in se zajeda v nosnice in žge v pljučih...
Na dostopu je bilo še nekaj snega!
With 5 teams descending while on our way up, we certainly did not feel too giggly. One team got their ropes blown away!, other had their tent torn and broken and the others just could not stand the "outrageously strong winds" as the experienced German climber put it. The other two teams made it further before the weather deteriorated - actually touching the wall, but got shut off after a couple of pitches with all cracks being iced up and frenzy cold. Having only limited time available we carried on, with the lightest available single skin water resistant (not water proof!) tent and a bivy bag. With "how bad can it be?" mantra and lust for climbing, we continued the steep approach battling the ever more hostile elements the higher we climbed.
Na dela prost dan v sredo - to je Dan boja proti okupatorju, smo se z Nejcem in Rokom vsak po svoje borili. Ne sicer v tako žalostnih zgodovinskih (vojnih) okoliščinah, a v prav tako resnih: ob simfoniji vetra z močnim sneženjem, ledom in bučanjem plazov. Letos pa tudi z bogatejšo orkestrsko zasedbo - s parajočim zvokom udarov strel in grmenja ...
Po premiernih predvajanjih v razprodanem Cankarjevem domu in festivalih ter na TV SLO 1, POP TV in Kanal A, je sedaj skrajni čas, da je naš film Aurora Polaris na voljo tudi (brezplačno) in v celoti na ogled na internetu...
V želji po plezanju v ledu, smo se odpravili čez mejo in nazaj še enkrat čez mejo - pod Predel.
Namesto sprehajanja po grabnu, so sledili (tanki) ledni skoki, ko je zmanjkalo še ledu, je nastopilo škripanje. Ne ob pikanju v sneg podobnem stiroporu, temveč večinskemu delu praskanja po skalah prekritih s snegom dvomljive kakovosti.
Mr. Legenda je vmes obnovil svoje veščine drevolazenja, ki so ga v osnovni šoli skoraj stale ukora in izključitve. Prava škoda bi bila, če Slovenija zaradi tega športa plezanja po drevesih ne bi dobila inženirja elektrotehnike in specialista telekomunikacij!
Naredili smo turo nad Pokljuko. Zjutraj smo v iskanju rude najprej naredili obvoz mimo nekdanjih jam, tu in tam malo gor in dol, prečno levo in desno ter na koncu priključili na pot malo pod Kočo. Z vsakim pregaženim metrom više smo bolj veselo pogledovali v nebo, ki se je iz sivine in beline spreminjalo v lesketajočo se modrino.
Letos požara sicer ni bilo, ker je bila velikost litoželeznega gašperčka za skupino nekaj ducat lačnih ust premajhna, ampak bomo nadoknadili prihodnje leto, ko bomo znova kurili na odprtem ognju, katerega mogočnost tradicionalno opisujemo z več deset metri visokimi ognjenimi zublji, kjer kostanja ne pečemo ali žgemo temveč uparjamo!
Povezana z vrvjo kot alpinista in nevidno kot prijatelja, tiho vsak s svojimi mislimi sestopava po od zahajajočega sonca rdeče ožarjenem ledeniku. Sestopava in bližava se višinskemu taboru. Z vsakim naslednjim korakom sva bliže prijateljem, bliže civilizaciji in domačim. Vračava se.
Vsled manjku časa in vse slabši skali slovenskih gora, sem se tokrat Dolomitov še posebej veselil. Res mi je všeč skala, čvrsti prijemi, strmina in izpostavljenost (tudi lažjih) smeri in seveda - kratki dostopi. Smeri je v izobilju in ko sem na eni izmed tur minuli vikend zrl v gore, sem hitro prišel do zaključka, da je eno življenje premalo, da bi dodobra obdelal vse smeri v stenah nad enim samim prelazom, kaj šele v širšem obsegu!
