Naključje je naneslo, da smo konec tedna doživljali Mangart (z okolico) tako z italijanske kot tudi slovenske strani. Ob tem pa primerjalno spoznali tudi domače posebnosti...
Ljubezen ne pozna meja!
Dan smo pričeli v Italiji, ob spodnjem Belopeškem jezeru. Avto smo parkirali v hladu sence in se na karbonskih konjičkih na dveh kolesih pognali navkreber. Že takoj v štartu nas je v klanec prehitela italijanska gorska tekačica. To naš ego sprva potrlo, potem pa (dokler smo lahko vztrajali na njenem tempu) motiviralo k hitrejšemu vrtenju pedal.
Po makedamski cesti, ki vodi do koče Luigi Zacchi, smo se vzpenjali zlagoma. Vmes sem z grozo spoznal, da sem v avtu pozabil daljinski sprožilec za fleše in ni nam preostalo drugega, kot da kondicijsko najbolj pripravljenega (Lukata) prosim, če "skoči" do avta. Ni problema, čas posla, kot se reče.
Kot bi mignil je Luka prišel nazaj s komentarjem, "da saj sem vedel, da mi danes trening ne uide". Na cesti smo srečali nekaj prijaznih domačinov, ki so nas z odobravanjem pozdravljali, kot tudi lovce v terenskih vozilih, ki so uvidevno zmanjšali hitrost, da bi nas ne preveč zaprašili.
Na daleč razlike med "našimi" in Italijanskimi lovci niso takoj opazne. Oboji so oblečeni v vojaško zeleno barvo, nosijo lepe klobuke s perjem različnih sort, v svoji bližini imajo puško in naboje pa na pasu lovski nož. Prav tako se oboji peljejo kolikor se le da visoko v gore, do samega konca ceste, gozdne vlake ali dovolj široke (peš) poti. Dokler pač gre. Prav tako je bil očitno obojim alkohol že zarana del vsakdana.
Različni pa so si po mojih izkušnjah nad Belopeškimi jezeri ali Dolomitih v Italiji ali Jezerskem in nad Gozdom Martljukom v Sloveniji v tem, da med vožnjo italijanski lovci niso poosebljena različica junaka Grand Theft Auto, ki se bori za točke tako, da zbije čim več pešcev in kolesarjev. Plus ena za makaronarje.
Ob urejeni koči Luigi Zacchi z izjemnimi razgledi smo zapustili makadamsko cesto in nadaljevali v gozd. Za kolesarjenje navkreber prestrma ali prenaporna mesta s koreninami smo prepešačili s porivanjem kolesa ob boku in kmalu prišli do mesta, kjer smo se osvežili s svežo, kristalno čisto studenčnico. Potoček se je kot v pravljici zlival čez skale, žuborenje pa je delovalo neverjetno pomirjujoče, celo blagodejno.
Luka ob lepih razgledih skače od veselja. Marija ob poti ga svari, da naj gre počasneje :)
Še eno zanimivo spoznanje, ki sicer ni novo. Na poti, ki si je za razliko od domačih logov planinci ne "prilaščajo", so nas mimoidoči pozdravljali in vzpodbujali. Starejši par je celo spraševal kako mislimo na drugi strani dol, saj naj bi bila pot zelo težavna. Res si želim in podpiram trud organizacij in posameznikov, ki si prizadevajo za odprtje (čim večjega števila primernih) poti tudi za kolesarje doma. O tem je bilo že toliko napisanega in argumentiranega, tako z ene kot druge strani, da je škoda karkoli ponavljati. Sem pa vesel, da se zaenkrat lahko dvajset minut dodatne vožnje po gorah vozimo tako po cestah kot drugod po prostoru brez prepovedi in mrkih (včasih nasilnih) pogledov souporabnikov planinskih poti.
Prave gneče na poti ni bilo. Srečali smo še nekaj planincev, to pa je bilo do prihoda nazaj na izhodišče tudi vse. Ob jezeru je bila situacija že precej drugačna. Turisti so drli z vseh strani in za naše parkirno mesto so se malodane stepli. Po kratki osvežitvi smo zapustili nam najbližji zamejski jezerski dragulj...
Planirani tabor s plezanjem v dolini Maltatal pri severnih sosedih nas je z vremensko napovedjo zadnji hip udaril po glavi. Z že rezerviranim nočiščem ter časom, nakupljeno hrano in spakirano opremo, smo poiskali alternativno rešitev in se tako znašli še na slovenski strani Mangarta, v Bovcu.
Spust po čudoviti enoslednici s krasnim ozadjem.
