Prvinska pustolovščina nad neimenovanim, odročnim ledenikom Aljaske

Vsake toliko se moram najti in svoj smisel odkriti na pustolovščinah širom sveta, kamor se praviloma vsakoletno odpravim. Ne vem, če je danes še sploh možno govoriti o alpinistični odpravi v tuja gorstva. Letalske povezave so nam svet skrčile na največ dan dolgo potovanje oziroma polet, popestreno z nekaj dni hoje do baznega tabora, udobje katerih lahko že z majhnim vložkom v sodobno opremo izbriše takorekoč vse sledi tiste prave avanture, o kakršnih sem bral v knjigah svojih alpinističnih idolov. S spoštovanjem vsakič znova prebiram osupljive zapise ali poslušam zgodbe, ki si zaslužijo pridevnike “herojske”, “epske” in podobno.

 Pred nami je prvi pristanek letala na odročnem ledeniku.

Pred nami je prvi pristanek letala na odročnem ledeniku.

Ko postavim vse svoje avanture ob bok tem velikim ljudem in njihovih dejanjem, jih je ravno za en konkreten izlet. In prav takšen se mi zdi tudi moj minuli izlet na Aljasko, kjer smo si v današnjem z vsemi neumnostmi natrpanem svetu izborili svoj mali prostorček osame pod vsemogočnim soncem in kjer nam je bilo na konkretnem prostoru dano doživeti nekaj, kar pred nami ni doživela še nobena živa duša na tem čudovitem Planetu.

Prvinski cilji v senci popularnih velikanov

Po nekaj mesecih iskanja, brskanja po spletu in nadlegovanja tujih poznavalcev področja z e-pošto, da mi izdajo to in ono – sem našel najbolj zakoten možen konec Aljaske. Del gorovja, ki je v alpinističnem smislu popolnoma zapostavljen in leži JZ od silno popularnega najvišjega vrha severne Amerike. Pred našim prihodom na odmaknjeno področje je bilo namreč samo okrog našega ledenika dva ducata deviških vrhov in še več nepreplezanih sten ter grebenov, pred nami pa na ledeniku ni bilo še nikogar.

 "Kot bi stopili v raj!". Okrog in okrog same deviške stene in neosvojeni vrhovi!

"Kot bi stopili v raj!". Okrog in okrog same deviške stene in neosvojeni vrhovi!

Po tem, ko smo prebrali vse možne prepovedi (in sankcije za kršitelje), ki veljajo pri uvozu (kakršnekoli) hrane, smo precej nestrpni čakali na vstop v ZDA. Ob silno resnobni carinski kontroli, ko so tretjini naše ekipe že takoj vzeli potne liste in jih prijazno povabili na osebni pregled v sosednje sobane, sem imel sam več sreče. „I did not know such places still exist“, mi je po bolj uradnem delu vprašanj na moj odgovor o tem kam sploh gremo dejal okroglolični uradnik. Kubik ekspedicijske dehidrirane hrane pa pravtako spustil v državo.

 Panoramski pogled na naš bazni tabor pred najhladnejšo nočjo.

Panoramski pogled na naš bazni tabor pred najhladnejšo nočjo.

Ko smo že preleteli na tisoče kilometrov dolgo pot prek oceanov in celotne ZDA od vzhoda na zahod, je bil pred nami še poslednji premikajoči se razgled s ptičje perspektive. Zadeti od časovne razlike in že preko 30 ur trajajočega potovanja smo napol v snu nakupovali zadnje potrebščine ob 2. uri zjutraj, spotoma preden smo prišli v Talkeetno, zadnjo vasico oziroma civilizacijo na poti do ledenika. Vas, ki s 700 prebivalci (mi smo jih videli 10, slutili pa le kakšnih 50!) le v določenih hišah premore tekočo (pitno) vodo!

V raju večnega ledu

Pripravljanje opreme, tehtanje in razporejanje teže v dve najeti letali je ob nestrpnem pričakovanju nečesa novega, nedotaknjenega in nepoznanega minilo v hipu … Slabi dve uri pozneje sem se pognal v raj. Skozi letalska vrata v 40 cm globok pršič na odslej prvič obiskanem (in poimenovanem) ledeniku Freeapproved! Okrog in okrog so se s strmimi granitnimi zidovi v višave dvigali ošiljeni deviški vršaci brez imen.

Sprva meglice, zatem oblaki - navsezadnje pa neurje z močnim vetrom in sneženjem!

