Lipnica se mi ni izmaknila prvič. Že kar nekaj časa se namreč spogledujem z njeno na zahod obrnjeno vesino, ki vsaj od daleč pogosto veliko obeta. Tako sem to goro z različnih koncev že večkrat obiskal, nazadnje čez Lipni graben.
Razgledi za umret. Žal tudi smuka…
Lipnica (2412 m)
Vzpon po Lipanskem grabnu do vrha Lipnice pri Špiku.
Žal se je tudi tokrat izkazalo, da videz lahko (močno) vara, razmere pa se spreminjajo iz metra v meter in so si močno različne med posameznimi področji po Julijskih Alpah. Od govtanja pršiča na Pokljuki do govtanja gnoja na Lipnici - bi lahko zapisal... Nenazadnje tudi vremenska napoved, kjer se je že pojavljal veter v višinah in pa plazovne razmere niso bile najbolj posrečene, a smo se vseeno podali v breg. Avanturo smo postavili pred instant zadovoljitvijo smučarskih potreb in v okrnjeni tročlanski zasedbi pričeli z gaženjem.
Izgubljeni med jogurtovimi lončki.
Verjetno najbolj naporen del ture.
Ko turno smučanje postane boj za preživetje oziroma boj za vsak meter posebej.
Priprava na turo in ocena sprejemljivega tveganja.
Tega ni bilo konca in nas je zlasti v spodnjem delu zadržal trikrat dlje od načrtovanega. Rekord smo postavili, ko smo za 30 višinskih metrov roba grabna potrebovali vsaj pol ure. Po treh urah smo naredili borih 800 višinskih metrov. Ampak želja po zgornjih nadstropjih nas je gnala dlje in nekako smo le napredovali.
Zimska idila visoko nad Kranjsko goro s pogledmo na Razor in Prisank.
“Mojega srca niso najbolj pogreli razgledi na divje ostenje Škrlatice in Rakove špice ter osupljivi razgledi proti Prisanku in Mojstrovkam, temveč odlična družba z ogromno smeha in preprosto dober dan v gorah...”
Čudovit kontrast hladne senčne doline in osončenega snežnega vršaca.
Pogled “skozi špranjo” proti Razorju.
Ko smo mimo izrazitega zoba, se je naše napredovanje uneslo in napredovanje je postalo hitrejše. Žal pa so se tam bistveno spremenile tudi snežne razmere. Pomanjkanje rastja nam je na zgornji vesini narekovalo dodatno previdnost glede na napovedno splošno nevarnost plazov.
Iz nahrbtnika so romale lopate in snežna žaga. Pridno smo skopali jamo do tal, očistili sneg in izvedli CT preizkus. Na naše začudenje se je zgornjih 30 cm od vetra pobožanega snega speljalo šele pri 18. udarcu, tj. 8. iz komolca. Teh 30 cm je bilo neizrazito vidnih v prerezu, medtem ko je bil tisti sloj na globini 1 m odlično viden že ob izkopavanju, vendar se tudi po vseh 30 udarcih ni premaknil. Pripomnim naj, da nismo “lavinski profesionalci” in da je test zadostoval za sprejemanje naše osebne odločitve na terenu in naj ne služi kot indikator (ne)varnosti snežnih plazov ostalim.
Plazovna nevarnost
Pri 18. udarcu se je odpeljalo zgornjih 30 cm, izrazito šibko povezan sloj pa se nahaja na ca 1 m globine na “starem” snegu.
Dih jemajoči razgledi proi Prisanku in Razorja.
Po videnem sodeč smo sklenili nadaljevati. Bližali smo se koncu prvega dela pobočja, kjer pa so bile razmere v le nekaj 100 višinskih metrih precej drugačne. Sneg je bil trdo zbit v globino (kloža), napihan sneg se je kopičil, prav tako količina. Poslednjih 100 metrov snežne vesine, ki je bila poleg vsega še v slabem smučarskem stanju, nam je predstavljalo preveliko tveganje in na koti na ca. 2190 m smo sklenili našo avanturo.
Kota na ca. 2190 je bila najvišja točka naše avanture.
Mati narava nas je razočarala še s tem, da se je sonce skrilo za edini oblak, ki je bil parkiran nad Prisankom.
Smučarski spust
Smučanje v objemu velikanov in zelo spreminjajoči se podlagi.
Sledil je smučarski spust, ki mu ni para. Žal ne po lepoti! Razmere so se spreminjalez iz metra v meter: kloža, nekaj metrov uležanega pršiča, poledenel preden od plazovine, pa spet nekaj mehkega… skratka vseh sort je bilo!
Boljše razmere v gozdu, a ob najmanjši izpostavljenosti vetru skorja in kloža.
A vendar kot vselej mojega srca niso najbolj pogreli razgledi na divje ostenje, ki ga tvorita Škrlatica in Rakova špica ter osupljivi razgledi proti Prisanku in Mojstrovkam, temveč odlična družba z ogromno smeha in preprosto dober dan v gorah.
Dan smo zaključili v hladilnici Krnice, kjer nas je pričakalo še nebodigatreba griženje klanca nazaj do jeklenih konjičkov.
V iskanju presežnih užitkov govtanja snega smo se odpravili k sosedom. Varen in od trum snežnih navdušencev pozabljen bukov gozd velike strmine, ki sega skoraj 1700 metrov visoko…