Pred slabo zimo skromno s snežno podlago in v hudem pomanjkanju pršiča smo tako znova - že četrtič zapored - kot srednjeveški meščani pred kugo zbežali iz Slovenije.

Glede na letošnje stanje s snegom v Sloveniji vse kaže na to, da je ministrstvo pristojno za meteorološke pojave pozabilo (ali pa namenoma) ne odvedlo davkov za sneg. S presežkom Sloveniji nesojenega snega, ki je ostal na razpolago za raztros, so tako dobršno dozo znova kasirali v Alpah. Največ prav okrog - in vzhodno od Matterhorna.

Pred slabo zimo skromno s snežno podlago in v hudem pomanjkanju pršiča smo tako znova - že četrtič zapored - kot srednjeveški meščani iz mesta pred kugo zbežali iz Slovenije. In tako se je pod našimi nogami znova zgodil pornič v Alpah #4.

Omamna bela prostranstva nas vabijo!

Omamna bela prostranstva nas vabijo!

Na sedaj že precej domač teren smo znova prikrokali preko noči, ki se je bila začela ob 1h zjutraj v Ljubljani, nadaljevala prek Padske nižine in se končala ob vznožju Alp. Neprespani in zasedeni smo se skobacali iz avtomobila in ob sneženju nase vlačili vse potrebno za boj z naravnimi elementi. Rahlo je pihalo in močneje snežilo. Glede na dosedanje izkušnje pretežne osame, smo bili tokrat neprijetno presenečeni…

Zagledali smo nepregledne množice izrazito pisano oblečenih osebkov. Mnogi izmed katerih so spominjali na predstavo klovnov, ki jo občasno organizirajo Romi v sklopu cirkuških nastopov na Rudniku v Ljubljani. S to bistveno razliko, da so te nastopači namesto cofov, žogic, kegljev, gorečih obročev in medveda z verigo krotili plohe. To je ljubkovalno ime za zelo široke smuči, ki jih uporabljamo za smuko v globokem snegu - pršiču.

 Skok čez opast na deviško flanko!

Po uvodni šok terapiji v dolini je na sedežnici, ki nas je v gosti megli in sneženju peljala na 2950 m, sledila nova. Razmeroma visoke temperature so botrovale temu, da smo se že po prvem spustu slačili. Nadaljevali smo z zmernim tempom v globokem snegu v gozdovih, kjer ti debla dreves lajšajo težave ob smuki povezane s slabo vidljivostjo. Dan je kljub megli in sneženju še prehitro minil in že smo bili na poti do naše hiške, kjer nas je po topli prhi in skromni večerji dobesedno pobralo.

Pozimi ljubimo rdečo barvo - to pomeni več kot 1 m pršiča!

Pozimi ljubimo rdečo barvo - to pomeni več kot 1 m pršiča!

Zbudili smo se v jasno jutro. Ledene svečke, ki so visele z roba strehe, so bile zanesljiv pokazatelj temperatur pod lediščem. Sorazmerno z vzpenjanjem sonca vse višje po nebu, je naraščala tudi nestrpnost. Šok ob količini pajacev vseh barv je bil nepopisen, a smo z dobrim poznavanjem terenov vseeno polagali upe v to, da se ne bo potrebno pretirano pretegnit za dosego nedotaknjenih belih strmin. Kakšna pomota je bila to! Zdelo se je kot da bi vsi ljubitelji pršiča tega planeta drli na isti kraj. Švedi, Norvežani, Avstrijci, Švicarji, Francozi, domačini in nas nekaj Balkancev - vsi našpičeni in pripravljeni na avanturo nad istimi belimi strminami, vsi na epsko napoved PA#18.

Most, ki povezuje dve občini. In naša pot z gora nazaj v civilizacijo...

Most, ki povezuje dve občini. In naša pot z gora nazaj v civilizacijo...

Vklopili smo raziskovalni duh in z dobrim poznavanjem od številnih poprejšnjih obiskov, smo gneči navkljub pretežni del dneva risali nove sledi v svež sneg. Ob povratku v dolino nas je presenetil oče s sinom, ki je zamudil zadnjo vožnjo z gondolo na drugo stran grebena v drugo turistično vasico, kjer so bili sicer nastanjeni z družino. Ker očitno ni imel pojma, kje točno se pravzaprav nahaja, se je še toliko bolj čudil dejstvu, da je od svoje družine oddaljen dobre 4 ure vožnje z avtomobilom (v eno smer!). Za povrh je bil seznanjen tudi s tem, da ne obstaja nobena direktna javna povezava ali prevoz razen edine možnosti, da gre v Torino in od tam nadaljuje romanje nazaj k svoji družini. Razplet zgodbe mi in poznan, mu pa neugodnega položaja kljub njegovi neodgovornosti z zamudo na zadnjo gondolo nikakor ne zavidam! 

Mladostniška razposajenost se je umaknila otroški igrivosti in radovednosti.

Kot že tolikokrat doslej je bil zadnji dan najlepši. O gneči prejšnjih dni ni bilo ne duha ne sluha. Pravzaprav se nam je idilična vasica pod mogočnimi štiritisočaki znova pričarala takšna, kot jo poznamo sicer. Osamljena in tiha. Mladostniška razposajenost se je umaknila otroški igrivosti in radovednosti. Ves dan smo štirje prijatelji risali minljive sledi v opojno belo substanco, ki jo je nebo raztrosilo po pobočjih različnih naklonin pod veličastnimi štiritisočaki.

Zaključek je bil najlepši - geslo Gremo mi po svoje je bilo spet na mestu in zgazili smo stran od ustaljenih sledi na zaobljen greben. Za prave poznavalce tam čaka najfinejši pršič, pod ravno pravim kotom obsijan s soncem in tako kot mogočen vitez za kmeta z leseno palico - nepremagljiv celo za pršičiu-peklensko marčevsko sončno pripeko!

Z raziskovalnim duhom gremo mi po svoje na greben in vse višje do nedotaknjenih belih strmin s pršičem!

Z raziskovalnim duhom gremo mi po svoje na greben in vse višje do nedotaknjenih belih strmin s pršičem!

Vpišite email naslov za prijavo na obveščanje o novih objavah na blogu:

Potovali, gazili, jedli, globoko dihali, se potili in predvsem veliko smučali - smo Klemen, Matej, Drejc in jaz. Medtem ko stojimo v gneči med Milanom in Bergamom zaključujem s pisanjem pričujoče reportaže in v nadaljevanju objavljam še fotozgodbo!

In še kratek video, ki ga je skupaj spravil Drejc.


Comment