Prvi dan smo šli plezat v Trento. Odurna vročina in visoka vlažnost nas je pričakala že ob zgodnjih jutranjih urah. Kot tista lepljiva jesenska jutranja megla smo se vlekli do plezališča, kjer smo s pridom izkoristili senčno lego in se pretegovali v sicer kar lepih smereh. Malo sem se poigral tudi s svojimi novimi pripomočki za fotografiranje v steni ter z veseljem izkoristil dobrosrčnost naše univerzalne Skali, ki nas je vse napitala z malico.
Sončni zahod na sedlu pod Mangartom.
Popoldan smo se šli ohladit v Sočo, saj smo imeli namen prespat v nabito polnem kampu s plažo. Na "plaži" v glavnem sami vzhodno govoreči turisti, ki so se izmenjaje basali v čolne ali iz njih. Ob opazovanju "spretnosti" še na trdih, varnih tleh, smo se v bistvu čudili, da je nezgod še razmeroma malo. Soča je bila razmeroma topla, Koritnica malenkost manj. V vsakem primeru je bilo ob in v vodi znosnejše ter osvežujoče, kljub gneči. Ko smo se ohladili in dovolj zlakotili, smo šli v "lajf", to je v sam center Bovca.
Nadaljevali smo proti restavraciji, kjer je sledilo manj prijetno presenečenje. Več njih.
Sredi glavne turistične sezone bi človek, v tem primeru domači turist, najbrž upravičeno pričakoval, da je restavracija odprta, saj je povpraševanja dovolj. Pravzaprav ga je preveč! A ni bilo tako. Bilo nas je sedem (zelo) lačnih ust. V prvi je bilo vse zasedeno. V drugi so bili zaprti.
V tretji, kjer sem sicer nazadnje jedel okusno hrano, pa me je najprej presenetil neugleden napis, postrani obešen na stolu, ki je stal sredi ničesar, nekaj v smislu "odprto po 18:10". Ker so vseeno tu in tam nekateri še posedali, za šankom pa sta bila dva zaposlena, sem stopil notri, da bi še enkrat preveril. Natakarja za točilnim pultom sta bila tako zaposlena z medsebojnim pogovorom, da me niti opazila nista. Nadaljeval sem do trušča, ki je prihajal skozi odprt prehod v kuhinjo.
Ker dobro vem kako zelo naporno je sredi glavne sezone turističnim delavcem, zlasti v gostinstvu, sem gospo, ki je ob vhodu v kuhinjo polirala pribor, še posebej prijazno in nadvse vljudno nagovoril. Vprašal sem jo kdaj bi bilo možno naročit hrano oziroma, če se lahko usedemo, ker ne razumemo najbolj kaj točno pomeni napis na stolu do katerega nas sicer še loči približno. 15 minut.
“Gospa je spoliran pribor z razdalje enega metra kot tomahavke metala v plastične posode čistega pribora. Odrezavo mi je rekla, da “saj vidite kaj piše zunaj ,to kar piše - piše” in se še naprej “igrala indijanca””
Razočarani smo zapustili Martinov Hram, kot tudi drugi potencialni jedci, ki so se v vrsti drenjali za nami.
Nadaljevali smo v gostilno na glavnem križišču, kjer smo najprej dobili občutek, da smo nevidni in niso vedeli, če bi nas sploh kam posedli. Mlajša gospodična nas je že zavrnila in smo se že obrnili proti izhodu, ko je k sreči prišla starejša gospa in nas odpeljala naprej po restavraciji za eno izmed prostih miz. Naposled smo se vsi srečni usedli in naročili hrano, ki je bila dobra.
Priprava zajtrka z razgledom! Sveže pečen carski praženec z marmelado!
Nazajgrede smo si zaželeli še sladkega. V trgovini pri izropanem sosedu je bila takšna gneča, da nas je želja po sladoledu nemudoma minila, saj se je kolona ljudi ovešenih z nakupovalnimi košaricami in vrečkami ter vozički vila dobesedno od vhoda v trgovino do blagajne. Nepojemljivo.
Vrnili smo se v kamp, kjer smo bili že prej postavili šotore. Misel na spanec v razgreti dolini in v nabitem kampu s precej glasnimi sosedi, ki so se od nekod pojavili, nas je hitro minila. Vasjin predlog o spanju višje v gorah je bil takoj sprejet.
Pod Mangartskim sedlom nas je zadržal fantastičen razgled in sončni zahod. Umetniška žilica nam ni dala miru in tako se je igranje s fotoaparatom zavleklo vse do teme. Za vsak primer smo se po telefonu najavili v kočo, da bi nam ne zapahnili in zaklenili vrat.
