Turno smučanje v divjini – linije, svetloba in sneg
Turno smučanje v svojem bistvu potrebuje sneg.
Ko ga v domačih gorah skoraj ni več, v bližini meje komaj kaj, za večurne vožnje dlje v Alpe pa ob kopici obveznosti primanjkuje časa, začne sneg postajati redka dobrina.
Snega lačnemu človeku takrat ne preostane drugega, kot da ga poišče tam, kjer še vztraja. Daleč. In z vsako sezono malo dlje. In višje.
Da nahrbtnik ne bi bil obtežen z odvečnimi kilogrami stekla in kovine, ki sestavljajo »ta velik« fotoaparat, in da turno-smučarski spomini ne bi zbledeli hitreje kot sledi v snegu, v nadaljevanju pokažem nekaj utrinkov avanture na snegu, kjer (ta) je.
Sončna jutra so redka, a zato toliko lepša!
Prebujanje jutra
Kdor išče, ta najde!
Sonce, sneg, megla, veter in spet sonce …
Višje kot nas nosijo noge, lepši so razgledi
Zimska pokrajina
Po sledi proti soncu in naprej
Osvežujoča kopalnica potrpežljivo čaka najpogumnejše
Kar gre gor - mora tudi dol!
Tisti občutek, ko se zdi, da si pol lažji in lebdiš po snegu navdzol…
“Včasih smučam hit’ - včasih pa počas!”
Ko si noge in celo telo želi dol, glava in srce pa gor… greš gor :)
Tu in tam se je treba ustavit in naužit lepot, ki dolgrede kar prehitro izginjajo. Pravzaprav vedno izginejo prehitro!
Že v kratkem spoznaš, da je prav, da poslušal glavo in srce, ne pa telo… Telo prepičaš, da 2.287 višincev v globokem snegu pripomore k zdravju!
Plovilo za dostavo večerje.
Ljubitelji snežne pokrajine cenimo spokojno zimsko tihožitje, ki je pri -19ºC in rahli severni sapici še toliko bolj pristno.
Do pričetka ta zaresnega vzpona nas je ločilo 20 kilometrov in 1500 višinskih metrov.
Vsak meter dlje in višje kot smo prišli, bolj toplo nam je postajalo. Figurativno in dobesedno.
Martinčkanje na soncu.
Enkrat je pač treba nazaj v mraz navzdol…
Z zgornjih pobočij na spodnja, prostranejša.
Ko si absolutno prepričan, da je dovolj, pa ti prijatelji povedo, da najlepše šele prihaja in spet vprežeš pse…
Ob pogledih na gore okrog in okrog, zahajajoče sonce, barve in kilometre pršiča pod seboj - sem potočil kar nekaj nekaj solz sreče… Če ne prej, sem takrat zares spoznal, da imam srce in ne kamna v prsih.
Ko sočasno točiš solze sreče, ki ob zavijanju vetra in ledenem mrazu sproti zamrzujejo na licih.
Pri 1000. globoki stopinji v sneg se štetje preneha.
Ravno prav široka grapa z ravno prav pršiča za brezskrbno zavijanje.
Vsak je našel svoj prostor pod soncem in v pršiču onega sanjskega dne.
Včasih, žal preredko - se zvezde poravnajo - sonce, sence, vreme, sneg, razmere in pravi trenutek na pravem mestu. S to fotografijo sem zadovoljen.
Sonce nam pred prihodom nove fronte maha v slovo…
Od zore do mraka
Sneženi dnevi brez vidljivosti so kot nalašč za trening predvsem vzpenjanja s smučmi ;)
Redka drevesa očem in možganom pomagajo pri orientaciji v prostoru
Tudi v hudem mrazu in ob močnem sneženju je fino
Namig za preštevilne sponzorje
Na snegu nikoli ne zmanjka idej
Avtoportret zadovoljnega človeka
Ko nekaj lopatanja odloča o tem ali greš naprej ali nazaj dol
In greš zaradi nevarnosti res rajši dol. Tudi zato, da greš lahko še isti dan drugje (varneje) gor!
Video - turno smučanje z zapletom
Igra kotrastov med soncem in senco
Tudi počitek pride kdaj prav
Ko ti ob smučanju sočasno zastaja dih zaradi razgledov
Ljubezen do zimske pokrajine se kar sama kaže na snegu!
Narava zna tudi ponoči pokazati svojo moč.
Malica je pač nujno zlo
Sneg in smuka do morja. Dobesedno.
Ko je dneva konec, že sanjariš o novem…
Za konec, da mi ne zarostajo možgani in da mi zaradi neaktivnosti še ne ukinejo tega spletnega mesta.
Življenje je nerodno kratko. Prekratko, da bi ga jemali kot samoumevno, in predolgo, da bi ga živeli na avtopilotu. Vsak dan znova dobimo priložnost, da zjutraj vstanemo z razlogom – ali pa vsaj z radovednostjo.
Narava pri tem ne postavlja vprašanj in ne ponuja odgovorov. Samo je. In prav v tej njeni brezbrižni veličini človek najde stik s seboj – in pogosto tudi s tistimi, s katerimi si pot deli. Tam zgoraj ali daleč stran se spomniš, da si živ. Da je mraz dober, tišina zdravilna in da je veselje pogosto skrito v naporu – pri športu, delu ali čemerkoli, kar od nas zahteva nekaj več.
Če že moramo skozi življenje drseti, potem najraje po snegu – z odprtimi očmi, rahlo utrujeni in hvaležni, da lahko naslednje jutro sploh spet vstanemo. To zame, moje poškodbe in nenazadnje leta, še posebej velja.
Srečno in previdno v 2026.