Lokacija

Bivak II se nahaja na robu planote Na jezerih, vzhodno od vrhov Rokavov, visoko nad dolino Vrat. Pojavlja se tudi ime lokacije Bivak II pod Rokavi.

Zgodovina

Jože Stražišar je zapisal: "Pri sestopu iz Oltarja so prijazne zelenice na Šplevti tako navdušile Čopovega Miho, da je dejal: “Tu bomo postavili naslednji bivak”.

V juniju 1936 so gorniki izkopali temelje. Malo pod Jezerom na Gruntu, kjer so počivali, so se za prostor tako navdušili, da so odstopili od prvotnega načrta za gradnjo na Šplevti. Zopet je izdelal načrte Korenini, gradnjo pa je finansirala TKS iz Jesenic. Tudi planinci so prispevali za zavetišče po svojih močeh. Tako je Derničeva podarila ves les za gradnjo. S široko delovno akcijo, pri kateri so sodelovali tudi Skalaši ostalih podružnic, je bil material v enem dnevu prenesen na cilj. Nato sta opravila svoje delo mizar in klepar. Z bivakom II je bilo jeseniškim gornikom omogočeno, da so si utirali vedno nove smeri v ostenja Rokavov, Oltarja, Škrlatice, Dovškega Križa itd. Obiski gornikov v martuljških gorah niso bili več redkost."

  "Tu bomo postavili naslednji bivak!"  -- Miha Čop, 1936

"Tu bomo postavili naslednji bivak!" -- Miha Čop, 1936

Bivak II je dandanes izhodišče za pristope na Veliki Rokav, Veliki Oltar, Dovški križ in Šplevto. V južnih ostenjih je tudi nekaj lažjih smeri, najbolj znane pa sta Rokavski ozebnik (III v skali in 50 stopinj v snegu) ter Steber Rokava (III+).

Ideja o novem bivaku

Zgodba z novim bivakom II se je pričela 3. oktobra 2014, ko me je kontaktirala Špela Videčnik, OFIS arhitekti, s katero se poznava že od zgodnjega otroštva. V sklopu programa univerze Harvard iz ZDA - Housing in Extreme Environments, se je name obrnila za pomoč in z idejo, da bi postavili zavetišče oziroma bivak nekje nad Bohinjem. 

Kot ljubitelj osrednjega dela Julijskih Alp in predvsem z vidika trajnejše vrednosti in uporabnosti, sem predstavil idejo za rekonstrukcijo Bivaka II na Jezerih. Bivak, zgrajen v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki je 8 desetletij kljuboval elementom, je bil zrel za prenovo in prilika s popolno rekonstrukcijo z zaprto finančno konstrukcijo donacij tako domačih kot (predvsem) tujih podjetij - je bila več kot odlična.

Da bi ohranili kulturno dediščino in iz spoštovanja staro-jeseniških alpinistov - graditeljev, ki so na lastnih plečih nosili material pod Rokave in s spretnostjo svojih rok postavili nekdanji Bivak II na Jezerih, sem predlagal, da bivaka ne zavržemo, marveč prestavimo v Planinski muzej v Mojstrani in s tem omogočimo vpogled v delček zgodovine širšemu krogu ljudi.

Prvi koraki

Moj prvi korak je bil vzpostaviti kontakt s Planinsko zvezo. Poklical sem na PZS in prosil za predsednika. Ker ni bil dosegljiv, sem bil prevezan drugam. Na drugi strani slušalke se mi je oglasil generalni sekretar. Na hitro sem predstavil izhodišča, da imamo možnost rekonstruirat bivak II in da to za PZS ne bi imelo stroškov, niti dela. Že po nekaj minutah razgovora so se zle slutnje s silno birokracijo uresničile... Jaz pa sem rabil samo načelen odgovor DA/NE, da vem ali zadevo peljat dalje ali iščemo druge možnosti.

