Ko se v trdi temi ob treh zjutraj ves zalepljen voziš po avtocesti in vijugaš med pijanci ter ob divjem zaletavanju dežnih kapljic v vetrobransko steklo opazuješ Jesenice, ti po glavi roji vse mogoče!

 Keramični Simonovi uhlji kljubujejo ledenemu vetru ob vzponu na Malo Mojstrovko.

Keramični Simonovi uhlji kljubujejo ledenemu vetru ob vzponu na Malo Mojstrovko.

 Ledenko

Ledenko

Jesenice so od Ljubljane oddaljene kakšnih štirideset minut. Slabih trideset, če ga žgeš. V vsakem primeru pa predaleč, da bi se še splačalo domov in nazaj v posteljo. Ko so se dežne kaplje začele zaletavat v avto in sem jih z ne povsem prilagojeno vožnjo klestil z vetrobranskim steklom, sem se sicer zalotil, da sem za hip pomislil, če bi se morda vendarle obrnil in vrnil nazaj domov med koliščarje. Uri primerno bi se v bistvu povsem zlil z ljubljanskimi "scenci" in ostalimi žurjeji ob zapuščanju "zabav". Na Dunajski bi ob prodiranju proti mestu in postelji hočeš nočeš prenašal nabijanje basov in provokacije tipov z majhnimi lulčki v velikih in/ali dragih avtomobilih. Tu in tam bi sunkovito zavrl, da ne bi zbil kakšne študentke, ki jo vinjeno v visokih petah po pločnikih zanaša kot vrat žirafe pred parjenjem...

Po obriti (južni strani) na vrh Male Mojstrovke

Nabijanje kapljic se je v Kranjski Gori umirjalo. Gotovo zaradi (nižje) omejitve hitrosti, kajti nebo je bilo še vedno videti strašno mračno. A debata s sovoznikom Simonom je postala živahnejša, zlasti ob opazovanju dreves, ki so se vedno bolj nagibala ob sunkih vetra.

 Pod plastjo oblakov in izven megle zavoji na betonu.

Pod plastjo oblakov in izven megle zavoji na betonu.

Na ovinku, kjer vsako leto stoji več kamnitih možicev, se je splužena cesta končala in vpregli smo pse. Na smučeh smo oddrsali proti Vršiču, ves čas po cesti, ki je bila ob našem vzpenjanju še zasnežena.

 Divjanje po gnilcu

Divjanje po gnilcu

Matej, Klemen, Primož, Simon in jaz smo zagrizli v strmino. Matej aka Hugh Jackman jo je začrtal do sredine plazu točno po sredini naravnost navzgor. Psi so ječali, smuči so se krivile, pljuča sopihala in mišice pekle. Kot bi mignil smo bili na Vratcih, kjer se je močan veter spremenil v ... še močnejši veter! V bistvu je brila turbo sapica.   

Matej, Klemen in Primož so jo potegnili proti levi in v sredini pri balvanih obupali nad psi. Klemen in Matej sta odšla na Veliko peš, midva s Simonom ob grebenu na Malo Mojstrovko.

Na vrhu sva se nastavljala močnim sunkom vetra, vse dokler se ni pokazala potencialna opcija smučanja na sever. Glede na borno podlago letošnje zime mi spust v neznano in brez primerne opreme (derez, cepina in čelade) ni dišal. Pridemo drugič!

Cika caka je živa spaka in ob osmi uri, tri ure po štartu od avta, smo zlagali opremo nazaj v prtljažnike, se preobuvali in poslavljali pred povratkom za štiri stene. Imeli smo srečo, saj se je 2 minuti pozneje pripeljal plug in za njim še freza, tako da so vsi zanamci dolgrede ostali brez smučišča na cesti.

Po zaliti (severni strani) na vrh Male Mojstrovke

Ker nas je v sredo vremenar nategnil in smo se namesto v sončni pripeki kopali v megli in sušili na vetru ter vijugali med posejanimi kamni, smo si v četrtek zaželeli več sreče. In jo tudi imeli! Bilo je zalito!

 Prebujanje jutra pod severovzhodnim pobočjem Mojstrovke.

Prebujanje jutra pod severovzhodnim pobočjem Mojstrovke.

