Življenje slehernika je povezano z vzponi in padci. Le-ti so lahko povezani s službo, ljubezenskim življenjem, družino, finančnimi zagatami in ostalim, kar nam življenje hočeš-nočeš vsaj občasno vrže pred kolena. Navadno gre za neljube dogodke, ki smo se jim primorani postaviti po robu, se z njimi čimpreje soočiti in iti dalje. Težave in problemi s katerimi se srečujemo, so temeljna sestavina za polno življenje, saj smo praviloma z vsake neljube situacije iz katere se izvlečemo, bogatejši. Figurativno seveda - saj smo se nekaj novega naučili ali bili nekaj primorani spremeniti, predrugačiti način razmišljanja ali delovanja. Vsaka sprememba rutine pa v osnovi predstavlja težavo, psihološki in lahko celo fizičen napor. 

 Jesenske barve

Jesenske barve

Človekova cona udobja se s spremembo rutine oziroma ustaljenih poti naenkrat poruši. In spremembe so tiste, ki človeka na en način ženejo dalje. Smo si pa ljudje različni - nekaterim je v coni udobja tako zelo udobno, da nikoli ne pogledajo preko, se ne ozirajo po neznanem ali nepreizkušenem, tisti bolj radovedni pa izkoristijo vsako priliko, katerih v življenju nikoli ne zmanjka. 

"Na glas" razmišljujočega uvoda ne bom nadaljeval z napovedmi o tem, kako bom odslej začel izvajati jogo ali opustil prehranjevanje z rdečim mesom ali pa da bom postal goreč nasprotnik preventivnega cepljenja. Uvodne misli o padcih in vzponih ter spremembah so se mi porodile predvsem zato, ker sem ob vse večjem časovnem pritisku oziroma časovni stiski vseeno uspel kar nekaj migati v naravi. Pri tem sem se tako vzpenjal kot tudi padal, tako na vrv kot tudi na hrbet s kolesa pa tudi na nos ob sestopu po spolzkem jesenskem listju. In prav slednje se mi je v letošnji jeseni z zares čudovitimi dnevi predvsem v oktobru najbolj vtisnilo v spomin in me (končno) prignalo do pisanja... Nepopisno lepe jesenske spremembe v naravi.

Srečo imamo, da živimo v Sloveniji in da je letos našo deželo ("ponovno") narava počastila z vsemi štrimi letnimi časi. Le ti so zadnjih nekaj let včasih zelo zabrisani, saj so prehodi iz sezone v sezono precej nenadni. Tako na primer spomladi še lahko smučaš v visokogorju, naslednji dan pa pritisne (v nižinah) vročina s temperaturami blizu 30ºC in pomladi pravzaprav ni več. Toda tako pač je - narava se spreminja, tako kot se spreminjamo ljudje, naše navade in običaji ter vrednote.

Kot čivkajo že vrabci, je jesen najlepša za obisk visokogorja. Gneče ni več, vse se zelo umiri. Po deževnem septembru, ki je sezono naglo "odrezal", so se množice pohodnikov preusmerile na nižje ležeče cilje sredogorja, predvsem take, kjer so planinske postojanke (gorske gostilne) še odprte. Na žalost (ali pa na srečo) se v naših gorah visokogorske postojanke z nekaj izjemami prav tako zapro s koncem septembra in zaradi krajših dnevov, hladnejšega vremena in prvih zaplat snega, zato visokogorje postane toliko privlačnejše. V miru in tišini lahko opazujemo naravo, njene spremembe, razglede in svež zrak.

V zadnjem mesecu in pol mi je bilo dano doživeti kup prima dogodivščin. Vsaka zase in vse skupaj so bile neverjetno lepe: visokogorske ture, grebeni, dolge kolesarske ture, "ponovno" plezanje z rehabilitiranim zapestjem, raziskovanje podvodnega sveta v Rdečem morju in le nekaj dni zatem uživanje v prvih smučarskih zavojih na snegu. 

Kakšno neverjetno srečo imam! Vsem zvezdam, lunam, podzemlju, dobrim in zlim silam in ne vem še komu in čemu se imam za zahvalit, da lahko to eno in edino življenje, ki mi je bilo podarjeno, preživljam (tudi) v naravi. Če dobro pomislim, in se vprašam kaj je merilo kvalitetnega življenja, vedno pridem do enakih odgovorov... Da to niso materialne dobrine, denar in "stvari", temveč tisto, kar doživiš in občutiš: v srcu in v glavi. Vsako leto starejši kot sem, bolj se zavedam, da je to edino resnično pomembno, da samo to res šteje. Dlje nazaj kot se ozrem, bolj pomembni se mi zdijo ti intimni spomini na odraščanje, na družino, otroke, alpinistične podvige, skoke s padalom, kolesarske spuste, potapljanje in smučanje, potovanja, druženje in smeh s prijatelji ...

