Sonce še s poslednjimi žarki liže pobočja Julijcev - silvest
Martinu rečem lahko noč na vrhu Prisanka

V zadnjem letu kar 68-krat nisem spal v domači postelji. Nekaj manj kot 40 noči sem prebil tako ali drugače zavit v spalno vrečo, debelina katere je bila odvisna od geografske dolžine in širine nočnih avantur v gorah. Največ mrzlih noči sem prebil na Aljaski, toplejše v Centralnih Alpah in Dolomitih, najtoplejše in doživljajsko prav nič manj mogočne pa tudi v domačih gorah.

“Mladi mož – ste pa pozni!”

Še nekaj zidarskih del pred spancem.

Tako me je na poti okrog šestih popoldne ogovorila pohodnica, ki se je s počasnim, a varnim korakom vračala v dolino. Zakaj odhajam spat na vrh? Vprašanje so mi zastavljali ne samo domači ter sodelavci, temveč tudi plezalski prijatelji, ko se niso mogli načuditi mojim vse pogostejšim željam po spancu vrh gora. Čemu bi nekdo hodil z dodatno težo na hrbtu na vrh, od koder bi se lahko preprosto vrnil v dolino, v poznano, toplo zavetje domačega okolja?

Osnovno vodilo je želja po nečem drugačnem, po prvinski avanturi, ki je doma za štirimi stenami nikoli ne moreš doživet. Tisto nekaj, kar človeka kot živo bitje že skozi vso zgodovino žene k odrivanju nečesa novega, pa naj bodo to kontinenti, vrhovi, jame, preprosta spoznanja o življenju ali kaj tretjega. In nenazadnje - da bi svoja doživetja lahko kvalitetno obeležil, mi je pomembna estetika. In v gorah je najlepše ob sončnem vzhodu in zahodu! Dolge sence, ki jih meče divja gorska narava nad okoliške ravnice, izrisujejo neme podobe: nazobčane grebene in ošiljene vrhove. S spanjem v gorah doživiš vse!

Moč tišine

Pogled proti Draškemu vrhu in Toscu

Velika večina obiskovalcev slovenskih Alp se odloča za obisk najbolj znanih in visokih gora. Bolj kot je vrh v senci višjega soseda, manj obiska je praviloma deležen. Lep primer je Škrlatica, ki ji manjka pičlih 124 m, da bi ne bila zgolj kraljica Julijcev, temveč najvišja med visokimi.  Kljub tej neznatni višinski razliki, pri čemer po lepoti za marsikoga celo prekaša Očaka, v njeno nedrje prisopiha mnogo manj gornikov kot na Triglav. Še bolj drastičen je upad števila obiskovalcev bolj odročnih, morda (a ne nujno) tudi težje preplezljivih vrhov. In na vse omenjene se največ gornikov tare v zgodnjem jutru.

Toda zanimiv preobrat se zgodi, če dodobra ukoreninjen in tradicionalen pristop pohodništva in gorništva z ranim jutranjim vstajanjem postavite na glavo: namesto zjutraj - v hribe popoldne! Namesto hoje v vrsti navzgor ne boste srečali praktično nikogar. Tu in tam kakšnega romantika, ki ob lepem vremenu uživa v razgledih in se na vrhu zadrži dlje. Ali pa kakšnega izgubljenega tujca, ki išče bivak na napačni strani gore. Ker ima vsaka palica dva konca je tako tudi s (pozno)popoldanskimi turami v visokogorje – če gre za pristope po prisojah, je vročina včasih prav neznosna. Poleg peklenske vročine so pogostejše tudi plohe in nevihte. Toda v tistih najlepših dneh je ves dodaten trud poplačan…

Naposled večer v gorah!

Pozno popoldan se po napornem dnevu v službi odpravim proti Prisojniku. Zadnji višinski metri pod vrhom so najlepši. Sonce se počasi že naslanja na grebene na zahodu in z oranžno-rdečimi žarki boža vrhove gora. Samo moje globoko dihanje prekinja mogočno gorsko tišino, ki jo v resnici spoznaš šele zvečer, ko utihneš in ko se tudi narava umiri. Prihod na vrh je veličasten. Nižine, ki me obkrožajo, se že kopajo v polmraku, barve tam izgubljajo svojo moč, vse se zdi monotono in tako daleč, globoko pod menoj. Toda ne v gorah! Tam se dogaja prava eksplozija barv. Vrhovi žarijo rdeče, njihove sence se rišejo v neskončnost in z zatonom sonca na horizontu na nebu uprizarjajo plemenski ples. Nebeško modrino je zaznati le še na vzhodu, medtem ko je takorekoč vsak drug košček neba obarvan po svoje. Tako se zdi, kot da bi se velemojstrski slikar igral z barvami in narisal najbarvitejšo mavrico od vzhoda do zahoda. Od nebeške modre z zelenimi toni, pa do rumene in nazadnje rdeče. Tista rdeča, ki obkroža sonce in mi vsakič, ko jo vidim, zaigra na najlepši instrument – čustva in srce. Pogosto si mislim, da če mi ne bi bilo dano uživati vseh telesnih sposobnosti, ki mi jih je v dar poklonila mati narava, da bi si želel vsaj videti. Ko vidim, čutim. Ko vidim, razumem. Ko vidim, sem srečen!