Pod Triglavom so nam nekaj preglavic delale še družine gamsov, ki so se umikale navzgor, na žalost ves čas 50 m nad našimi glavami in na nas prožili kamenje. Lagal bi se, če ne bi povedal, da smo ob pogledu na najmanjše izmed gamsov pomislili na slastno večerjo. Kot zapriseženemu pol-vegeterijancu (varianta pol krompirja in pol mesa) bi mi kot priloga sendviču lepo pripravljena divjačina vsekakor teknila!
Triglavska stena se je otepala dolgih senc, ki vsakodnevno padejo nanjo, a bilo je zaman. V dobri uri, ki smo jo kot pršuti izpostavljeni hladni burji premraženi prebili na izpostavljenem mestu, smo poslikali kar se sončnega zahoda poslikat da. Ko smo zaključili, smo jo urno popihali navzdol k bivaku na gurmansko večerjo v obliki dehidrirane hrane vseh oblik in barv...
V nedeljo smo se Dušan, Gregor, Robi in jaz odpravili z Jermance, kjer smo pustili avto, do pod vznožja južne stene Staničevega vrha.
Triglavska severna stena je s kilometrom višine in tremi kilometri širine kot mogočen zid. Nič čudnega ni, da ji pravimo kar Stena - z veliko začetnico! A tako kot mnoge, tudi Triglavska stena svoje šibkosti razkrije šele, ko človek pride bliže...
Minuli vikend smo se s prijatelji z društva Freeapproved mudili v Istri, konkretneje v Limskem kanalu, kjer je skala še vedno hrapava, dostop kratek, razgled čudovit - sonce pa še bolj prekleto močno!
With 5 teams descending while on our way up, we certainly did not feel too giggly. One team got their ropes blown away!, other had their tent torn and broken and the others just could not stand the "outrageously strong winds" as the experienced German climber put it. The other two teams made it further before the weather deteriorated - actually touching the wall, but got shut off after a couple of pitches with all cracks being iced up and frenzy cold. Having only limited time available we carried on, with the lightest available single skin water resistant (not water proof!) tent and a bivy bag. With "how bad can it be?" mantra and lust for climbing, we continued the steep approach battling the ever more hostile elements the higher we climbed.
Vse izprijene spolne fantazije se lahko za nekaj evrov uresničijo tudi najbolj nesrečnim in zafrustriranim. Za začetek večera se priporočajo razni GoGo bari. Kmalu sledijo različni showi, med najbolj znanimi je t.i. Ping Pong Show. Ker imam rajši tenis, sem ogled showa v kupleraju z zvenečim imenom SuperPussy izkoristil za pisanje emailov in s tem ubil dve muhi na en mah. Nisem gledal nagnusnih nagih mrožev na odru in se znebil vsiljive kurbe, ki se je delala, da razume slovensko.
Povezana z vrvjo kot alpinista in nevidno kot prijatelja, tiho vsak s svojimi mislimi sestopava po od zahajajočega sonca rdeče ožarjenem ledeniku. Sestopava in bližava se višinskemu taboru. Z vsakim naslednjim korakom sva bliže prijateljem, bliže civilizaciji in domačim. Vračava se.
Imenitna kamnita pročelja novih vladnih poslopij krasijo vhode, marmornati portali in tlaki pa dajejo občutek silnega bogastva. A kaj ko že samo ulico stran vlada beda in revščina, z lačnimi usti prebivalcev z razprtimi dlanmi in vbogajme.
Popotovanja v dežele tretjega sveta so koristne. Služijo kot opomnik - so opomin za naše razvajene riti, za osiromašeno dušo in duhovno stanje ter ozkogledost. Opomin temu, da nam je v naši podalpski deželici še vedno preveč lepo: če še toliko vreščimo čez politiko, se pritožujemo nad sedanjim ekonomskim stanjem ter vsesplošno brezbrižnostjo, ki je kot najhujša kuga zajela mnoge Slovence, se niti slučajno ne približamo bedi in žalosti, ki predstavlja vsakdan milijardam ljudi v deželah tretjega sveta.