Uživali smo v razgledih ob sončnem zahodu, tako kot tudi nekaj drugih posameznikov: starejši par iz tujine, ki je ob kozarcih vina na klopci za mizo igral karte, ter mlajši par z dvema otrokoma. In nas sedem.
In glej ga zlomka! Ne mine četrt ure, ko prirohni taisti TNP Renault Clio, ki se je bil že v dolini ustavil sredi glavne regionalne ceste pod Klužami in kot sokol oprezal za ubogim starim gospodom, ki je šel peljat psa na potrebo na neko sipino in tam ustavil avto. Grozno, strašno! Le kaj naj bi tisti stari gospod naredil tako nezaslišanega, da je zaradi ustavljenega TNP vozila na nepregledni ovinkasti cesti skoraj prišlo do verižnega trčenja?
Pričetek hoje v sončni vzhod.
TNPjev nadzornik je pristopil k nam, ki smo edini govorili slovensko. V šerifovski hoji in vzvišeni drži smo takoj predvideli in se ob tem spogledali, da ne moremo pričakovat, da nam bo povedal na primer imena gora, ki smo jih opazovali ali tipov ptic, ki so se z višav spuščale proti dolini ali pa preprosto, da bi nam izrekel dobrodošlico, ker smo obiskali njegov Triglavski narodni park. Ah, škoda, saj res: nismo bili pri sosedih, kjer je to pogosta praksa! Pa četudi potem nadaljujejo s tem, zaradi česar te v resnici ogovorijo, da na primer avto premakneš za nekaj metrov vstran zaradi tega ali onega razloga.
“Namesto dobrodošlice nas je naslovil kot osnovnošolčke: “Alo punce in fantje, kaj imamo zdaj tukaj?” Odgovorili smo, da malo fotografiramo in opazujemo naravo ter sončni zahod in nazaj dobili petardo: “Ok, če res fotografirate je v redu, ampak da vas ne bi dobil spat kje tukaj!””
Wau, kakšna prijaznost, gospod nadzornik. Pojma nimam na podlagi česa je sklepal, da smo lumpi lumpasti, ki naj bi celo noč z dihanjem motili trop ovac, ki se je pasel in sral vse povprek nedaleč stran. Ali pa morda s čelnimi svetilkami svetlobno onesnažili okolico Mangartskega sedla, pa čeprav se tam vozi na stotine motornih vozil vseh sort.
Ne vem, mogoče pretiravam, ampak nam se je takšen pristop zdel neprimeren in predvsem nepotreben. Res ni bilo niti enega samega možnega razloga zaradi katerega bi bili "sumljivi". Usedel se je v avto in odpeljal še na vrh Mangartskega sedla, mi pa smo odpešačili do vzletnega mesta za jadralne padalce pogledat luno.
Spanje v planinski koči - železna slovenska klasika. Prdenje, smrčanje, vročina in zatohlost. Zjutraj ob plačilu pa zgražanje nad planinskimi izkaznicami OEAV. Kot da bi bili slovenski člani OEAV drugorazredni obiskovalci. Spijemo čaj in se lepo zahvalimo za gostoljubje.
Odpeljemo se na vrh sedla, kjer nam Skali in Nejc pripravita carski praženec ob sončnem vzhodu. Gor je že kar nekaj obiskovalcev, ki so prenočili in so se do vrha premeteno pripeljali v zavetju noči, po tistem, ko se je nadzornikova izmena končala.
Po zajtrku smo odsopihali do stika grebena, ki vodi z Mangarta do Vevnice in po grebenski rezi nadaljevali v smeri vzhoda. Na vse strani so se nam odprli fantastični razgledi, ki so jih v tančico skrivnostnosti odevale jutranje meglice. Te prosojne bele meglice je jutranji vzgornik dvigoval v višave, južni veter pa jih je odrival čez greben na zavetrno stran. Kot ovčice pred močnim soncem, so se meglice vse bolj stiskale na senčni strani grebena in postajale vse gostejše, vse manj prosojne.
Ta čudovita igra narave je trajala ves čas naše hoje in fotografiranja na grebenu in je bila kot gledališče na velikanskem prizorišču Julijskih Alp. Narava ima toliko za ponudit (TNP nadzornik pa ničesar za pokazat?!), le oči je potrebno odpret.
Ko smo potešili radovednost, razmigali noge, se naužili razgledov in naredili kup fotografij, smo nosove obrnili v smer izhodišča. Tisti moment sem se spomnil še prigode v gorah, ko je štajerc pred leti, po tem, ko je spil deciliter (navadnega rastlinskega) olja iz plastenke, rignil, se lopnil po vampu in v štajerščini zakrulil:
“Zaj bi pa samo še fuko!”
