Gaženje v globokem snegu je kot igra na srečo. Ko že misliš, da srečo držiš za vrat in se usta bebavo raztezajo v poželjiv nasmeh ko se tistih nekaj korakov ugrezneš le do sredine spodnjih okončin, te pričaka mina in pokoplje tvoje hazarderske sanje.

Že pred odhodom sem vedel, da je plezanje Ledinskih slapov ob iztekajoči se zimi lahko slaba ideja. Tudi napovedane temperature nad lediščem niso obetale preveč, a smo vseeno želeli izkoristiti (očitno) poslavljajoče se zimske dni.

Po dveh z ledom slabih in snegom dobrih sezonah je letošnja v bistvu še slabša. Snega je razmeroma malo, ledu pa razen teh nekaj standardnih - bolj ali manj vsako leto zamrznjenih slapov - še manj. Ledinska slapova sem nazadnje plezal pred desetletjem in tako se mi je zdelo, da bi znala biti avantura lepa.

 Marko je uvija ledni vijak ob plezanju najtežjega raztežaja, Matevž varuje.

Marko je uvija ledni vijak ob plezanju najtežjega raztežaja, Matevž varuje.

Kljub skromnim snežnim padavinam na Jezerskem veljajo tudi za vreme drugačna pravila. Kot bi nekdo pometel ves sneg na kup in ga odložil prav na dostop do Ledinskih slapov. Bedaki brez smuči smo se takoj, ko smo stopili z zratrakirane ceste, ki jo Jezerjani pozimi vzorno uredijo v tekaške proge, do kolen in preko ugreznili v sneg. Dostop je tako trajal približno trikrat dlje, kot smo želeli oziroma načrtovali. Dva pametnejša možaka pred nami sta bila uporabila turne smuči in ob našem dostopu že izplezala iz najtežjega dela Spodnjega Ledinca. Gaženje v globokem snegu čez teren z velikimi skalami je kot igra na srečo. Ko že misliš, da srečo držiš za vrat in se usta bebavo raztezajo v poželjiv nasmeh medtem ko se tistih nekaj korakov ugrezneš le do sredine spodnjih okončin, te pričaka mina in pokoplje tvoje hazarderske sanje. Kot medvedu skopec ti pokrita kamna ukleščita nogo, da se potem še nekaj trenutkov bašeš iz udorne jame. Moralno na psu si se primoran izkopat in znova poskusit korak sreče. In tako nekaj ur in po številnih izginotjih v globine jezerjanskega snega počasi priromaš pod slap, ko naj bi se ta resna FISkultura šele pričela.

Ledno plezanje je hecen šport. Z motikami v rokah in žeblji na nogah se po številnih zgibih prigoljufaš prek navpičnega ledu. Roke imaš kakopak pretežno visoko nad glavo in tako izdatno pripomoreš k temu, da iz konic prstov iztisneš zadnjo kapljo prepotrebne, tople krvi. Ko se ravno dobro ogreješ se izteče dolžina vrvi in znova stojiš na mestu, telo pa se ohlaja. Ker so roke spet v človeškem položaju in se v njih praviloma vrne kri. Proces od-nohtavanja je na la podoben bolečini izmeničnega vtikanja prstov v prešo.

Nase smo navlekli kovačijo in se zapičili v led. Red je prišel na Mareta, ki je mojstrsko vihtel orodje in se vzpenjal vse više. Spodnji raztežaj se nam je zdel izrazito slab, led pomešan s svežim snegom in tanka skorja, ki ni držala cepinov z gotovostjo, ki so jo zavoljo varnosti želiš. Prste nog si lahko v najstrmejšem delu zaril celo do sredine podplata, s cepini pa manično sekal čez zgornjo tanko in krušljivo plast ledu enako kot bi kopal za zlato rudo. Zanimiva je tudi vzporednica najdene sreče ob izkopu. Iskalec zlata se neizmerno razveseli še tako malega svetlečega zrna, ki mu daje motivacijo za kopanje globlje v rov, ledni plezalec pa se ob dobro zapičenem cepinu počuti varno in sproščeno in prav tako z večjim veseljem koplje navzgor.

Spodnji Ledinski slap (včasih ocenjen z WI6-, po usklajevanju pa z WI5)  in njegov najtežji raztežaj je bil letos tehnično lažji kot se ga spominjam izpred mnogo let, kljub temu, da sem bil takrat bistveno bolj "vplezan" kot danes. A navkljub skromnejšim težavam je poskrbel zato, da si se dobro orosil. Najprej zato, ker je čez slap iz minute v minuto bolj teklo, potem pa seveda še zaradi 163 zgibov, kolikor jih narediš, da primotikaš preko bolj ali manj vertikalnega slapu.

Marko tik pred najtežjim delom v slapu - preko 30 m visoki navpični ledeni zavesi.

Pozno februarsko sonce, visoke temperature in pošiljke drobirja pomešanega s splazenim snegom, pozneje ob spustu po vrvi pa tudi čisto pravih plazov, so nam na vrhu Spodnjega Ledinskega slapu namignili, da bo Zgornji Ledinec čakal naslednjo sezono. In da se je zavoljo varnosti modro pobrati dol čimpreje. Sprijaznjeni s tem, da nam je "obogaten" dostop odnesel Zgornjega Ledinca, smo se z dvema dolgima spustoma po vrvi spustili ob vznožje. Oba spusta po vrvi smo naredili na dvojni abalakov. Skupaj 8 sirovih lukenj in dva dolga prusika.

Ob spuščanju po vrvi čez najtežji del, se je v vertikali ravno trudil plezalec trojne naveze, ki je bila prišla za nami. Spotoma sem posnel še nekaj fotografij. Po nekaj napetih trenutkih se je njegovo plezanje končalo, k sreči - veliki sreči - dobro. Doživeli so srečno zgodbo prostega pada in se takoj zatem pridružili našemu spustu do varnih tal. Na sestopu v dolino so že grmeli plazovi iz bolj ali manj vseh prisojnih sten, tudi čez grapo, po kateri se dostopi in sestopi. Slap je bil v času, ko smo se vračali po dolini že obisijan s soncem in so mu za varno in brezskrbno pležo verjetno šteti dnevi.

Spodnji Ledinski slap (II/WI5, 140 m) smo konec februarja plezali Marko, Matevž in jaz, v nadaljevanju pa še fotozgodba naše ledene avanture.

Vpišite email naslov za prijavo na obveščanje o novih objavah na blogu:

1 Comment