“Ko smo sredi Sovatne na strmem prehodu v orkanskem vetru vsi štirje dokončno “oslepeli”, sem se začel spraševati, če bo (katerikoli) vrh sploh dosegljiv?”
Mogočni vrh Triglava se je za krajši čas prikazal med oblaki.
Stenar je impozanten vrh nad dolino Vrata, katerega mogočna vzhodna stena očara vsakogar, ki se pelje po glavni cesti proti Kranjski Gori. Po soočenju s skromno (svežo) snežno podlago v Vratih, pa smo prvotno zastavljeni načrt zamenjali z nečim “naprej po dolini”. In tako smo jo urezali proti Steni in odvili proti Sovatni.
Skozi gozd
Snega je bilo ravno dovolj, da smo se na smuči lahko postavili že pri avtu. Vzpenjali smo se lahko na smučeh, dasiravno je bilo iskanje prehodov med številnimi kamni in vejami po planinski poti mestoma precej naporno. Ker je že v dolini na izhodišču šelestelo v krošnjah dreves, je bilo kmalu jasno, da bodo razmere v višjih nadstropjih še bolj pestre in da bo veter zares močno zavijal.
Neverjetni kontrasti: od sončnih žarkov do sneženja in orkanskega vetra.
Do višine slabih 1700 metrov, to je do strmejšega dela Sovatne, smo napredovali na smučeh. Zahvaljujoč ratrakistu Andražu smo hitro opravili tudi s strmino, ki smo jo premagali z derezami na nogah. Izmenjavale so se namreč prostrane površine do ledu spihane podlage ter zapihan, zbit svež sneg. Spet smo stopili na smuči in kmalu ponovno končali kot pešaki.
Proti vrhu strmejšega dela Sovatne smo se počutili kot v cevi velikanskega puhala. Veter nas je neusmiljeno bičal z vseh strani in se silovito zaganjal v nas. V oči nam je silil snežne kristale in kmalu smo “oslepeli”. Po nekaj metrih je postalo tako hudo, da nismo več videli in za krajši čas obstali. Hiteli smo z natikanjem smučarskih očal in šele takrat smo ponovno “spregledali”.
Zgodbe za fotografijami
Izbral in uredil sem nekaj zgodb za svojimi fotografijami, ki so nastale v Julijskih Alpah in Triglavskem narodnem parku…
Zgornja nadstropja
Ko smo bili ven z vetrovne centrifuge, je bil veter znosnejši in tudi oblaki so se malce premaknili. Bili smo zelo daleč od napovedanih 10 ur sonca, ki so nas privabili v naravo. Do povratka k avtomobilom smo bili v seštevku vseh posameznih minut, ko se je sonce pokazalo med oblaki, nekje na slabi uri.
Zaradi orkanskih razmer, ki so vladale v zgornjih nadstropjih, smo kmalu opustili obe sekundarni ideji, in se osredotočili na najpriročnejši Stenar (2501 m).
Prvi zavoji Andraža z vrha Stenarja.
Že pod vratci smo jo urezali naravnost navzgor, kjer je bilo napredovanje na smučeh mestoma sitno. Pod svežim snegom je namreč čakala poledenela podlaga. Na izpostavljeni prečnici, ki se na žalost konča s prepadom, je seveda kot nalašč prevladoval - led. In ponovno smo s smuči stopili v dereze in s cepinom v rokah odkorakali zadnjih 200 višinskih metrov.
“Ko te na vrhu gore skrbi, da ti ob pripravi na spust smuči z rok ne utrga in odnese veter, veš, da ni pravega zatišja. ”
Vrh
Nekajkrat sem se moral pošteno razkoračiti, da bi me ne sklatil veter po tleh. S smučmi na nahrbtniku sem deloval kot jadrnica, ki se pozibava ob sunkih vetra. S to razliko, da si na poledeneli podlagi nisem želel padca.
Postanek na vrhu je bil kratek. Žal tudi ne sladek. Ko te na vrhu gore skrbi, da ti ob pripravi na spust smuči z rok ne utrga in odnese veter, veš, da ni pravega zatišja. Niti časa za malico. Niti ne za preveč prešerne nasmehe za fotografijo.
Smučanje z vrha Stenarja
Iskreno povedano sem tokrat pred spustom malo okleval. Že zjutraj na izhodišču nisem bil taprav, na vrhu je bilo moje počutje še slabše. Obširna območja poledenelih površin me niso navduševala za spust na smučeh z vrha, zlasti ne zaradi izpostavljenih mest, kjer padeec pač ne pomeni nič dobrega. A zahvaljujoč Klemenu in njegovi vzpodbudi, sem vseeno zapel smuči, zaklenil vezi in spust se je pričel. Po 10 metrih spusta sem se počutil mnogo boljše in skupaj z ostalimi užival v zavojih in razgledih.
Stenar
Stenar je 2501 m visok vrh, ki se ga odlično vidi z regionalne ceste in se strmo dviga nad dolino Vrat. Razgleden vrh nudi izjemne poglede na Triglav in njegovo severno steno.
Veter je naposled začel pojenjati, tudi “sončni bliski” med oblaki so bili pogostejši. V izpostavljeni poledeneli prečnici sem bil še malce zategnjen, od tam navzdol pa je bil en sam užitek. Prav presenetljivo dobre razmere je pričaral veter, ki je nanosil obilo suhega snega po katerem smo smučali.
Pogled na Triglav
Odprla se nam je osupljiva kulisa: Triglavska severna stena! Prav neverjetno lepo je s Sovatne opazovati Steno. Če pred njo v pršiču vijugajo prijatelji, toliko bolj!
Na koncu smo prečili povsem v desno v smeri Luknje, mimo bivaka in potem naprej - ves čas čim dlje pod Steno. Z nekaj telovadbe smo prismučali prav do avtomobila na parkirišču pred zapornico! Kakšen kontrast: popoldansko sonce, nič več rohnečega vetra.
Bil je krasen dan v popolni osami v samem osrčju Trigalvskega narodnega parka. Tudi jutranji zaplet na cesti, točneje na strmini pod Peričnikom, je bil hitro pozabljen in prijetno utrujeni smo se vrnili v civilizacijo. Tokrat sem na nos bolj pazil in ga pridno skrival v kapuci termo majice :)
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.