Plezalno-pohodniško-planinsko-popotniško-padalski-izlet po Balkanu

Večraztežajno plezanje ob ustju kanjona, kjer se voda steka v reko Vardar.

Večraztežajno plezanje ob ustju kanjona, kjer se voda steka v reko Vardar.

Prvi maj naj bi bil praznik dela. V smislu, da se za prvega maja ne dela. Žal je trenutna situacija v naši mali podalpski deželici takšna, da bi si marsikdo dejansko želel delati, tudi za prvega maja, pa dela ni. Tisti, ki vendarle lahko marljivo delajo, pa prvomajske praznike konec aprila in prvega maja, s pridom izkoristijo za krajši oddih.

Pred leti smo vsakega prvega maja drsali jadransko magistralo. Ko so naši novi prijatelji v razširjeni evroskupnosti zgradili avtoceste, smo v Kanjon pripotovali z bliskovito hitrostjo. Ko smo se po vseh teh letih nažrli gneče ter ene in iste “Pakla-scene”, smo začeli širiti obzorja. Sledila je Korzika, potem Sardinija in nazadnje Sicilija. Ker nam je zmanjkalo italijansko-francoskih za plezanje in aktiven oddih primernih otokov, smo se spet odločili za nekaj drugačnega.

Tako se nas je konec aprila zbrala manjša skupinica delovnega ljudstva - željna novih dogodivščin. Za razliko od prejšnjih let tudi organizacija ni bila na mojih plečih in sem bil zgolj dobrovoljni udeleženec - kajpak s kamero in fotoaparatom.

Makedonija! Končni cilj naše tisoč kilometrske vožnje proti jugovzhodu. Pričeli smo jo v Ljubljani onega petka, ob 22. uri, ko smo pobrali še zadnjega - sedmega potnika. Džani, ki je urejal najem kombija, je bil pred odhodom precej razburjen. Ob rezervaciji kombija mu je namreč podjetje, ki izposoja vozila, kazalo praktično novo vozilo: velik in prostoren kombi za 9 oseb. Na dan prevzema pa je zaradi menda takih in drugačnih razlogov dobil v roke ključe precej zmahanega, opraskanega, ropotajočega in prilično neuglednega volkswagna. A edinim dvem pomembnim pogojem je bilo zadoščeno: avto je imel dvignjeno klop za spanje in klimatsko napravo. Če omenim še, da je zanesljivo vžigal in nas varno popeljal čez številne prepreke in pogoste luknje na takšnih in drugačnih voznih površinah – si bi več že skoraj težko želeli - ali še manj - zares potrebovali!

 

Dobri stari Balkan

Imenitna kamnita pročelja novih vladnih poslopij krasijo vhode, marmornati portali in tlaki pa dajejo občutek silnega bogastva. A kaj ko že samo ulico stran vlada beda in revščina, z lačnimi usti prebivalcev z razprtimi dlanmi in vbogajme.

Vajenim spanja po letališčih na stolih, pod klopmi, na straniščih gondolskih postaj, stisnjenim med sedeže na malih letalih notranjih letov po Aziji in Južni Ameriki ter drugih lokacijah, smo v sanjah in tudi v realnosti drveli po avtocestah skozi republike nekdanje skupne države. Dobro jutro smo si voščili že globoko v Srbiji, blizu meje z Makedonijo. Da smo na pravem Balkanu, nam je hitro prišlo v zavest. Meja z Makedonijo je bilo momentalno zaprta. Zaradi malice. Pet carinikov in ostalo osebje se je po kakšnih 15 minutah primajalo v svoje prostore in se lenobno zleknilo na stole. Z dvigom zapornice se je nadaljevala tudi naša pot.