Manj je več

Sončni zahod Prisojnik

Najbolj preprosta spalnica na svetu: spalna podloga in spalna vreča. Tako malo - za tako veliko! Oprema potrebna za spanje na vrhovih gora je sila preprosta in maloštevilčna. Poleg spalne vreče in podloge za več udobja pozimi s seboj nosim še lahek kuhalnik in lonček, da si stalim sneg in led ter pripravim toplo jed. Navadno mi sicer za slednje primanjkuje motivacije, saj se v resnici še pred pripravo spalnice lotim fotografiranja ali snemanja sončnega zahoda. Ko pa najlepša svetloba s pojenjajočo intenziteto barv počasi le zamre, se navadno spravim z mraza v spalno vrečo in hitro zatisnem oči. Noč me vzame v svoje naročje in odpelje v deželo sanj.

Kralj med zvezdami pripleza čez grebene

Magična hladna modro-vijoličasta svetloba daleč za grebeni v daljavi naznanja rojstvo novega dne. Sonce je pravi kralj med zvezdami! Sončev prihod najprej naznanijo uigrane ekipe vseh poznanih in nepoznanih barv. Skupine senc, ki padajo na zemljo postajajo izrazitejše, vse močnejše in se pnejo proti vrhovom s katerih jih meče sonce. Iz neskončnosti na zahodu se z naznanjanjem sonca vračajo proti vznožjem gora. Ko sem na vrhu, se zdi kot da me bodo sence čez čas zgrabile za noge. Sonce se naposled v vsej svoji mogočnosti zlagoma, a vztrajno zvali preko grebena. V trenutku se v meni zgodi eksplozija občutij! Žarki me nežno božajo po telesu. Topla energija se me dotakne tudi od znotraj. Ne pretiravam, če zapišem, da je po mrzli noči na prostem sončni vzhod vsaj malo podoben tisti sveži, prvinski zaljubljenosti. Ko te nekaj žgečka po trebuščku in te greje, gladi, vzbuja optimizem in zanos. Ko se vse zdi mogoče in dosegljivo!

Najboljše stvari so najslajše. Toda najlepšega in najboljšega ni v izobilju. In tako je tudi v naravi – sončni vzhod in sončni zahod trajata zgolj nekaj trenutkov celega dne. In ni je sile ali denarja na svetu, ki bi to lahko spremenila. Sonce hitro, brez oklevanja ali upočasnjenega koraka, pleza proti zenitu. Dan dobiva vse bolj zemeljske razsežnosti. Podoba tal pod mojimi nogami postaja vse bolj vsakdanja. Pred Kraljem so se umaknile magične barve. Takisto so klonile sence, ki se kot preplašene deklice potisnjene v kot, sključeno skrivajo pod mrkimi severnimi ostenji gora. Nemo čepijo in čakajo. Prav tako kot Barve se veselijo trenutka, ko bo Sonce zapustilo Zemljo in se bodo lahko kot razigrane najstnice znova s svetlobno hitrostjo pognale na ravnine ter dna dolin in se igrale z orisi gora na horizontu, za katerega bo potovalo Sonce. Vse več jih bo in vse bolj intenzivna bo igra, a le do trenutka, ko jih znova prežene Luna. To je resnična zgodba narave in kralja našega osončja!

Sonce odhaja za grebene

Čas terja svoj davek. Trenutki namenjeni notranjemu bogatenju so pomembni, zato sem s časom vselej na bojni nogi. Vem, da so tudi zato trenutki v gorah še lepši in da po njih zategadelj bolj hrepenim. Ker so priborjeni in ne samoumevni, jih znam še bolj ceniti.

Sončni zahod z vrha Velikega Kornata

Po krasnem doživetju me čaka pot navzdol. Bodisi peš bodisi po zraku, v obeh primerih pa mi je bilo dano doživeti veličastno moč narave. Kadar se napotim peš, je časa za refleksijo precej. Ako se odpravim po zraku, je pred menoj še nekaj napetih trenutkov. Kljub vse večji izkušenosti, je letenje z vrhov gora zahtevno. Priprave minejo v tišini. Osredotočam se na vse podrobnosti, ki pomenijo življenje. Dobesedno.

Lahko noč Julijske Alpe

Trenutek odločitve. Razmere dovoljujejo vzlet. Poženem se v globino. In tako kot pred nekaj trenutki sonce, tudi sam za seboj puščam številne višinske metre in nevidno sled. S preko 100 km/h drvim mimo grebenov, skozi grape in mimo skal. Pred menoj se odvija nov svet. V zgolj nekaj minutah sem v dolini. Enako je kot v naravi – najboljše ne traja dolgo. Rad bi se enačil s Kraljem, a sem zgolj njegova minljiva senca. Ko se bodo na nebu pred Soncem še vekomaj umikale Sence in Barve, bom sam počival v oddaljenih, skrivnostnih krajih.

Morda, če bo sreča, bom nekje visoko. Tako visoko, da bom lahko od daleč in z druge perspektive opazoval opisano nebeško igro. Dotlej pa bom še naprej bil izgubljeno bitko s časom in si priborjene trenutke ukrojil po lastnih željah. Rad si mislim, da sem krojač svoje usode, mesto kralja pa prepuščam vsemogočnim naravnim silam… 

Prispevek je bil objavljen v Planinskem vestniku, september 2013.

Sonce še s poslednjimi žarki liže pobočja Julijcev

1 Comment