Večinoma v gorah spim v spalni vreči pod milim nebom. Tokrat pa sem bil namenjen v bivak na Prehodavcih in v trenutku, ko sem odprl vrata, doživel šok! Kaj s(m)o obiskovalci gora v Sloveniji res take svinje?!
Nočna kulisa z oblački, ki so se podili po nebu in so delovali kot velik difuzor lunine svetlobe.
Za Arhitekturni biro Premica iz Celja sem šel fotografirat leta 2013 obnovljeni bivak na Prehodavcih. Prenovljeni bivak sem videl prvič, ta starega pa se iskreno povedano ne spomnim, saj sem se na Prehodavcih nazadnje mudil v rani mladosti na pohodniškem izletu s starši.
Z Duškotom sva z olimpijskim tempom otovorjena z vso fotografsko navlako zagrizla s Trente v breg. Praktično ga ni bilo mesta na poti, kjer se ne bi mogel načudit nekdanjim inženirskim spretnostim mojstrov, ki so gradili mulatjere po naših gorah. Neverjetno kako so tudi čez najbolj zafrknjene predele speljali "po standardu" enakomerno široko pot ustreznega naklona. Namen gradnje je bil sicer strahoten, arhitekturno in inženirsko delo pa zato nič manj navdušujoče in spoštovanja vredno.
Moja favoritka med tokratno serijo posnetih fotografij!
Nad nekje 1450 m nm.v. se prične strnjena snežna podlaga. Pot je nekaj časa še položna in z zbitim snegom in ledom ni težav, zadnjih ca. 400 višinskih metrov pa previdnost nikakor ni odveč, saj vsak drugi korak podplat konča na zbitem snegu ali spihani podlagi z ledom.
“Bivak je pritrjen na betonski podstavek - italijanski bunker, ki je nastal po 1. Svetovni vojni kot del italijanskega Alpskega zidu. Čeprav gre za tehnološko nezahtevno in robustno konstrukcijo, v gorsko divjino vnaša modernost in hkrati domačnost. ”
Bivak sem želel fotografirat ob zahodu, ponoči in ob sončnem vzhodu. Že takoj ob prihodu se je bilo treba podvizat, tako da hrana, o kateri sem ob najinem tempu sanjal obe uri vzpona, ni prišla na vrsto vse dokler se ni popolnoma stemnilo.
Bivak ob jutranji svetlobi in osončen Triglav
Bivak pod zvezdami s Triglavom v ozadju
Da je dan proti koncu decembra kratek je jasno. Nisem pa si predstavljal, da bo sonce tako zelo nizko! Ko sem si ogledoval pot sonca na google earth in načrtoval fotografiranje nisem bil dovolj natančen. Ker so okrog Prehodavcev višji gorski grebeni se nizko decembrsko sonce igra skrivalnice in le za krajši čas pokaže. Bivak je tako pozimi le malo obsijan.
“Bi si človek sploh še lahko želel več, razen seveda tega, da planinci po obisku bivaka ne bi pustili kot svinjak?”
Ko je sonce leglo k spancu za horizont, se je znova precej zateženo oglasil tudi moj želodec. Z eno roko sem spreminjal nastavitve na fotoaparatu, z drugo pa med hlastanjem za zrakom v gofljo basal sendvič.
Vreme nama je lepo služilo. Rumeno-rdeče ožarjen horizont je pričaral kuliso, ki je ni bilo za zamudit. Še naprej sem pritiskal na sprožilec in tako še nekaj časa odlašal s požirkom tekočine, da bi splaknil suh sendvič po požiralniku nižje navzdol do tja kamor je bil namenjen.
Čiščenje okna v Bivaku na Prehodavcih
Napenjanje rjuh in zlaganje dek
Po skoraj 5 urah poznopopoldanskega in večernega fotografiranja sem končno stopil v notranjost bivaka. Osupel sem se razgledoval po nesnagi, ki je ležala na tleh, po razmetanih posteljah, ostankih smeti in hrane ter izjemnim naborom osušenih tekočin na rjuhah in dekah. Vse od raznobarvnih razlitih čajev, temnih (kavnih?) napitkov, posušenih otrok in še česa. Ko je Duško v roke prijel metlo in sva začela s s skoraj dvournim čiščenjem tal, napenjanjem rjuh, zlaganjem dek ter odnašanjem smeti, se nisva mogla načuditi (neobstoječemu?) odnosu obiskovalcev gora do skupnih (brezplačnih) dobrin, kot je na primer bivak. Sodeč po vpisih v knjigi so bili obiskovalci bivaka večinoma domači pohodniki, kar pa seveda ne pomeni, da med nepridipravi, ki za seboj puščajo svinjak, ne manjka tujcev, ki se pač ne vpisujejo v vpisno knjigo...
Urejena notranjost bivaka po večurnem pospravljanju.
Ne bi verjel, če ne bi videl na lastne oči, ampak ko sva odstranjevala razmetane deke in jih zložila na en kup ene postelje v kot, zato, da sva lahko s čimveč preostalih rjuh spihala in odstranila čimveč nesnage, sem si večkrat zaželel, da bi s seboj poleg flisastih rokavic vzel tudi gumijaste - tiste za čiščenje stranišč!
Škoda je lepih objektov, še posebej v občutljivem okolju kot je osrčje gora Julijskih Alp, kjer se dela težko popravljiva škoda in zanemarja infrastruktura. Osebno se mi zdi napačno s prstom kazati na upravnike bivakov, češ naj poskrbijo za red in čistočo, če je bivak v njihovi oskrbi. Naša - torej skrb obiskovalcev gora in (še posebej brezplačne!) infrastrukture - je naloga, da bodo tako gore, v katere radi zahajamo, kot tudi bivaki, ki tam stojé, zgledno urejeni in čisti.
Bivak ob poslavljanju sonca.
Utrujena sva legla k počitku in ob poslušanju strokovnega podcasta na temo razmnoževanja žab, pikov komarjev in s tem povezanega prenašanja bakterij, zelo hitro zaspala. Tema očitno ni pretirano zanimiva, da bi naju predolgo držala budna. Nenazadnje je bil za nama dolg in zaradi težkih nahrbtnikov in hitrega tempa kar naporen dan.
Jutranji pogled skozi okno bivaka.
Zjutraj sva vstala še pred prvo svetlobo, spila nekaj ostankov mrzlega čaja večkrat razredčenega z vodo in popikala drobtine z alu folije, v kateri so nekoč počivali (že takrat suhi) sendviči. Ker zunaj še ni bilo želene svetlobe, sem najprej (znova) poslikal notranjost, zatem pa sva jo mahnila na bližnji kucelj, da bi bivak ujela še ob prebujanju dne.
Štiriindvajset ur in 957 fotografij pozneje sva jo po ledu in snegu sprva zelo previdno, nižje - na bolj položnem - pa urno ucvrla v dolino!
Čudovita izkušnja, lep bivak v fantastičnem okolju in odlična družba! Bi si človek sploh še lahko želel več, razen seveda tega, da planinci po obisku bivaka ne bi pustili kot svinjak?
Bivak na Prehodavcih z luno
Utrinki s poti in okolice