Tedaj vsemogočni Aleksander Veliki je kraljeval od leta 356 p.n.š. tudi na območju današnje Makedonije. Temu neustrašnemu bojevniku in voditelju, ki je z drznostjo, premišljenostjo in za tisti čas moderno vojaško strategijo osvajal širna ozemlja stare celine, so Makedonci v čast posvetili takorekoč celotno mestno središče Skopja. Tako kot številna glavna mesta bivše Sovjetske zveze ali kje globoko v obubožani sub-saharski Afriki – se strogo mestno jedro precej razlikuje od siceršnje realne(-jše) podobe. Imenitna kamnita pročelja novih vladnih poslopij krasijo vhode, marmornati portali in tlaki pa dajejo občutek silnega bogastva. A kaj ko že samo ulico stran vlada beda in revščina, z lačnimi usti prebivalcev z razprtimi dlanmi in vbogajme. Kjer v neposredni bližini prej omenjenih palač ljudje v vsakodnevnem življenju komajda shajajo. Strašni so te kontrasti sodobne družbe v razvijajočih se državah. Turisti lahko samo nemo opazujemo te ekonomske razkorake, ki jih največkrat zakrivlja kar politika sama.

Sončna krema pomaga

Po kratkem ogledu Skopja in obveznih opravkih ter nakupu lokalne SIM kartice za prenos podatkov, smo našo pot nadaljevali. Dan je bil namenjen turizmu, zato ni bilo nadležne nervoze pred tem kje ali kako se bomo znojili v steni ali v breg. Preprosto smo se prepustili in se kaj hitro uživeli v ležeren balkanski slog življenja, z dolgim poceni kosilom in večimi postanki za sladoled. Dan smo izkoristili tudi za izvidnico v kanjonu Matka, ki je nekoč skrbno varoval in skrival hidro elektrarno, danes pa le-to ponosno razkazuje in je (kanjon) postal turistična atrakcija, na obeh straneh opremljen s plezalnimi smermi. Zadnjo dnevno svetlobo smo znova izkoristili za žrtje. Izraz je zelo na mestu, ker bi enormnim količinam hrane, ki smo jo bili zaužili po tako nizki ceni in tako hitro, težko rekel kako drugače.

Naravo izriva civilizacija

Že ob zgodnji uri čudovitega jutra je sonce neusmiljeno žgalo, zato se je zdelo plezanje v senci kanjona in hladu reke, ki teče na njegovem dnu kot nalašč: Demir Kapija! Toda plezališča ni najlaže najti! S ceste, ki pelje skozi dva tunela ob reki Vardar namreč ni moč slutiti, kaj šele opaziti za pležo opremljenih sten. Z nekaj sreče smo živi parkirali med dvema tuneloma v globoki soseski na edinem možnem mestu, skupaj z bagri, dvižnimi ploščadmi in ostalo težko mehanizacijo. Vprašujoče smo se razgledovali okrog in peš nadaljevali ob potoku, po gladki steni globlje v kanjon proti severu. Po nekaj minutah in skakanju čez potoke nismo prišli v pričakovano idilo plezališča, temveč (tisti trenutek) mirujoče gradbišče!

Kot smo izvedeli tekom dne od Švicarja, čigar podjetje je ravno oni dan končalo z nameščanjem zaščitnih mrež pred padajočim kamenjem nad celotnim kanjonom, bodo plezališča zminirana in porušena, ker bo čez območje peljala glavna avtocestna povezava proti Grčiji. Plezanje v sicer odlični skali z dobrimi prijemi in številnimi prehodi kot tudi mnogimi možnostmi za širitev, je imelo tako malček grenkega priokusa. Pozneje smo se preselili na jug kanjona, točno pred ustje oziroma izliv kanjona s potokom v reko Vardar. Tu sledov gradnje ni bilo, skala je bila še boljša, stene pa so se nad nami bohotile do 250 metrov visoko. Navdušeni nad izjemno lokacijo in ambientom sva z Duletom zarinila v vzorno opremljeno večraztežajno smer in z vsakim metrom glasneje vriskala od navdušenja.

Povsod same smeti

V Makedoniji je balkanski duh očitno še (pre)globoko zasidran v ljudeh, očitno tudi pohodnikih. Smeti se žal odlagajo povsod!