Se bom delal mrtvega? Bom glumil gljivo? Bom odskočil vstran in splezal na prvo drevo? Tekel po bregu navzdol? Iskreno povedano se mi je ob razmišljanju kaj bi ob srečanju z medvedom storil, še najbolj realna zdela možnost, da bi otrpnil in se posral v hlače. Pa naj me potem požre Balkanca smrdečega, če si upa!
Vsake toliko se moram najti in svoj smisel odkriti na pustolovščinah širom sveta, kamor se praviloma vsakoletno odpravim. Ne vem, če je danes še sploh možno govoriti o alpinistični odpravi v tuja gorstva. Letalske povezave so nam svet skrčile na največ dan dolgo potovanje oziroma polet, popestreno z nekaj dni hoje do baznega tabora, udobje katerih lahko že z majhnim vložkom v sodobno opremo izbriše takorekoč vse sledi tiste prave avanture, o kakršnih sem bral v knjigah svojih alpinističnih idolov. S spoštovanjem vsakič znova prebiram osupljive zapise ali poslušam zgodbe, ki si zaslužijo pridevnike “herojske”, “epske” in podobno.
Ko sem se še mlečnozob, na zadnji klopi zibajoče se katrce na stari jadranski magistrali v pozni noči na nekem ostrem ovinku v smeri Paklenice prebudil, sem smrti zrl naravnost v žrelo...
FREEDOM: Boundless Sky je kratka filmska pripoved o osebnih strahovih in navidezno nepremagljivih ovirah, ki si jih ljudje postavljamo samim sebi. In je zgodba o doživetjih ter svobodi divjega gorskega okolja Alp.
iKer imam rad manj prežvečene, še posebej če so to sosede, sem szadal cilj, da najprej obdelam domnevne bohinjske device.
V zapisih je o pristopu na Lisca na internetu zaslediti več trditev. Od teh, da gre za čudovit vrh s fantastičnimi razgledi, do tistih, ki opisujejo brodenje po šavju polnem klopov, mrčesa in kač. Na žalost ali pa na srečo - so vse resnične.
"O lej ga", sem slišal minuto po tem, ko sem zaradi prebavnih motenj zlezel izza grma. Dohitel me je bil Klemen Hančič. Živa legenda iz Kamnika z neomejeno kondicijo in mojster kolesa, gorskega teka in letenja.
Nekaj sekund po tem, ko sem se prisedel nazaj v avto, smo s Pajotom in Aljažem še molčali, čakajoč, da se bo oglasil krivec za grozljive vonjave. Saj poznate hinavce, tihomirje, žveplenke in podobne ljubkovalne izraze za plinsko smrt? Ko nekdo gnije pri živem truplu, se takorekoč razkraja ali suši okrog obrnjeno črevo, ampak zaradi zakonov kemije krivca pri polnem avtomobilu ljudi ne moreš enoznačno določit. Plinska bomba se hinavsko prikrade z vseh strani in se zajeda v nosnice in žge v pljučih...
Na dostopu je bilo še nekaj snega!
Kot kaže me vsako leto bolj dajejo znaki starosti, predvsem pozabljivost in okrnjena umska kapaciteta. Ne vem kako je namreč mogoče, da se mi je ta objava toliko časa skrivala med osnutki...
Vsaka izkušnja je dragocena. Še zlasti takšna, od katere odneseš novo spoznanje - brez, da bi si opekel rit. Veseli kot radio smo to spoznali tudi sami ob varnem pristanku v dolini. Ljudski pregovor, ki se ga vsakič znova spomnim, drži kot pribito: "Izkušnje so najboljša šola, le šolnina je zelo draga!".
