Vikend je bil primarno namenjen vplezavanju, ampak nekaj bolj dinamičnega gibanja pred visenjem na štantih in šlatanjem za oprimki nikakor ne more škodit! Ker se je april zamaknil v maj (pa tudi v junij), je bilo (nujno) potrebno oba dneva lepega vikenda čimbilje izkoristit!

Sobota se je pričela z razmazanim pasjim drekom. Bilo je v avtu, ko so se nam že pošteno kremžile nosnice, da sem se dokončno prebudil. Peljali smo se bili od jezera v Završnici proti koči pod Stolom. Vmes smo se na hitro ustavili, da sem skočil za nek grm in skril torbo, kjer sem imel potrebščine za preostali - plezalni del dneva. Nekaj sekund po tem, ko sem se prisedel nazaj v avto, smo s Pajotom in Aljažem še molčali, čakajoč, da se bo oglasil krivec za grozljive vonjave. Saj poznate hinavce, tihomirje, žveplenke in podobne ljubkovalne izraze za plinsko smrt? Ko nekdo gnije pri živem truplu, se takorekoč razkraja ali suši okrog obrnjeno črevo, ampak zaradi zakonov kemije krivca pri polnem avtomobilu ljudi ne moreš enoznačno določit. Plinska bomba se hinavsko prikrade z vseh strani in se zajeda v nosnice in žge v pljučih...

Razočaranje ob krutem spoznanju zaprtega stranišča!

Po nekaj sekundah smo vendarle spregovorili in kmalu našli krivca - psa! Resnici na ljubo sicer pes ni nič kriv - krivi so neodgovorni lastniki, ki za psom ne pospravljajo iztrebkov! Drek razmazan v velikosti legendarne "Grande Crepes" s centra Chamonixa je bil medtem zlezel v vsako izmed por predpražnika Pajotovega avtomobila, kot tudi v vse špranje zelo nazobčanega podplata mojih ultra lahkih gorskih čevljev in jutranje prebujanje je bilo dokončno.

Najprej sem klel kot Madžar, kmalu zatem pa znova skočil iz avtomobila, da sem kolikor se je to sploh dobro dalo - zribral pasji drek s podplata! 

Pot na Stol

Zaradi jutranjega hladu smo se hitro spravili k hoji. Pot na Stol sem že tolikokrat prehodil, a vendarle me ob vzhajanju sonca, ki ožari Julijce na nasprotni strani Zgornjesavske doline, vsakič znova navdušijo barve in celotna panorama. Žal pa tako kot vedno, ko se gre na zgodnje-jutranje letenje (zelo) blizu terena, ni za izgubljat časa! 

Tik pod vrhom Stola sta nas čakali dve presenečenji. Pajota je najprej razočaralo zaklenjeno stranišče, prijetno pa nas je presenetil nov prostor za piknik in šotorjenje v Karavankah. Pogled ob sončnem vzhodu z mesta taborjenja, je res neverjetno lep!

Čudovit razgled s šotora ob sončnem vzhodu!

Ena, dve, tri in že smo bili vsak v svojem sedežu, pripeti na padalo in pripravljeni na hiter povratek v dolino. Računal sem, da bomo pri jezeru ob 8. uri, ko bi naj me pobrala Rok in Nejc, a sem se uštel. Za pol ure. Pristali smo bili že ob 7:30 in tako že je ostalo še nekaj časa za sušenje mokrih nogavic  od prečenja tistih nekaj metrov snega pod vrhom Stola ter od pristajanja v mokri travi pri jezeru.

Kot da pasjega dreka še ne bi bilo dovolj, smo imeli spet slalom med iztrebki ob jezeru. Zlaganje padala na travi tako ni prišlo v poštev, zato sem padalo samo zbasal v veliko vrečo in si zlaganje pustil za pozneje.

Video: 30 sekund z vrha Stola do jezera pri Završnici

Rokova vrlina je trgovanje. Trguje s plemenitimi kovinami, nafto, elektriko in ostalim v čemer je profit. Ker je moral ravno zjutraj tik pred odhodom na plezarijo še malo premetat naložbe, sta z Nejcem zamujala. Kljub zamudi pa moje nogavice še niso bile suhe, zato smo parkirišče zapustili v slogu Poljakov. Z zadnjimi okni avtomobila sem priprl štumfe in jih na avtocesti pri 130 km/h nič kaj inovativno sušil.

Sušilnica zoknov proti Vršiču

Spotoma smo na Petrolu iskali še ščipalnik za nohte in hrano. Slaba popotnica, ko si tako zgodaj pokonci, da bi ob 9h zjutraj jedel že kosilo. To me je malček spominjalo na študijske čase, ko sem bil razmeroma nenasiten in sem v povprečju vsaj 3x tedensko jedel kosilo dvakrat - prvič že ob 10. uri, ko se je odprla menza :)

 Na dostopu do stene še nekaj snega.

Na dostopu do stene še nekaj snega.

Na Vršiču smo se hitro parkirali, pregledali in pripravili plezalno opremo in jo mahnili v najbolj osončen in najbolj kompakten del skale v okolišu.

 V najlepšem delu zajede.

V najlepšem delu zajede.

Zaprašili smo se v smer, ki poteka po zajedah in je v celoti opremljena. Smer po Zajedah, ki je sicer dolga pet raztežajev, visoka pa za dobra dva, je lepa, ima res odlično skalo in z izjemo enega mesta, kjer je treba malo napet mišice, razmeroma lahka.

Veter je neusmiljeno jačal, z jugozahoda pa so se zgrinjali vse bolj temni oblaki. A ko smo že mislili, da bo deževalo, se je nekako spet pokazalo nekaj sonca. Tako je bilo tudi ves čas na sestopu ob spustu po vrvi, kjer je Roku nekako odskakljal pripomoček za spust. Ker nisem želel, da bi se vrv spremenila v zverižene špagete, sta se Rok in Nejc spustila sočasno na enem pripomočku. Izgledalo je bizarno, a bilo nadvse učinkovito.

 Simultani spust po vrvi!

Simultani spust po vrvi!

Igra živcev ob hitenju pred nevihto

V nedeljo je vreme že slabše sodelovalo. Silne napovedi sonce oziroma suhega, delno oblačnega vremena, so na terenu v praksi predstavljali črno nebo, izjemno močan JZ veter in občasne kaplje.

 V čudovitih ploščah zadnjega (dolgega) raztežaja.

V čudovitih ploščah zadnjega (dolgega) raztežaja.

Toda z Nejcem sva si vseeno želela plezat in tako skočila nad Jezersko. Splezala sva kombinacijo strmih delov smeri v osrednje-levem delu Jezerskega vrha. Plezala sva kot namazana in tako uspešno prehitela prihajajoče padavine ravno v trenutku, ko sva v prtljažnik avtomobila odložila opremo!

Comment