Jeseni 2014 smo v koprodukciji s Studiem Virc snemali dokumentarec Hribovci pod krilom. V nedeljo 14. junija 2015, se bo film prvič predvajal na TV Slovenija 1 ob 22:35.
Utrinek s snemanja: nad 3000 metri v Dolomitih je zrak redkejši...
sinopsis
Aleš Kunaver, eden največjih slovenskih alpinistov vizionarjev, je leta 1984 umrl v helikopterski nesreči pri Blejski Dobravi med poletom na Triglav. Le tri leta zatem je njegova hči Vlasta skupaj s partnerjem Sandijem Marinčičem po spominski smeri Aleša Kunaverja splezala na 7120 m visoki himalajski Trisul. Z jadralnimi padali sta poletela z vrha, s tem pa je Vlasta postavila ženski svetovni višinski rekord v gorskem letenju, ki še do danes ni bil presežen. Njun najstarejši sin Primož nadaljuje družinsko tradicijo in kljub hipoteki dedkove zračne nesreče postaja izkušen jadralni padalec.
Vlasta in Sandi že več kot dve desetletji tudi sama razvijata in izdelujeta jadralna padala in vzgajata nove generacije t.i. turnih jadralnih padalcev, ki se z lastnimi močmi peš povzpnejo na vrhove gora, z njih pa poletijo kot ptice – v najčistejši obliki, neslišno, na lastni “pogon” in upravljanje.
V tem času sta Vlasta in Sandi s svojimi letalskimi podvigi pomikala meje, ki niso bile vedno razumljene, zato so se vmes dogajali tudi začasni odvzemi licenc in prepovedi letenja.
Epilog zgodbe se razvije v razmišljanja o osebnih motivacijah in tveganju, na drugi strani pa o zapiranju gorskega sveta s strani določenih birokratskih elit in interesov, ki odločajo, kaj je primerno početje v občutljivem gorskem okolju.
V ozadju filma tako teče opozarjanje, da so v slovenskih narodni zavesti gore in gorništvo arhetipski in ključen del, ki zato ostaja konzervativen, nedotakljiv. Nestandardne in nove prakse se zato sprejemajo z velikom odporom in nezaupanjem, podobno, kot se je pred sto leti javno obsojal alpinizem kot neodgovorno in škodljivo početje...
Hribovci pod krilom, dokumentarna oddaja
Režija: Jaka Šuligoj
Scenarij: Boštjan Virc
Strokovni sodelavec pri scenariju: Anže Čokl
Direktor fotografije in snemalec: Andrej Virc
Snemalec v zraku: Anže Čokl
Nastopajo: Sandi Marinčič, Vlasta Kunaver, Primož Marinčič, Anže Čokl, Simeon Klokočovnik, Gregor Malenšek, Dušica Kunaver, dr. Peter Skoberne
Produkcija:
Studio Virc za RTV Slovenija, november 2014
V sodelovanju:
Freeapproved Adventure Film Productions
Producenta: Boštjan Virc, Anže Čokl
Življenje je nerodno kratko, da bi ga jemali kot samoumevno, in predolgo, da bi ga živeli na avtopilotu. Ko zmanjka časa, odgovorov in včasih tudi snega, ostanejo trenutki, ki nas opomnijo, zakaj zjutraj sploh vstanemo – ali vsaj zakaj nam je še mar.
Grapa v severnem grebenu ali Severna grapa v Mali Mojstrovki je ob s snegom skromni zimi navdušila z dobrimi pogoji za sproščeno smuko.
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.
JV greben na Kukovo špico je od daleč vidna linija, ki je v meni že nekaj časa vzbujala zanimanje. Čeprav je Kukova špica prva impozantnejša gora v grebenski liniji med Vrati in dolino Belega potoka, je jugovzhodni greben na Kukovo špico pri meni do prejšnjega tedna ostajal zgolj na seznamu želja.
Mavrica življenja – Spominska smer Nejca Sedeja poteka v JV steni Nad Šitom glave z udobnim dostopom s prelaza. Kot nalašč za pozpopopoldanske ture - dolge junijske dni in vročino, ki jo je na Vršiču vsekakor znosnejša.