Prisojnik je dominanten vrh nad Kranjsko Goro, ki s svojim severnim ostenjem krade poglede nepreglednim množicam turistov, ki v rohnečih piksnah na kolesih vozijo čez gorski prelaz Vršič (1611 m).
Ob 4:30 smo že brzeli proti Karavankam, vrhu Stola naproti. Aljaž, Marko, Simon in jaz smo kmalu po tem, ko je prvo jutranje sonce pobožalo vrhove, že pripravljali padala. Ob idealnih razmerah smo se z le nekaj koraki poslovili od mehkih travnatih tal in odvriskali v dolino, kjer smo ob jezeru v Završnici pristali in nadaljevali v službo.
Teden dni bega pred vročino v hribe ob sončnem vzhodu in s hitrimi povratki v dolino po zraku...
Popoldan po službi, nekaj minut do 17. ure, nikakor nisem slutil, da bo dan pozno popoldan še vedno tako termično aktiven. V le nekaj minutah sem se z "nevidnim dvigalom" povzpel na Storžič in nadaljeval visoko nad njega!
Z dvigalom na Storžič
Ob prihodu na priljubljeno turistično jadralno padalsko vzletišče Gozd nad Golnikom je mrgolelo padalcev in zmajarjev. Vsi domnevno čakajoč razmere. Počasi se je opogumil prvi, potem drugi in kmalu, ko je kazalo, da bo šlo tudi navzgor, se je prebudilo mravljišče in eden za drugim so šli v zrak.
Na številnih turah se je nabralo kar nekaj turnosmučarsih izkušenj. Tudi slabih! Nekaj najpogostješih in najbolj neprijetnih napak, ki si jih ne bi želel ponoviti sem v času divjanja koronavirusa zbral na kup, da mi služijo kot opomin. Dodal sem še nekaj fotografij za navdih pred novo sezono!
Zaskrbljen ugotavljam, da mineva že polnih 10 let odkar sem si dal lasersko odpravit dioptrijo. Bolj kot kdajkoli prej, se v teh letih in zaradi slabih izkušenj izpostavljanja soncu zavedam škodljivih UV žarkov, ki so zlasti v gorah, kamor rad zahajam, še posebej škodljivi. Tako za kožo kot oči.
Kot da bi najintimnejši vpogled v razvoj in proizvodnjo plezalnih čevljev ne bil dovolj, mi je že tako lep konec tedna popestrilo še plezanje z mojstrom vertikale Adamom Ondro... Ob vstopu v proizvodnjo halo La Sportive sem pričakoval močan vonj po kemiji in lepilu ter zgarane in zgubane ženice povešenih pogledov za tekočimi trakovi in šivalnimi stroji. V resnici pa sem obnemel vonjal z lepilom maskiran Chanel N°5 in brhke mladenke v pajkicah z globokimi dekolteji in iPodi v ušesih. Nasmejane so rezljale gumo in jo s skrbno negovanimi nohti napenjale na čevlje na stojalih.
Tako kot (majhni) otroci verjamejo v božička, (ne)zreli odrasli srednjih let verjamejo v to, da nad 2000 metri greha ni!
V smučarsko eni najbolj erotičnih sezon, ko sem si v visokih gorah Alp prismučal več kot 150.000 višinskih metrov prvovrstnega pršiča, se nama je s Klemnom iz športne trgovine ActionMame, porodila ideja o dobrem delu, ki bi pripomogel k varnosti zimskih obiskovalcev gora Slovenije. Povezal sem se še z vsestranskim strokovnjakom in društvenim kolegom Jako Ortarjem in ideje so začele preraščati v realnost.
Nov predstavitveni film Gorske reševalne zveze Slovenije! Reševalci v stiski pomagajo ljudem, ki jih pokličejo na pomoč. Med opravljanjem tega plemenitega prostovoljskega poslanstva nosijo svojo glavo naprodaj, saj se izpostavljajo nevarnostim, ki pretijo na njih tekom reševanja. Vse to počno prav vse leto - v vseh letnih časih, ob vseh delovnih in dela prostih dneh, osebnih in ostalih praznikih, ne glede na uro in še najpogosteje v slabem vremenu in izjemno zahtevnih razmerah. Tako kot pri tistih, ki reševalce pokličejo na pomoč, tudi pri reševalcih doma težko pričakujejo njihov varen povratek...