Nisem vrgel puške v koruzo in klical Volontarja. In dobil odgovor, ki sem se ga nadejal in si ga želel slišat - navdušenje nad idejo in pripravljenost za pomoč. Povezal me je z načelnico Majo z AO Jesenice. AO Jesenice v sklopu PD Jesenice namreč skrbi in vzdržuje Bivake I, II, III in IV. In zadeve so šle od prvega kontakta dalje tekoče in produktivno… V času, ko je s strani PZS prišel prvi (in edini) odgovor (13 dni po mojem kontaktu), smo z bili z jeseničani že na dobri poti do pridobitve soglasij in dovoljenj za rekonstrukcijo.

Arhitekti so predstavili širši nabor možnih oblik bivakov, ki so nastajali skupaj s študenti s Harvarda, med katerimi je bilo tudi kar nekaj precej futurističnih. Da bi bil bivak čim boljše sprejet, sem na socialnem omrežju objavil anketo s spodnjo fotografijo, z željo pridobitve nekega nepristranskega vpogleda v to katere oblike so sprejemljivejše. 

Fotografija, ki sem jo objavil na socialnih omrežjih, da bi pridobil povratno informacijo o oblikovni všečnosti rekonstruiranega bivaka. Favorit je bivak C.

Razporeditev glasov za koncepte bivaka

Z odločno večino glasov je zmagala oblika bivaka, ki je bila tudi arhitektoma najbolj všeč. Torej bivak C! Seveda med komentarji ni manjkalo raznih "poznavalcev" in samooklicanih "strokovnjakov", ki so vsak po svoje delili nasvete in kritike. Statistično pa je bila odločitev več kot jasna, saj je več kot 60% vseh sodelujočih bivak C izbralo kot najbolj všečno obliko.

Izbor najprimernejših treh je potem dobil v potrditev tudi lastnik/upravnik na PD Jesenice, kjer so prav tako z večino izglasovali izbrano obliko bivaka. Ves nadaljnji razvoj je od tistega trenutka dalje šel na dizajnu bivaka C, ki je iz idejne zasnove v glavi počasi preraščal v realnost v obliki tehničnih risb na papirju.

Soglasja in dovoljenja

V Kranju na sedežu PE Kranj - Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije - smo tako s strani predstavnikov TNP kot tudi ZVKDS dobili okvirna izhodišča in se pogovorili o poteku rekonstrukcije. Zaradi specifične lege nas je čakalo kar nekaj omejitev. Po pripravi vse potrebne tehnične dokumentacije, poročil in načrtov ter zbranih dovoljenj, sta relativno kmalu, že v sredini januarja, sledili kulturno varstveno soglasje ZVKDS ter Naravovarstveno soglasje ARSO.

Ker živimo v Sloveniji, kjer so v kritikah vsi največji poznavalci vsega, je prišlo tudi do nekaj zapletov. Med številnimi kvazi strokovnjaki, pametnjakoviči in njihovimi komentarji na forumih so bili vmes še večji nesramneži. Najbolj žalostno je, da je največ škode naredil prav nekdo iz vrst najuspešnejših jeseniških alpinistov iz 80-ih, ki je projektu ves čas nasprotoval. Nekdanji vrhunski alpinist je namreč s svojimi škodoželjnimi in pritlehnimi dejanji močno doprinesel h končnemu rezultatu, ki poskrbi za preobrat...

Usklajevanje in sestanki

Med usklajevanjem tehničnih podrobnosti za bivak je bilo precej časa posvečenega ne zgolj zunanjemu izgledu temveč tudi funkcionalni notranjosti. Največ ugank je predstavljala sama pritrditev bivaka in mikrolokacija, kjer smo morali upoštevati obstoječe temelje.  Zaradi okoljskih omejitev klasična gradnja v smislu neke lepe velike ravne betonske podložne plošče ni bila mogoča in je pritrditev bivaka v tla terjala nekaj več napora.