Moja prva snežna slepota

Prva dva smučarska dneva sem letos doživel že zadnje dni septembra. Sicer delovno sem se z Boštjanom Vircem podal na prvo obilno sneženje v Avstrijo, kjer smo snemali smučarje in smučarke, ki so uživali na sveže zapadlem snegu. Na smučišču Hintertux je bilo prav presenetljivo veliko obiskovalcev. No predvsem so bili to športniki, ki so pridno trenirali. Bili so z vseh koncev Evrope in prav v veselje je bilo opazovati s kakšno vznesenostjo in veseljem jih je večina vsako jutro zgodaj vstalo in hitelo po snegu pilit tehniko.

Bedak sem podcenjeval visokogorje skoraj tri tisoč metrov visoko in kljub temu, da prvi dan ni bilo veliko sonca, je strmenje v pomožni zaslon kamere za moje oči predstavljalo prevelik zalogaj (premočne) svetlobe. Zvečer sem imel oči popolnoma "krvave", oči so me srbelo skoraj tako kot takrat po laserski korekciji vida, bolela me je glava. Staknil sem neko blažjo obliko snežne slepote (razdraženosti, saj slep nisem bil) in glavobola zaradi prekomernega izpostavljanja soncu, ki me je dobesedno skurilo in sem se čez nekaj dni oluščil kot kača.

Na dveh kolesih

Ko sem letos ponovno sedel na kolo po trinajstih letih, sem se počutil kot otrok. No - resnici na ljubo - še bolj kot otrok. Spet sem se "učil" poganjat, predvsem pa vozit. Kar neverjetno se mi je zdelo, da ti lahko neka nova (stara) aktivnost prinese toliko veselja in želje po izboljšanju... Predvsem tehnike, za kondicijo sem še vedno preveč len, a imam k sreči zaradi fotografiranja vsaj izgovor, zakaj sem vedno zadnji.

Žal temu botruje tudi dejstvo, da nisem več med ta mladimi, ampak vsako leto bolj med "tastarimi". Ob šelestenju listja smo tako za vajo drgnili Slivnico, kamor nas je odpeljal Fujanov Žiga.

Kanjavec-0581.jpg

Večkrat sem po tistem peš zašel tudi v visokogorje in tam naletel na gorske kolesarje. Prijazno so mi odzdravljali, medtem ko so sopihali pod bremenom koles poveznjenih čez ramo ali porivajoč jih pred seboj po precej razbiti podlagi. Občudoval sem njihovo voljo in željo po tem, da s kolesom dosežejo vrh, kamor si sam niti pomislit ne bi upal, da bi lahko prišel s kolesom. Kaj šele od tam odpeljal! Res veličastno.

Posebej vesel sem bil, ko so vsi ti prijazni kolesarji privolili v to, da jih malce fotografiram. Za spuste je bilo dobre volje precej manj, saj so me morali precej čakati, a jim na koncu vseeno ni bilo hudega. In nastalo je nekaj še kar spodobnih fotografij z našega čudovitega visokogorja Julijskih Alp!

Z rehabilitiranim zapestjem v vertikali

Ogrevanje zapestja pred plezanjem je odslej stalnica, a v zapestju ponovno pridobivam moč in stabilnost. Kar je najpomembnejše pa je trend, da gre zapestje na boljše. Neverjetno sem užival ob vsakem gibu in premikanju v vertikali in šele po nekaj plezalnih dneh v plezališčih sem zares ugotovil, kako zelo močno sem plezanje pogrešal letošnjo sezono in kako mi je manjkalo, zato sem sanacije poškodbe sedaj toliko bolj vesel. Zdaj, ko se že prevešamo v zimo, praktično ne mine dan, da ne bi vsaj kdaj pomislil na to, kako bom v led, sneg (in najbrž tudi gnoj) zabijal cepine. Juhuhu!

Plezali smo v meni ljubem Črnem Kalu, pa tudi Kotečniku, plezališču Kamnik in v lepih plezališčih pri južnih sosedih, kožo pa med tednom redno drgnili tudi na plastiki v Balvaniji, kamor s prijatelji zahajamo na rekreacijo prstov in bicepsov ter razmigavanje (tudi jezikov).