Prejšnji teden je CNN poročal o Bivaku pod Skuto. Enako zanimivo kot tri minute trajajoča videoreportaža o minimalističnih objektih v gorskem okolju ter konkretno o Bivaku pod Skuto, je presenetil hiter in preprost postopek licenciranja...
Večinoma v gorah spim v spalni vreči pod milim nebom. Tokrat pa sem bil namenjen v bivak na Prehodavcih in v trenutku, ko sem odprl vrata, doživel šok! Kaj s(m)o obiskovalci gora v Sloveniji res take svinje?!
Meja med tradicionalisti in športnimi plezalci je vse bolj zabrisana. Če je še pred letom dni drobna blondinka s čvrsto zadnjico in velikimi očmi drgnila plastiko v zavetju varne dvorane, naslednje poletje ponovi eno najtežjih klasično opremljenih smeri v Alpah. Suhljat deček, ki mu ravno poganjajo prve puhaste brčice pod nosom, pa v enem dnevu opravi z več najtežjimi smermi daleč naokoli. Na pogled!
Zgodba rekonstrukcije Bivaka II na Jezerih se je nesrečno končala. Nismo vrgli puške v koruzo in za že skoraj povsem izdelani tja-namenjen čudovit bivak izbrali alternativno lokacijo. Lepotec je nadomestil (stari) bivak pod Skuto na Malih podih na 2070 m in stoji v osrčju Kamniških Alp.
Kljub res velikemu angažmaju Špele, Maje, mene, arhitektov, statikov in kup drugih dobrih ljudi iz PD in AO Jesenice ter GRZS in vseh ostalih, ki s(m)o želeli, da bi vendarle uspelo, smo Slovenci znova dokazali, da smo najboljši v metanju polen pod noge. Namesto, da bi poklon pogumu, odločnosti in trdemu delu krvavih žuljev starojeseniških alpinistov, ki so zgradili Bivak II z lastnimi rokami, obstal v Slovenskem Planinskem Muzeju, bo tako kot nekdanji slavni jeseniški alpinist osivel, ostarel in za vekomaj odšel v pozabo
Bohinjska tujska soba je visoko kakovosten nišni produkt, ki nudi priložnost doživetja avtentičnega bivanja. Obiskovalca bo ob prvem vtisu očaral in prevzel svež, naraven ambient, pazljivo prepleten z bohinjskim značajem. Interier odlikuje unikatno masivno pohištvo, narejeno iz lokalnega lesa, ki mu je moč slediti od drevesa do izdelka. Elementi tradicionalne izdelave se povezujejo s tehnološko inovacijo in ekološkim pristopom.
Stežka sem spravil cel krožnik po grlu do želodca, prav nobenih težav pa nisem imel ob štirih zjutraj stati na mrazu v vrsti za stranišče, kjer se je že nabralo nekaj na mestu cepetajočih "sojedcev" slovenskega ričeta, ki so v popolni simfoniji igrali utekočinjeno-plinski orkester.
To da smo si Slovenci kot volkovi je žal že pregovorna resnica. Žalosten pa sem, ko se po številnih spletnih debatah in gostilniških govorancah nestrpnost seli v gorski svet. V čudovito alpsko in mirno(-ejše) okolje, kjer naj bi se ljudje vsaj malo umaknili od sranja, ki se vsakodnevno dogaja v dolini.
Po letu dni raznih zapletov, zakonskih omejitev zaradi lokacije v osrčju Triglavskega narodnega parka, predvsem pa zaradi prostovoljnih ur dela članov alpinističnega odseka Jesenice ter odločenosti posameznikov, je rekonstrukcija Bivaka II na Jezerih naposled uspešno končana!