Ko je uvodno navdušenje naposled minilo in smo končno uspeli zapreti v bebasti nasmeh razvlečena usta, smo pričeli z razkladanjem opreme. Oglušujoči turbinski letali sta se puščajoč vse tanjše sledi v globokem snegu kmalu odlepili od tal. Sipek sneg je kot sladkor na potici puščal minljivo sled za odhajajočim letalom v zraku. Vez s civilizacijo je bila nepreklicno prekinjena.

Ekipo smo pretežno sestavljali inženirji, tako da je bila temu primerno navdušujoča organiziranost in sistematika. Skoraj tono opreme in živeža smo zložili na plahto, ki je obenem zaznamovala sredino tabora in skupni prostor oziroma kuhinjo. Okrog smo pričeli urejati teren za postavljanje ekspedicijskih šotorov, vmes in pod snegom pa tunele in skladišča. Tik preden je sonce zašlo za ostrimi gorskimi grebeni, smo opazovali nemo igro svetlobe na turkiznih, kot beton trdih ledenih serakih.

Aurora Polaris oziroma pojav severnega sija na Aljaski, po katerem je naš film dobil ime.

V deželo grizlijev me je vodila goreča želja po odkrivanju nečesa novega. Neobremenjeni s konkretnimi cilji, številkami in ocenami smeri, je bil ekipi edini skupni cilj doživeti in preživeti nepozabno avanturo v raju pod soncem, ki smo ga imeli samo zase – prvi in edini!

Nad našim s podzemnimi tuneli prepredenim mestom v malem (bivalni prostori, kuhinja, skladišča, knjižnica, iglu, sistemski prostor... ter seveda stranišče) so se pretežni del bivanja na ledeniku zadrževali oblaki, dnevi pa popestreni z različnimi jakostmi vetra in sneženja. Preplezali smo več kot ducat prvenstvenih smeri, opravili prvenstvene alpinistične smučarske spuste, prve zračne podvige v gorovju nasploh ter osvojili 11 deviških vrhov, med drugim tudi najvišjega še neosvojenega v gorovju. Kljub temu, da sem zanj vložil največ energije in mi je bilo z Grego prvemu doživeti teptati sneg na vrhu, se mi je v spomin kot z nožem vrezal naslednji vzpon...

Iz mojega odpravarskega dnevnika

Tretjič že vstanem, se oblečem in skobacam iz šotora. Noč je jasna in hladna. Termometer pri vhodu še vedno kaže -18ºC. Severni veter mi reže obraz in draži od sonca razpokane ustnice. Stojim pri stativu. Tako kot objektiv kamere tudi svoje oči usmerim proti zvezdi severnici. Prvič v življenju vidim severni sij. In to v vsej veličasnosti nebeškega plesa zelene in vijoličaste barve. Malo še postojim, znova preverim nastavitve na kameri, ki že več kot 3 ure snema nebo ter odkolovratim v skromno zavetje šotora. Četrtič vstanem zares. Oprema me že čaka. V steno gremo v trojni navezi. Z Grego se nama pridruži Bor. Dodaten par krepkih nog je dobrodošel pri gaženju, pa še ta veliko kamero vzamem v steno. Boljši bo film pa tudi varnejše bo plezanje, ker ne bom hkrati varoval in snemal. Dostop, krajna zev in spodnji lažji del smeri so hitro pod nami. Grega je kot konj! Od kje temu človeku takšna moč? V 50º naklonini prvega dela smeri rije po snegu do pasu. Debelo ga gledam skozi objektiv kamere in zadržujem dih, da se roki ne treseta. Strm sneg in izpostavljene snežne prečnice se varujemo. No ja, mislimo da varujemo. Plezamo sočasno, med nami ni nobenih varoval. Na granitnih nerazčlenjenih ploščah leži nepredelan sneg, varoval ni možno nikamor nameščat. V glavi mi odmeva skrb o povratku, a že poznam recept – vzamem kamero in se zamotim. Smer postaja vse strmejša in izpostavljena. Plezam previdno, zebe me že ko mačka! Na varovališčih se tresem ko šiba na vodi – ne vem ali zato, ker zagledam varovališče, ki ne bi zdržalo nikakršnega padca ali zaradi mraza in vetra... Zadnji raztežaji! Samo sonca si še želim! Tudi prstov na nogah ne čutim več. Grega se bojuje s previsnim gladkim kaminom-zajedo. Ko sam visim notri na eni roki na edinem hooku za levi cepin, mi ni jasno kako je splezal to z zadnjim varovalom 15 m nižje. Grozno je! Z novimi derezami se spraskam po gladkem granitu do slabega ledu. Zadovoljnega me prešine nasvet Steva Housa, ki mi ga je bil dal pred odhodom. Z monopointi v gnilem snegu in ledu Aljaske nimaš kaj praskat. Še zadnjih 30 m rijem po snegu. Kričim, zavijam, divjam – a vse le v mislih! V resnici se poklapan kot pretepen cucek zvalim čez vršno opast v nekakšno kotanjico med opastjo in granitno špico, da se skrijem pred ledenim severnim vetrom in začnem ogrevat odrvenele okončine. Neverjetno moč ima sonce, ko ni vetra! Vsi trije smo tiho, nihče ne brblja. Preveč nas zebe. Skrbi me povratek. Grega se na hitro javi v bazo. Malo posnamem in poslikam. Hočem dol! Po vrhu tavamo kot izgubljene koze. Oba hočeta dol na drugo stran, proti nekemu sedlu. Neznan teren! Na zahod je divje. Himalaja. Vse ovešeno z opastmi, previsne stene, odsekano in gladko.