Zanimiv je bil tudi sestanek s piloti Slovenske Vojske. Polkovnik in pilot letalstva sta na sestanek prišla v polni bojni opremi. V resnici najbrž službeni uniformi, a ker v pisarniškem-civilnem življenju v živo nisem vajen videvat ljudi oblečenih v enodelni kombinezon vojaške olivno zelene barve, z velikimi letalskimi žepi na hlačnicah in v usnjenem jopiču z ovco na ovratniku - je bilo prvo srečanje prav posebna izkušnja.

Pilota sta odigrala ključno vlogo pri planiranju načina prevoza modulov bivaka na lokacijo. Omejitve kot so skupna teža, težišče posameznega modula kot tudi temperatura in vlažnost zraka so pogojevale nekaterim odločitvam v fazi načrtovanja in izdelave ter logistiki transporta opreme in materiala na goro.

Ogled in meritve

 V mesecu maju smo delali meritve terena in analizo tal. Bil je vroč in soparen dan!

V mesecu maju smo delali meritve terena in analizo tal. Bil je vroč in soparen dan!

 Računalniška simulacija delovne verzije bivaka umeščenega v prostor.

Računalniška simulacija delovne verzije bivaka umeščenega v prostor.

Ker je bila zimska sezona 2014/15 s snegom precej borna, je že v prvem delu meseca maja prišel čas, ko smo se odpravili na teren po osnovne meritve. Bor Šumrada, Robi Jesenko (oba člana Freeapproved) in jaz smo v žgočem soncu v dveh urah prisopihali k bivaku z namenom, da odgovorimo na vprašanja s “Site Investigation Brief-a”.

S sicer precej preprostimi metodami smo opravili meritve terena kot so naklon, nagib, sestava tal ter oceno same postavitve bivaka. Predvsem pa je bila moja naloga v dolino prinesti precej podrobnih fotografij tal in neposredne okolice za analizo obstoječih ojačitvenih mest in mest za pritrjevanje. Na osnovi naših meritev so v biroju OFIS arhitektov izdelali tudi model terena.

Nastajanje bivaka v delavnici

V nadaljevanju je galerija nastajanja bivaka v delavnici. Avtor fotografij je Boštjan Perme.

Slovenska bolezen in žalosten preobrat

Če je meni - naj še sosedu krava crkne! Po nasprotovanju posameznikov in gorečem telefoniranju vsem mogočim inštitucijam, uporabljanju osebnih zvez na vseh nivojih pa je prišlo še do dodatnih zapletov, ki so dokončno zapečatili usodo in onemogočili rekonstrukcijo.

Moderna gajba tukaj gor ne bi smela kaj iskati.
— Benjamin Ravnik (Gore-Ljudje, 21.5.2015)

Kljub res velikemu angažmaju Špele, Maje, mene, OFIS arhitektov, statikov in kup drugih dobrih ljudi iz PD in AO Jesenice ter GRZS in vseh ostalih, ki s(m)o želeli, da bi vendarle uspelo, smo Slovenci znova dokazali, da smo najboljši v metanju polen pod noge. Namesto, da bi poklon pogumu, odločnosti in trdemu delu ter krvavih žuljev starojeseniških alpinistov, ki so zgradili Bivak II z lastnimi rokami, trajno pristal v Slovenskem Planinskem Muzeju, bo tako kot nekdanji slavni jeseniški alpinist osivel, ostarel in za vekomaj odšel v pozabo.

Bivak II na Jezerih je tako v častitljivi starosti prepuščen samemu sebi in zobu časa. In ko ga bo le-ta dokončno pohrustal in se bo sesul sam vase - kdo bo takrat želel brezplačno ponudit pomoč, znanje, opremo, projekte in denar za izgradnjo novega? Ne vem. Prepričan pa sem, da to ne bodo posamezniki, ki so izdatno doprinesli k zrušitvi projekta...

Vpišite email naslov za prijavo na obveščanje o novih objavah na blogu:



Spoštujem zasebnost. Toda komentarji anonimnežev in tistih z lažnimi imeni in priimki ne bodo objavljeni. Pod prispevek sem se podpisal in pričakujem, da se podpišejo tudi tisti, ki bi radi komentirali, vprašali ali kritizirali.

41 Comments