V splošnem imam rad ljudi. Še rajši imam življenje. Posebno mesto v mojem srcu pa imajo tisti, s katerimi preživljam prosti čas in z njimi doživljam avanture v gorah. Zato je najbrž logično, da rad vidim ljudi in življenje tudi na fotografijah. Tistih, ki jih posnamem sam, kot tudi drugih...
V ozadju filma tako teče opozarjanje, da so v slovenskih narodni zavesti gore in gorništvo arhetipski in ključen del, ki zato ostaja konzervativen, nedotakljiv. Nestandardne in nove prakse se zato sprejemajo z velikom odporom in nezaupanjem, podobno, kot se je pred sto leti javno obsojal alpinizem kot neodgovorno in škodljivo početje...
Popotovanja v dežele tretjega sveta so koristne. Služijo kot opomnik - so opomin za naše razvajene riti, za osiromašeno dušo in duhovno stanje ter ozkogledost. Opomin temu, da nam je v naši podalpski deželici še vedno preveč lepo: če še toliko vreščimo čez politiko, se pritožujemo nad sedanjim ekonomskim stanjem ter vsesplošno brezbrižnostjo, ki je kot najhujša kuga zajela mnoge Slovence, se niti slučajno ne približamo bedi in žalosti, ki predstavlja vsakdan milijardam ljudi v deželah tretjega sveta.
Kot pričajo fotografije in narekuje zdrava pamet, sva si bila enotna, da Kanina v tako poraznem stanju ni moč prodati niti za 1 evro, in da bi bilo gotovo najbolj pametno vse skupaj podariti komurkoli, ki želi vlagat v nadaljni razvoj - da usposobi žičnice in zgradi novo infrastrukturo - tako žičniško kot spremljujočo. Za nameček bo zainteresiranemu (tujemu?) vlagatelju verjetno potrebno navreči še kar nekaj nepovratnih sredstev in razne oprostitve plačil davkov za vsaj nekaj let, da se sploh opogumi in ugrizne v to jabolko.
Za vikend je bila želja večja od tega, kar bi realno lahko pričakovali za ta letni čas. Snega nad Tamarjem je v bistvu precej malo, zlasti grebeni so spihani. Ker je bil naš cilj ravno grebensko prečenje, nam majhna količina snega kajpak ni bila v pomoč.
Stežka sem spravil cel krožnik po grlu do želodca, prav nobenih težav pa nisem imel ob štirih zjutraj stati na mrazu v vrsti za stranišče, kjer se je že nabralo nekaj na mestu cepetajočih "sojedcev" slovenskega ričeta, ki so v popolni simfoniji igrali utekočinjeno-plinski orkester.
Vsake toliko se moram najti in svoj smisel odkriti na pustolovščinah širom sveta, kamor se praviloma vsakoletno odpravim. Ne vem, če je danes še sploh možno govoriti o alpinistični odpravi v tuja gorstva. Letalske povezave so nam svet skrčile na največ dan dolgo potovanje oziroma polet, popestreno z nekaj dni hoje do baznega tabora, udobje katerih lahko že z majhnim vložkom v sodobno opremo izbriše takorekoč vse sledi tiste prave avanture, o kakršnih sem bral v knjigah svojih alpinističnih idolov. S spoštovanjem vsakič znova prebiram osupljive zapise ali poslušam zgodbe, ki si zaslužijo pridevnike “herojske”, “epske” in podobno.
Življenje je nerodno kratko, da bi ga jemali kot samoumevno, in predolgo, da bi ga živeli na avtopilotu. Ko zmanjka časa, odgovorov in včasih tudi snega, ostanejo trenutki, ki nas opomnijo, zakaj zjutraj sploh vstanemo – ali vsaj zakaj nam je še mar.