Na sever greben, da se poserješ. Na jug odpade. Prepričam ju za sever. Prvi grem v iskanje skalnih rogljev za spust po vrvi. Kopljem kot krt, a vse kar najdem je preoblo in prenevarno, saj bi zanka zdrknila dol. Grega me varuje in splezam nekaj navpičnih metrov pod greben. Spet kopljem in naposled najdem rogelj. Od srca (in iz glave) se mi odvali balvan in naš sestop se končno prične in po mnogih metrih spusta in še večih metrih plezanja ritensko tudi srečno konča. Neskončno vesel sem, sedaj kričim, zavijam in divjam tudi zares.

Šibkosti sodobne družbe

Tri tedne že nisem bil pod tušem, ves sem lepljiv. Z mislijo na dom in skorajšnji povratek v civilizacijo se vame hinavsko prikradejo misli razvajenih riti – tuš, tekoča topla voda, domača hrana ... A vendar se misli otepem in se še eno noč prepustim sanjam, ki jih pravzaprav živim! Ko me okolje prisili, da „preživim“, ko vsakdanje misli in nepomembne bedarije razvitega sveta pohodi skrb pred lakoto in dehidracijo. Ko me negotovost pred tveganim povratkom s stene prestavi v svet, kjer je moj obstoj odvisen od pravilnih odločitev ... Oh kako zelo majhen sem v tej veličastni naravi.

A našel sem svoj smisel. Vesel sem, ker sem!

Film z Aljaske

Vse izkušnje in doživetja pustolovščine je nemogoče opisati z besedami. Film je bil premierno predvajan v dvakrat razprodani Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, 21. novembra 2012. Sledile so še projekcije v večjih krajih po Sloveniji, predvajanje na TV SLO 1, kmalu pa bo znan tudi datum predvajanja na televiziji POP TV.

Zahvaljujemo se vsem, ki so odpravo podprli: Savatech, Bohinj EKO Hotel, BCB plastična kirurgija, Datalab Pantheon, Trgovina Annapurna, Temida, Senčila Bled, MuleBar, Samo Vidic, Bolle, Dynafit, Travellunch, Fotoformat.

Dopust smo skupaj preživeli člani ŠD Freeapproved: Anže Čokl, Bor Šumrada, Boštjan Virc, Dušan Huč, Grega Ažman, Janez Rutar, Matej Pobežin, Urban Iglič, Valentina Mravlje, Žiga Fujan.

Nekaj zanimivosti in statistik:

  • Oddaljenost baznega tabora od doma: 14.521 km
  • Proračun odprave: 45.031 EUR
  • Oddaljenost od zadnje naselbine: 216 km
  • Nadmorska višina baze: 1.536 m
  • Čas porabljen za taljenje snega za kuhanje: 510 ur
  • Količina stopljenjega snega za hrano in pijačo: 4,7 m3
  • Količina vode, ki smo ji stopili s snega in pojedli/popili: 1360 L
  • Povprečna dolžina dneva: 15 ur 20 min
  • Povprečna temperatura v šotoru med spanjem: -8ºC
  • Površina ledenika: 59 kvadratnih kilometrov
  • Število novih osvojenih vrhov: 11
  • Število presmučanih prvenstvenih smeri: 13
  • Število preplezanih prvenstvenih smeri: 12
 Skupinska fotografija na ledeniku dan pred odhodom nazaj proti civilizaciji!

Skupinska fotografija na ledeniku dan pred odhodom nazaj proti civilizaciji!

Prispevek je bil objavljen v Planinskem Vestniku, junija 2012.


Comment