Popotovanje po Makedoniji je bilo polno raznovrstnih aktivnosti. Nismo hoteli le plezat - želeli smo še hribolazit, letet, plavat in kot na Balkanu šteje za aktivnost – se pogosto in veliko prehranjevat. Naslednji cilj na našem krogu je bila oddaljena gora Pelister (2601 m) nad mestom Bitola. Gora leži v istoimenskem narodnem parku, ki slovi po posebni vrsti borovca (Pinus peuce), ki krasi razgledna pobočja celotnega pogorja. V celem dnevu smo samo v prvih 15 minutah poti, t.j. do pogorele koče in vrha opustošenega smučišča, srečali živega človeka. Zatem pa razen svežih medvedjih sledi v snegu in blatu ter ptičjega žvrgoljenja - prav nikogar. Ob ogledovanju kupov smeti sredi NP smo se spominjali podobne situacije pred desetletji v Sloveniji. V Makedoniji je balkanski duh očitno še (pre)globoko zasidran v ljudeh, očitno tudi pohodnikih. Smeti se žal odlagajo povsod!

Ker sva z Danijem v Makedonijo spakirala tudi padali, se je bilo nemogoče upreti želji po letenju. V zgodnjem jutru sva oddala prijatelje in pred plezanjem v plezališču Sv. Jovan na obali Ohirdskega jezera odšla še v zrak. Z Galičice sva odletela v lepih pogojih in z nekaj zamude prispela v omenjeno plezališče. Prijatelji so se že raztezali v različno težkih smereh. Prišla sva ravno še v času, preden se je žgoče sonce uprlo v steno. Kmalu je postalo nevzdržno vroče in najpogumnejši so ohladitev poiskali v neposredni bližini – v Ohridskem jezeru! Sledili so dnevi plezanja v dopoldanskih urah, ki smo jih nadgradili s turistovanjem v popoldanskih.

Titov vrh in polet v dolino

Sončni zahod nad Titovim vrhom, 2748 m. Foto: Dani Crnčec

Sončni zahod nad Titovim vrhom, 2748 m. Foto: Dani Crnčec

Preden smo sklenili osemdnevni krog prvomajskih avantur po Makedoniji, smo zavili še na zloglasno Popovo Šapko nad velemestom Tetovo na severozahodu države. Že med vožnjo z avtom po serpentinah proti Planini, je v avtu zavela neslutena svežina alpskega zraka. Bil je to strašno velik kontrast vrvežu Tetova, kjer smo se dušili dihajoč s smogom obogaten in soparen dolinski zrak.

Polet v dolino in nazaj v domovino!

Ob prihodu na planino smo znova doživeli šok: neizmerne količine smeti, ki so ležale raztresene kamor je segal pogled. Vse od starih televizorjev, ki so ležali v grabnih, do papirjev, embalaže ter plastenk na travnikih in pašnikih. Prav težko smo verjeli svojim očem. Namestili smo se v enem izmed edinih dveh odprtih objektov. V planinski koči, ki jo že več desetletij oskrbujejo generacije iste družine. Bili so neverjetno prijazni in ustrežljivi, tako da smo vonj po plesni v slabo vzdrževanih sobah hitro pozabili. Zadnji cilj pred povratkom v domovino je bil Titov vrh, ki je s 2748 m najvišji vrh na Šar planini. Vrh je ime kajpak dobil po Josipu Brozu – Titu.

Sončni zahod, ki so ga popestrili posamezni kopasti oblaki naslanjajoč se na grebene visoko nad mestnim vrvežem, nas je v deželi raznolikih kultur, zanimive pokrajine in bogate zbirke lepih krajev primernih za raznolike aktivnosti pospremil v zadnji spanec pred jutranjim padalskim poletom v dolino in povratkom.

Poleg novih izkušenj in poglobljenega prijateljstva smo v domovino prinesli tudi polne želodce. Toliko izvrstne šobske solate, mesa na žaru in drugih dobrot v tako kratkem času in tako malo denarja ni izmed nas doslej pojedel še nihče!

Vpišite email naslov za prijavo na obveščanje o novih objavah na blog:

Prispevek je bil objavljen v Planinskem Vestniku, maj 2015.


Comment