Severni veter je sozvočju s povišanimi temperaturami dobro opravil svoje delo preobražanja snežne oddeje. In me zato odvrnil od smučanja. Turne smuči in lepljivi podivjani psi so tako ostali zapostavljeni v kotu. Namesto obojih na noge so v nahrbtnik romali cepini in dereze.

Resnici na ljubo prav veliko pakiranja v resnici ni bilo, saj sem bil prejšnji dan že plezal v ledu Srednjega slapu pod Prisojnikom in ravno dobro osušil opremo prek noči - in že je bila pripravljena za novo avanturo! Pregledal sem le še stanje baterij v fotoaparatu in očistil stekla objektiva in legel k počitku.

Macesnova grapa ali bolje rečeno graben, saj večji del poteka po res širokem grabnu v severnih pobočjih med Vrtaškim slemenom in Kukovo špico, me je skominjal že lansko leto. A so moje misli takrat že tavale v granit, čemur je potem sledila tudi fizična odsotnost. Vedel sem, da letošnja zima nikakor ni dovolj bogata s snegom, da bi se lahko nadejal smučarskega spusta. Tako sem se še posebej razveselil številnih parov nog dragih prijateljev z našega preljubega društva Freeapproved.  Močne noge in še močnejša volja so namreč ključnega pomena, če si človek zastavi cilj z obilico gaženja. In takšen je bil tudi graben v katerega se stekajo širna severna pobočja in s tem sneg - veliko snega.

Dušan v ledenem skoku ob izteku grape na pobočje, ki vodi na greben Vrtaško sleme - Kukova špica.

Začeli smo z zložnim, a enakomernim tempom skozi strm gozd. Po poldrugi uri in s srečnim preživetjem precej obširnega "minskega polja" struge nad slapovi Skočnikov, smo prispeli do vstopa v Macesnov graben. Zaradi majhne količine snega se je uvodoma, kot nekakšen stražar grabna, pojavil nekaj metrov visok in na tanko zaledenel skalni skok. Eden za drugim smo se zbasali preko, za tem pa se je začela prava telovadba. Izmenjaje se na prvem mestu smo gazili ko zmešani. Tu in tam so si kvadricepsi naših nog lahko predahnili - na krajših splazenih odstavkih, kjer smo gomazili in tacali po zbitih kroglah snega. Po nekaj solidnih korakih pa si potem kmalu znova zabredel (zelo) globoko v sneg.

V manjšem amfiteatru, kakšnih 200 višinskih metrov pod vrhom, smo se malce spogledovali z osončeno, v levo usmerjeno grapo. Misleč, da bomo vsak hip zagledali izstop na greben, smo se ušteli. Grapa ni imela razvidnega zaključka. Kmalu smo spoznali in prekinili vzpon v tej izstopni možnosti. Pozneje ob sestopu, ko smo videli celotno grapo,  so se naše slutnje potrdile - bila je slepa ulica. In bili smo zelo veseli, da smo izbrali bolj primerno smer vzpona. Tako smo iz amfiteatra nadaljevali naravnost v vpadnici vrha in po rahlo v desno usmerjeni grapi prišli do od daleč vidnega ledenega skoka.

 Skupinska fotografija na vrhu Vrtaškega slemena s Triglavom in Steno v ozadju. Razločno se vidi tudi, komu sem oni dan najbolj težil in to izraža z nedvoumno gesto. 

Skupinska fotografija na vrhu Vrtaškega slemena s Triglavom in Steno v ozadju. Razločno se vidi tudi, komu sem oni dan najbolj težil in to izraža z nedvoumno gesto. 

Nekaj metrov visok ledeni skok, ki ob trenutnih razmerah terja uporabo dveh (plezalnih) cepinov, je najtežje mesto Macesnovega grabna. Eden za drugim smo ga hitro pospravili in nadaljevali v rovu, ki ga je za seboj puščal vsemogočni Rok. Zaradi večje strmine se je na tem izstopnem, tudi napihanem predelu pobočja zares pošteno ugrezalo. Naposled smo prisopihali na greben, ki povezuje Vrtaško sleme in Kukovo špico in od tam pa do vrha Vrtaškega slemena nadaljevali še 15 minut po skalah, zgolj na tanko prekritih z ojuženim snegom. 

 Z Votlega slemena z veličastno panoramo sestopamo do pričetka plavanja v globokem snegu po levem grebenu nazaj do Skočnikov

Z Votlega slemena z veličastno panoramo sestopamo do pričetka plavanja v globokem snegu po levem grebenu nazaj do Skočnikov

Po kratki pavzi in lepih razgledih na vrhu smo prečili do Votlega slemena in se od tam spustili nazaj k Skočnikom. Sestop je bil proti pričakovanjem še težji od vzpona, saj poteka po vetru izpostavljenem grebenu, kjer se je nabralo res ogromno snega. V sestopu smo gazili najmanj do kolen, pogosto pa preko. Šele nižje, pod gozdno mejo, se je višina snega unesla in je bilo gaženje znosnejše. 

Čudovit dan smo člani Freeapproved v gozdovih nad Martuljkom, v grabnu, na vrhu in grebenih v sestopu preživeli dve dami Meta in Melita ter mišice Rok, Duško, Marko, Dule, Robi, Dean in jaz.

Vpišite email naslov za prijavo na obveščanje o novih objavah na blogu:

V nadaljevanju še fotozgodba z naše avanture v severnih pobočjih grebena med Vrtaškim slemenom in Kukovo špico.


Comment