Zavoljo praznika smo delovno osiromašen teden zaključili v petek popoldan ob 15. uri in se odpeljali v Julijske Alpe. Vzpon na Triglav čez Vrbanove špice sem imel v glavi rezerviran že za pozimi, a ga zavoljo razmer in drugih dejavnikov nisem uresničil...

 Bivak s pogledom na Rjavino.

Bivak s pogledom na Rjavino.

Na Freeapproved sem pošihtno turo naznanil že precej zgodaj in pofočkalo se jih toliko, da sem  nemudoma pričel z varčevanjem, da bi sploh lahko plačal rundo. A poletje terja svoj davek: sveža ljubezen, valovanje morja, dopustniško počivanje v senci, sprehajanje pasjih štirinožcev, težave z zdravjem, izpiti in celo prebavne motnje. Izgovorom ni bilo konca in tako se nas je na turo na koncu podala le peščica od prvotno prijavljenih.

Olajšal pa se ni le tisti s prebavnimi motnjami, temveč tudi moja denarnica. S prihranki za zmanjšan pivski budžet zavoljo skromnejše udeležbe sem tako privarčevani denar vložil v verjetno mojo najljubšo in vsekakor najboljšo spalno vrečo doslej. Posebno dvojno spalno vrečo sem si želel že leta. Natančneje odkar sem prvič slišal, da jo uporablja Colin Haley in nekateri drugi vrhunski alpinisti za vzpone na Aljaski in v Himalaji. