Na kratek predstavitveni film o Gorski reševalni zvezi Slovenije sem še posebej ponosen, najbolj prav gotovo zaradi tega, kar sporoča o vodilnih akterjih - gorskih reševalcih.

Mnogim nepojmljivo je dejstvo, da slovenski gorski reševalci življenja ljudi (neznancev) rešujejo prostovoljno! Svoj čas namenijo ne le za samo reševanje, temveč tudi za izobraževanja, izpopolnjevanja, obvezne vaje in vse drugo, kar spada zraven, da so že več let vrhunsko usposobljeni strokovanjaki za reševanja v gorah in drugod na težko dostopnih mestih.

Reševalci v stiski pomagajo ljudem, ki jih pokličejo na pomoč. Med opravljanjem tega plemenitega prostovoljskega poslanstva nosijo svojo glavo naprodaj, saj se izpostavljajo nevarnostim, ki pretijo na njih tekom reševanja. Vse to počno prav vse leto - v vseh letnih časih, ob vseh delovnih in dela prostih dneh, osebnih in ostalih praznikih, ne glede na uro in še najpogosteje v slabem vremenu in izjemno zahtevnih razmerah. Tako kot pri tistih, ki reševalce pokličejo na pomoč, tudi pri reševalcih doma težko pričakujejo njihov varen povratek...

V svojem besednjaku ne najdem primernejšega pridevnika, ki bi bolje opisal moje videnje delovanja GRS, kot prav - plemenito! Ničkolikokrat sem to že rekel, potihem in naglas, pa bom še zapisal... 

Čeprav GRS pomoči še nisem potreboval, sem bil večkrat priča njihovemu posredovanju. In čeprav še nisem tipkal številke za nujne primere 112, je vedenje in zavedanje, da obstajajo srčni ljudje, ki bodo prišli pome, če jih bom potreboval, pa četudi bo to v največjem sranju: ponoči, v mrazu in vetru, megli in na izpostavljenem mestu... neprecenljivo!

Kako je do filma prišlo?

Nekdaj davno leta 2013 sem prejel email z GRZS, da razmišljajo o tem, da bi tako kot druge reševalne službe iz tujine, tudi sami želeli nekakšen predstavitveni film o tem kaj pravzaprav počno in da bi se tudi sami lahko predstavili na različnih srečanjih, seminarjih in ostalih izobraževalnih priložnostih med kolegi reševalci.

Predlagana izhodišča o minutaži ter primeri tujih predstavitvenih filmov gorskih reševalnih služb s klasičnim prikazom reševanja, oskrbovanja ran in ostalega, že premnogokrat videnega, me niso prepričala. Želel pa sem poskusit nekaj drugačnega! Verjetno je prav moje spoštovanje do poslanstva reševalcev, ne zgolj njihovega konkretnega "dela" - reševanja samega, botrovalo temu, da sem s filmom želel prikazat tisto, kar je očem sicer skrito, manj poznano.

Snemanje poškodovanca pod grebenom. Foto: Peter Podobnik

Snemanje poškodovanca pod grebenom. Foto: Peter Podobnik

Bilo je sredi vročega poletja in s prijatelji smo šli glave hladit na tradicionalno dopustniško jadranje in s katamaranom preganjat delfine, morske pse, sirene, školjke in druge pošasti dolgih nog in čvrstega oprsja Jadranskega morja.

Scenarij se mi je v glavi vsaj v grobem zložil v eni slabo prespani noči. Pomislil sem na plemenito plat reševalcev in si napletel zgodbo o družini ponesrečenca in družini reševalca ter o tem, kako se reševalec "odreče" svoji družini zato, da pomaga nekomu drugemu v stiski. Ena stvar je vodila k drugi in med primanjkovanjem kisika, ko smo bredli po morskem dnu, so se utrnile še različne malenkosti in se prikradle v končni scenarij.

Sledil je sestanek na GRZS, kjer sem predstavil svojo idejo mimo osnovnih izhodišč. Da bi poskusili pokazati točno tisto, kar reševalce v očeh mnogih dela heroje. Ne samo tekanja, reševanja, spuščanja po vrvi, letenja s helikopterji in oskrbovanja ran, kar sicer delajo tudi švicarski, pa francoski in še kateri reševalci, temveč bolj redko, Sloveniji skorajda edinstveno in plemenito - prostovoljsko plat.

Kako je potekalo snemanje?

Snemanja smo se lotili kmalu po potrditvi končnega scenarija. Predvidenih je bilo 5 snemalnih dni, za končni izdelek smo jih porabili nekaj več. Najprej zgodnja zima in prvi sneg, ob koncu sezone pa pozna pomlad in velike količine snega, so nam snemanje zavlekli čez vse razumne meje. A bili smo odločeni - in ker se ni posebej mudilo - da se držimo zastavljenega. Tudi usklajevanje številnih sodelujočih prostovoljcev od reševalcev-igralcev, asistentov, nosačev, posadke in ostalih ni bil mačji kašelj.

S helikopterja se spušča reševalec. Foto: Rok Potočnik.

S helikopterja se spušča reševalec. Foto: Rok Potočnik.

A izjemna jesen je poskrbela za fantastično kuliso, ki si je tudi sanjati ne bi upal. Sreča je bila naposled na naši strani in snemanja s številnimi sodelujočimi so končno gladko stekla. Snemali smo na različnih lokacijah na Gorenjskem, in sicer:

  • Travnik v Ratečah s pogledom na severno ostenje in greben Mojstrovk

  • Kranjska Gora

  • Štab Letalske policije na Letališču Jožeta Pučnika

  • Greben Velike Mojstrovke

  • Klicni center 112 v Kranju

  • okolica Bleda

Telefonski posnetek zahajanja sonca za Jalovec.

S telefonom sem posnel kako snemam zahajajoče sonce in Triglav.

Enako kot z izpiti na fakulteti je bilo tudi s snemanjem. Najtežje smo si pustili za konec. Grebensko snemanje je bilo zahtevno zaradi kopice "če"-jev. Vprašanja, ki so se mi najpogosteje motala po glavi, so bila nekako v stilu:

  • Bo zdržalo vreme?

  • Ne bo preveč vetrovno za helikopter?

  • Kako bomo gor znosili vso opremo?

  • Bosta pilota lahko tako natančno ujela uro prihoda s prvo svetlobo?

  • Kaj pa če bo zjutraj na letališču megla in helikopter sploh ne bo mogel poleteti?

Noč na grebenu

Najbrž pod vplivom vojaških filmov vietnamske vojne, sem si zamislil, da bi helikopter na greben priletel s prvo sončno svetlobo. Ker je tudi Jure patron pravega kalibra, sva se nad čimbolj zanimivim prihodom helikopterja navduševala oba! Zavoljo tega je bilo kar nekaj priprav in načrtovanja in da bi lahko poznali pot sonca prihodnje jutro sem si pomagal z aplikacijo na telefonu. Točno ob 6:58 je sonce pokukalo izza Prisanka in v tistem trenutku je priletel tudi helikopter iz prejšnji dan načrtovane smeri. Azimut sem bil prejšnji dan izmeril kar s telefonom s točke, kjer je ležal naš ponesrečenec.

Ker sem snemal z omejenim zornim kotom, se je poleg prvega šoka, ko se mi je nad glavo v trenutku parkirala jeklena rohneča ptica - helikopter, zgodil še drugi. Helikopter je bil menda ravno s servisa in bil je polno naložen. Letel je v visokogorju in dodatni človek - snemalec z opremo na krovu helikopterja - pilotov ob spremljanju (pre)hitro kopnečih zalog goriva ni pustil ravnodušnih. Po postaji je reševalcu letalcu in zdravnici letalki prišel kratek in jedrnat ukaz: "Imate 3 minute".