Tokrat smo se na samem prelazu in še pol ure prej srečali Klemen in Simon ter jaz. Če je bil veter prejšnjega dne močan, je bil v četrtek najmanj nadležen. Ker mi je vleklo pod kombinežo, sem si bil navlekel vse kar sem nosil oblačil s seboj. Prav tako je bil pomirjen moj ego, ko sem Simona videl s kapo. Očitno je vseeno homo sapiens in njegovi uhlji dejansko imajo nek tolerančni prag kar se tiče ledenega vetra in nizkih temperatur. Še prejšnji dan bi prisegel, da so keramični!

 Prebujanje jutra na najlepši možni način!

Prebujanje jutra na najlepši možni način!

Razmere so se od prejšnjega dne razlikovale vsaj toliko kot merila slovenske politike za naše in vaše. Poskus sledenja smučarski gazi se je bil izjalovil že po prvih nekaj minutah. Moji psi tokrat niso ječali, le zdrsovali. V spremenjenem ritmu smo malo bolj "kljukali" levo - desno in se hitro spravili do točke, kjer nas je čakalo prečenje daleč v desno na pobočja Šitne glave.

Prek trebušastega dela pod vstopom v Butinarjevo smer smo smuči sneli. A poledenela skorja se je predirala in kmalu smo znova stali na smučeh. Od tam je vzpon do vrha Nad Šitom glave minil v glavnem v tišini. Vsi trije smo bili namreč preveč zaposleni s tem, da na ledeni podlagi ne zdrsnemo in se odpeljemo. V bistvu nam je celo skoraj v celoti uspelo, sem pa prvič v življenju nekajkrat pridušeno nagovarjal pse: "Dajte tule držat prosim". In so grizli in držali in še kakšno fotko sem lahko stisnil vmes, čeprav mi je cepin z zanko na zapestju opletal pred nosom. "Zihr je zihr!"

Izza grebenov in oblakov je priplezal sonček. Nežno nas je pobožal in se znova igraje spet skril za oblačke, ki jih je veter kot igrače premikal po nebu.

Bilo je zares lepo, skoraj čarobno! Ne vem od kje ta gorska romantika, saj s samimi prešvicanimi tipi v gorah navadno ne doživljaš nekih apokaliptičnih čustvenih premikov. Toda oni trenutek, ob takem sončnem vzhodu, tudi najbolj lesenim tipom s kamnom v prsih ne uspe ostati ravnodušen!

Od naravnih lepot tudi mi trije nismo jokali. Smo pa zaradi moči narave! Veter je bril in se silovito zaletaval v tri suhljate postave visoko na pobočju pod vrhom Male Mojstrovke. Ledeni severnik mi je vlekel pod kombinežo in s seboj nosil prijetno osvežujoče ledene kristale. V (pomladnem!) mesecu maju si človek pač ne navleče dedi (dolgih) spodnjih gat in ta podaljšanih merino majic.

 Klemen slalomira v strmini.

Klemen slalomira v strmini.

Klemenu se imava s Simonom za zahvalit, da je napravil tako lepo gaz oziroma stopnice do neba čez strm del. Zadnjih nekaj metrov pod vrhom je veter dosegal moč in hitrosti, ki že presegajo mejo dobrega okusa in pomankljivo oblečenemu obiskovalcu gora naženejo mraz do kosti. Kot mrož sem se zato zvalil čez vršno opast in se skril pred sikajočimi šobami naravne naprave za peskanje z lednimi kristali.

 Šolski teren za Simona.

Šolski teren za Simona.

Sonce je postajalo vse bolj sramežljivo in se tudi vse bolj skrivalo za oblaki, zato je bil čas, da se spustimo navzdol! Spustil sem se prvi, a samo do mesta, ki mi je omogočal pogled v globino in Klemna in Simona slikal ob spustu do strmega dela.

Na strmem delu sta mi omenjena predhodnika popraskala še tisto malega snega, kar ga je bilo čez skale. Toda večjih težav ni bilo, (preostali) sneg je dobro držal in tako smo se vsi lepo pripeljali na uravnavo pred nadaljevanjem na naslednji strmi del.

 Super-G s kuliso za bogove.

Super-G s kuliso za bogove.

Znova na soncu! Uživali smo še v kar nekaj trdih strmih zavojih med skalami, potem pa prišli v prijaznejši svet in na domač teren na južna pobočja Šitne glave, kjer so se mi odtajali prsti in srce.

Klemen, Simon in jaz smo presmučali Pozabljeno smer z Male Mojstrovke.

Tretje zaporedno jutro je bilo vstajanje sredi noči že malček odveč, še zlasti zato, ker nimam nič za pokazat in pametnega za povedat.

Še sreča za vikend muhastega vremena, da si človek odpočije!


Ne spreglejte minulih objav

Comment