V iskanju presežnih užitkov govtanja snega smo se odpravili k sosedom. Varen in od trum snežnih navdušencev pozabljen bukov gozd velike strmine, ki sega skoraj 1700 metrov visoko…
Vsako leto na popularnih izhodiščih in klasičnih turnih smukah opažam več ljudi, a množičnosti (in videnih neumnosti) letošnje sezone ne morem primerjati z ničemer doslej…
Lipnica pri Špiku je zapostavljen vrh, kjer je smučarij spomladi lahko dobra, pozimi pa igra na srečo.
Veličasten pričetek meteorološke zime v Bohinju, kjer na Pokljuki vlada zimska pravljica.
Zimska idila na Pokljuki, kjer je močan dež (naposled) prešel v bruhanje snega s spremljajočim zavijanjem vetra in nočni spust na smučeh čez misteriozni gozd.
Na številnih turah se je nabralo kar nekaj turnosmučarsih izkušenj. Tudi slabih! Nekaj najpogostješih in najbolj neprijetnih napak, ki si jih ne bi želel ponoviti sem v času divjanja koronavirusa zbral na kup, da mi služijo kot opomin. Dodal sem še nekaj fotografij za navdih pred novo sezono!
Brž, ko se je tudi uradno smelo gibati znotraj 212 različnih občin Slovenije, se nas je slučajno v tej osrednji dolini Triglavskega narodnega parka srečalo več prijateljev. Naključno smo imeli cilje podobne in tako v prebujajočem se dnevu okrog 5:15 pričeli s hojo proti zahodu in navkreber.
Jure Žabjek in Kristjan Vreček sta oba zgrabila za vile svoji oranžni lisici z oznako 36 in kot dva navihana dečka komaj čakala, da ju lahko našponata po bregu navzdol…
Kristjan pozna vsako pot, stezo, potoček, padlo drevo, bando in borovnico. Slednje tudi po imenu. Edinole klopov še nima tako naštudiranih, tako da dva krvosesa, ki sem ju naslednje jutro s pinceto vlekel s svojega trupla, nimata imen…
Prečenje vrhov Pokljuke na turnih smučeh je bilo že nakaj časa na mojem seznamu želja. In dan žena je bil kot nalašč, da imajo žene prosto, moški pa pridni in marljivi kakor smo, sklonjenih glav odrinemo na visokogorsko tlako, z namenom prečenja od Debele peči do Velikega Draškega vrha.
Izrazito močne padavine in svež pršič so bili premočni dražljaji, da bi jih lahko spregledali, zato smo zapregli pse šli gazit v breg!
Ko te na vrhu gore skrbi, da ti ob pripravi na spust smuči z rok ne utrga in odnese veter, veš, da pihlja …
Vremenska napoved je obetala povprečen dan. Namesto tega pa smo nenadejano uživali v izobilju pršiča, sonca in svežih smučarskih sledi!
Lepa smer v steni Prestreljnika, kjer v senci severozahodne strani snežno-ledni skoki razgibajo še tako zaspane obiskovalce.
Od sedlca navzdol pa eno samo vriskanje! Kaj vriskanje - huronsko kričanje! Od veselja, ko je pod smučmi neslišno pršelo v obraz in sem brzel navzdol nad hladno, a mehko in opojno podlago...
Na trenutke sem se počutil precej neumno, saj sem ob preveč nežni brci v zmrznjeno polento zdrsnil navzdol in se skupaj s proseno kašo odpeljal nazaj proti izhodišču. Postopek sem ponovil in naletel na enak problem meter višje...
Čakalo nas je še nekaj mukotrpnih prestopov prek ceste in porivanja po obcestnem zosu pomešanem s soljo in peskom. Za seboj smo pustili minljive sledi, v naših srcih pa trajen spomin na čudovit dan...
Le na redko posejane smrekice so podobno kot nenatančno obrite ženske pazduhe motile sicer lesketajoče deviško pobočje, ki nas je vabilo v svoje nedrje...
Razgledi za bogove.
Za konec je ostal tisti občutek, zaradi katerega se sploh odpravimo od doma – ne popolne razmere, ampak doživetje. Malo ledu, malo improvizacije, dovolj mraza za zgodbo in ravno prav odjuge za opomnik, da nič ni samoumevno. Takšni dnevi ne pustijo najboljših razmer, pustijo pa dober spomin. In to je čisto dovolj!