Ob vzpenjanju po zasneženi cesti od Koče na Gozdu proti prelazu Vršič, smo si obetali brezskrbni povratek po smučarski gazi nazaj po cesti. Bolj kot smo se približevali prelazu, bolj smo slutili, da je cesta pravzaprav prevozna. A le v eno smeri - s strani Bovca. 

 Kaj je pa s položajem palice narobe?

Kaj je pa s položajem palice narobe?

Na prelazu smo bili popolnoma sami, kar je zelo redek slučaj, če že ne privilegij, saj je slovenski najvišji cestni prelaz sicer popolnoma oblegan in tudi okupiran, tako poleti kot pozimi. V bistvu je vsako leto huje. Letos ob povratku z Bovca, še v času prenove ceste, sem se od vrha prelaza do Kranjske Gore vozil poldrugo uro! Ker pa bi mi turnosmučarska elita nežnejšega spola kaj hitro lahko očitala jamranje in stokanje ali pa napačen položaj smučarske palice, bom negodovanje takoj opustil in prešel na sneg.

Turnosmučarska gaz za vzpon je bila pretežno zapihana, a ravno dovolj vidna, da je bilo napredovanje lažje. Na vratcih je ogromno kamenja in prikritih skalnih pasti, tako da smo se že gor grede kar utrudili z navigacijo.

Kot pri Janku in Metki je tudi nad vratci pomanjkanje (snega) pritiskalo z vseh kotov. Sonce je prav tako očitno poskrbelo za to, da sneg na tej nadmorski višini ni ostal dolgo mehak. Za povrh je pritisnila še lakota, zato smo si na soncu privoščili grižljaj kalorij. 

Nadaljevali smo tik ob grebenu, saj nam trde klože s tistimi petdeset izpostavljenimi metri nikakor niso dišali. Sneg je bil zbit in za pse kar neužiten. Nekako smo se prebili čez in kmalu stali nad izstopno opastjo Pripravniške grape. 

 Prvi zavoji v popolni osami proti Veliki Mojstrovki.

Prvi zavoji v popolni osami proti Veliki Mojstrovki.

Nadaljevanje je potekalo po geometrijsko pravilni cik-cak liniji, ki jo je zastavil Duško. Ko smo v bitki z žulji na petah izgubili ob balvanu 50 m pod vrhom Deana, smo vedeli, da smo blizu cilja.

Vrh Male Mojstrovke je bil  tradicionalno vetroven, a izrazito ne-tradiciaonalno nikjer - ne blizu ne daleč - ni bilo prav nobene žive duše. Le Bor, Duško in jaz ter naši trije pari psičkov smo se nastavili šibkim decembrskim sončnim žarkom, ki so nam božali lica.

Spust smo opravili sprva v smeri Velike Mojstrovke ob grebenu, zatem pa po “kanalu” med obema Mojstrovkama.  Do balvanov smo uživalu in vriskali v čudovitem pršiču. Na žalost je z vsakim nadaljnim metrom pršič prehajal sprva v kložo in nazadnje v gosto belo kašo pod katero so plavali številni morski psi s skalnatimi plavutmi. 

Če je balerina pojem gracioznosti, smo bili mi štirje na smučeh pod škrbino med skalami videti kot največje nasprotje. Lomili smo se med skalami in se kobacali iz ene snežne flike na drugo. K sreči se je teren kmalu odprl in spodnje flanke so bile vsaj v zgornji tretjini super.

Potem pa dooooolga prečnica nazaj in … šok! Cesto so splužili in sfrezali tudi Gorenjci, naš avto pa pri Koči na Gozdu. 

Čakalo nas je še nekaj mukotrpnih prestopov prek ceste in porivanja po obcestnem zosu pomešanem s soljo in peskom. Za seboj smo pustili minljive sledi, v naših srcih pa trajen spomin na čudovit dan.

Srečno prijatelji!

@anzecokl instagram

Vpišite vaš e-poštni naslov, da boste obveščeni o novih objavah:


Comment