Tudi mi smo bili vsaj tako veseli, a so bile naše misli zaradi peklenske vročine in sopare usmerjene predvsem v drugačno vrsto užitka - ohladitev na poti do zasluženega kosila.
Naravni most s poslednjimi ostanki snežne podlage minule sezone.
Ob Rabeljskem jezeru je bilo ljudi kot na placu. Podobno kot kranjskogorski alpski vodni biser Jasna (in nekaj manj Bohinjsko jezero, medtem ko je Bled že pasé) so tudi ob Rabeljskem jezeru prednjačile kopalke po zadnji modi, zagorela telesa mestnih srajc in številni pripomočki za karseda domiselno ustvarjanje sebekov oziroma selfiejev.
Pri Jasni je stanje še bolj resno. Zdaj je pač moderno priti iz mesta "na vas" in proti goram ter virtualnim prijateljem in svetu pokazati samega sebe "v divjem alpskem ambientu” in pri tem uporabiti bolj ali manj izvirne hashtage. Ne smejo manjkati tudi poljubčki, objemi ali pa klasična zmagovita kombinacija pogleda čez rame s skrbno zlikanimi lasmi v ospredju.
Ob vsako leto naraščujoči gneči v alpskih kotičkih, se nam bo "primitivnim hribocem v flisih", kot so mene in soplezalce pred leti okarakterizirali ljubljanski vrstniki, še kolcalo po časih, ko so te taisti ljudje odhajali svoje jeklene konjičke in gucci natikače razkazovat v navideznega blišča poln Portorož, v gorah pa je bilo tudi v sezoni vsaj za odtenek manj gneče.
Tudi v Kranjski Gori je vse pokalo po šivih in samo ne-klimatiziranemu prostoru in sončni pripeki skozi površno očiščeno okno restavracije se imamo za zahvalit, da smo trpežnejši in vztrajnejši “kmetavzi” dobili mizo tam, kjer je drugi niso želeli.
Po kosilu se je v nas naselila strašanska zaspanost. Vasja, ki je krmaril našo ladjo na kolesih, je bil k sreči buden, sovoznica prav tako, a je v resnici več pozornosti namenjala mobilnemu telefonu, kot so-vožnji, ostale pa nas je med grbinami na cesti pozibavalo v spanec.
Minili so čudoviti dnevi v objemu gora in družbi prijateljev. In tako kot vsakič, ko se mi utrne modra misel ali rumena neumnost, sem tudi tokrat opazil anomalijo našega zdajšnjega časa.
Svoboda jadralnega padalca, ki jaha termične stebre...
Ljudje smo si seveda med seboj zelo različni. Vsakdo ima svoje posebnosti, želje in hotenja. Toda vsakič znova ob opazovanju ljudi okrog sebe opazim, kako malo je potrebno, da se človek v naravi počuti odlično in kako hitro se tako mladi kot stari, mestne riti ali kleni vaščani navdušijo nad najmanjšimi malenkostmi, ki so v naravi, ki nas obdaja - v resnici del slehernega vsakdana.
Naj bo to sončni vzhod, ki se počasi plazi izza grebena in s toplimi žarki boža orošene, kot brv upognjene travne bilke. Ali ptica, ki navidez brez kančka napora lebdi ob grebenu na modrem nebu in plava v neskončnosti. Ali pa zgolj sunek vetra, ki enkrat zaveje s severne, hladnejše strani grebena in te osveži, naslednji trenutek pa ovije v topel objem poln vlage, ki jo je z doline v višave prinesel vzgornik.
“In potem se vprašam, zakaj si ljudje s selfiji želijo sami sebe okrasti in prikrajšati izkušnje čudovitega dne v naravi? ”
Zato, ker ne glede na to kako izviren je selfie, boste vedno v prvem planu opazovali sami sebe, namesto tistega neskončno mogočnega, kar je za vami - narava.
Ljudje smo tisti, ki hodimo v naravo po lepote, ne obratno; da se naužijemo svežega zraka, razgledov in ... svobode. To neprecenljivo danost imamo v Sloveniji na dlani in temu smo lahko neizmerno hvaležni. Skupaj se moramo potruditi, da bo tako ostalo tudi za tiste, ki prihajajo za nami in da bomo znali sobivati v harmoniji.
Ob koncu pa iskreno in od srca vsem turističnim delavcem (tudi indijanki v Bovcu) zaželim dobro sezono in prijeten ter zaslužen oddih, ki sledi po vrhuncu poletja, nadzornikom TNP čimboljši ulov prekrškarjev, vsem ostalim pa varen korak in srečno v gorah ter povsod drugod na življenjskih poteh!
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.