Ekipa nazaj v "bazi" takoj po končanem snemanju in odletu helikopterja. Foto: Anže Čokl

Ekipa nazaj v "bazi" takoj po končanem snemanju in odletu helikopterja. Foto: Anže Čokl

Več mesecev načrtovani kadri o katerih se mi je dobesedno sanjalo, so se v le nekaj sekundah spremenili v povsem dokumentarno snemanje brez možnosti kakršnihkoli popravkov. Kot crknjena smrdeča riba v stari konzervi sem stlačen in zabasan pod balvan samo globoko zazeval. Bil sem v takem šoku, da nisem imel časa razmišljat. Snemali smo lahko samo še po občutku - zanašajoč se na izkušnje kombinirane z umetniško žilico.

Nikakršne možnosti ni bilo, da bi v teh slabih treh minutah prestavili kamere, dali kakšrnakoli navodila nastopajočim ali kakorkoli drugače posegli v tok dogajanja. Helikopter je bil tam, oglušujoče je lebdel nad poškodovanim, ki so ga bili reševalci mojstrsko spravili v nosila in pripravili na dvig v helikopter.

Helikopter je odletel v sonce! Foto: Peter Podobnik

Helikopter je odletel v sonce! Foto: Peter Podobnik

Ena dva tri in vsi štirje - ponesrečenec, gorski reševalec, zdravnica letalka in policist letalec so bili v helikopterju. Helikopter je zavil proti vzhodu in v velikem loku odletel proti soncu nad Prisankom... 

Z oddaljevanjem rohnečih elis helikopterja, se je v nas počasi začela plaziti visokogorska spokojnost. S pojenjanjem in oddaljevanjem trušča, je stres povezan s snemanjem izven načrtovanih okvirov, počasi a vztrajno odtekal z naših teles. Kmalu ga je zamenjalo zadovoljstvo in veselje ter radost prijateljev po opravljenem delu. S fantastičnim razgledom na vzhajajoče sonce smo se napolnili z novo energijo in pričeli s pospravljanjem opreme...

Avtorji

Režija: Anže Čokl
Kamera: Anže Čokl in Jure Niedorfer
Scenarij: Anže Čokl
Pomoč pri scenariju: Dušan Huč in člani jadralske zasedbe Freeapproved
Druga kamera: Peter Podobnik
Steadycam: David Potočar in Miha Kic
Timelapse fotografija: Peter Podobnik, Jure Niedorfer, Anže Čokl
Montaža: Matej Lavka
Barvne korekcije: Teo Rižnar
3D animacija: Aljaž Salkič
Naslovna grafika: Kapucki, vizualne komunikacije
Produkcija: Freeapproved Adventure Film Productions
Nastopajo: Gregor Ažman (ponesrečenec) z družino, Blaž Svetlin (gorski reševalec) z družino, Urška Bricelj (zdravnik letalec), Robert Kralj (policist letalec), pilota helikopterja Slovenske Policije, Robert Skrinjar (URSZR)

Zahvala

Snemanje filma ne bi bilo mogoče brez velikega števila angažiranih prijateljev, članov društva Freeapproved, vseh nastopajočih in drugih posameznikov ter prostovoljcev, ki so vsak po svoje prispevali svoj delček v mozaik pričujočega filma:

Jure Niedorfer, ki je s svojim prefinjenim občutkom za kamero pomagal pri vseh snemanjih.
David Potočar za snemanje na helikopterju in in Miha Kic za upravljanje steadycama.

Slavc Rožič, podpredsednik GRZS, predstavnik ter koordinator za GRS

Robert Kralj, pomočnik vodje Letalske enote Slovenske policije ter ekipa helikopterja:
Damjan Bregar, pilot
Aleš Strgar, pilot
Vanči Žnidaršič, tehnik
Robert Kralj, policist letalec

Rok Potočnik, Duško Grabnar, Bor Šumrada ter člani Freeapproved za logistično podporo, pomoč pri transportu opreme in odlično družbo.

Posebna zahvala

za gostoljubje in veliko pomoč tekom celotnega snemanja gre družinama Ažman in Svetlin s sorodniki in prijatelji.

Posebaj bi se rad zahvalil tudi Gorski reševalni zvezi Slovenije za odlično priložnost ter svoji družini in bližnjim za visok tolerančni prag odsotnosti.


Comment