Viševnik je gotovo eden najbolj popularnih vrhov na Pokljuki, tako v poletnem kot zimskem času. Visoko izhodišče, kar zlasti v zadnjih zimah predstavlja ključno prednost ob vse milejših zimah in vse višje se pomikajoči se snežni meji, ter prikladna gozdna meja - so kot nalašč za obisk.
Z dežja pod kap. Oziroma pod še večje dežne kaplje!
Vse močnejše sneženje!
Ob pričetku je na parkirišču Rudno polje močno prevladoval dež, na vrhu, kjer se konča smučišče Pokljuka, so se že pričele pojavljati snežne padavine, dokončno pa je sneg prevladal na uravnavi. Tam se je z neba dobesedno usulo in sneg je bruhal z vseh strani…
Sneženje je z vsakim višinskim metrom višje postajalo intenzivnejše.
Mrzlo?
Te zebe in bi se po turi pasalo ogreti?
Nočna smuka in nekaj misterioznosti v zimskem svetu pod grebenom.
Razgledov nobenih - občutek zime pa fantastičen.
Jirži pozira.
Zimsko veselje z iskricami v očeh in prezeblimi prsti na rokah.
Snežni metež ob pospravljanju opreme
Vzpon sva zaključila na uravnavi v varnem zavetju pred grozečo zgornjo vesino, ki je ob trenutnih razmerah prevelik zalogaj za tiste s premajhnimi jajci in dovolj velikimi možgani.
Ob zavijanju vetra in izjemnem sneženju sva odvriskala nazaj proti izhodišču!
Pravljične podobe drevja z vriskajočim smučarjem ob snežnem armagedonu.
In že sva pri misterioznem spodnjem delu gozda.
Na Pokljuki sva Pawelka in Jirži v zimski idili uživala na miklavževo 2019.
Življenje je nerodno kratko, da bi ga jemali kot samoumevno, in predolgo, da bi ga živeli na avtopilotu. Ko zmanjka časa, odgovorov in včasih tudi snega, ostanejo trenutki, ki nas opomnijo, zakaj zjutraj sploh vstanemo – ali vsaj zakaj nam je še mar.