Dosedanji razvoj "zimskih" razmer veliko obeta, a tega ne upam preveč na glas govoriti ali razmišljati in preveč upati, saj sta bili zadnji dve zimi res precej borni s snegom v naših krajih. Želim in upam pa le lahko - da bi bila zima čimbolj tista "prava"... Z mrazom in veliko snega!

Dvajset metrov pod gladino Rdečega morja

Kontrast zadnjemu hladnemu obdobju s snegom do nižin je bil družinski obisk Rdečega morja. Vsak potop je bil neke vrste vstopnica v pravljični svet risanke Nemo. Kdor risanko pozna, bo vedel o čem govorim: nešteto rib vseh velikosti, oblik in barv. Pa pisane korale, bela mivka in močan (pod)vodni tok.

Potapljam se sicer redko, a vsakič znova, ko se spustim v morske globine in tam lenobno, v počasnih zamahih plavuti premikam svoje kot mrož zavaljeno telo omreženo z neoprenom in oprtano z vso navlako, neznansko uživam. Kljub temu, da sva s Petro prišla s "hladnih krajev", naju je zaradi močnega severnega vetra, ki piha na Rdečem morju, po vsakem potopu neznansko zeblo. Mene je zeblo tako močno, da sem v obupu in ob šklepetanju zob v plastični kozarček natočil vrelo vodo za čaj in pil ... po tretjem so moji zobje prenehali z obstreljevanjem drug drugega...

Babo v kopalkah zamenjal z Babo v Karavankah

S plus 30ºC na minus 5ºC je precejšen temperaturni preobrat. Sreči se imam najbrž za zahvalit, da je vsaj veter bril iz iste smeri in ko sem trmasto grizel zadnje položne metre na vrh karavanške Babe, in mi je v glavo pihal leden severnik, sem le redko pomislil na severnik, ki je pihal na Rdečem morju nekaj dni prej. A resnici na ljubo me na vrhu Dovške babe kljub temu ni zeblo. Hitro se navadim mraza, predvsem pa je moje telo ogrevano s pokurjenimi kalorijami Nutelle, belega kruha z veliko bele moke, kravjega polno mastnega mleka in drugih sodobnih in zdravih in nepriporočljvih hranil za dolgo življenje. Za topel občutek v telesu so ogrete mišice, ki te rinejo v klanec pač mnogo boljše, kot pa mrožu podobno lenobno utapljanje v objemu (sicer razmeroma toplega) morja.

S Simonom Erjavcem sva izkoristila vremenske razmere in dobrosrčnost narave, ki nam je celo v Sloveniji do spodobne nadmorske višine (nižine) nametala sneg. Nekje na 1100 metrih nad morjem sva vpregla najine pse in kot ovci sledila gazi, ki je kmalu zapustila cesto in jo mahnila lovcem v zobe. S številnih na poti opaženih lovskih opazovalnic na naju sicer resda ni nihče streljal, sva pa ob mnogokratnem snemanju smuči in preskakovanju bodečih in elektrificiranih žičnih ovir tu in tam kakšen trenutek pomislila, da sva v nekem drugem času in prostoru. 

V smrtnem strahu, notranjem nemiru in ob pregonu množic z lajajočimi psi pripetih na smuči, sva v (zame) zglednem tempu pridno nabirala višince in kurila kalorije. Zadnji grižljaj pred urami zaužitega kruha z Nutello sem pokuril že kakšnih sto metrov po štartu, tako da sem za vzpon z ogrevanjem v glavnem zažiral kar samega sebe. Na vrhu sem zaužil odrešilni otroški spasirani sadno-zelenjavni močnik iz Hoferja, in svoje telo neznansko obogatil s kar 64 bio-kalorijami. Pokal sem od energije in takoj pritistnil še nekaj fotografij.

Ko sem zapel še drugi, levi pancar, sem bil porabil še zadnjo, to je štiriinšestdeseto kalorijo, tako da sem bil za smučanje spet šlank. Lakoto sem kot vselej utišal z nenasitno željo po fotografiranju in tako sem zdržal vse do avta, kjer sem si privoščil še zadnje požirke ljubljanske podtalnice. Koliko kalorij je to predstavljalo ne vem, vem pa, da sem se dodobra nasitil s prikladno lociranim McDonald's-om ob gorenjski avtocesti. Hvala Zlati M, nikoli ne razočaraš!

Ker mi gre pisanje počasneje od rok kot pritiskanje na sprožilec fotoaparata, bom s črkami zaključil in namesto tega v nadaljevanju rajši nalimal še nekaj fotografij zadnjih tednov.

Za bolj "ažurno" spremljanje pa le pokukajte na moj instagram profil @anzecokl 

Do prihodnjič torej... Srečno, prijtelji!

 

 


Comment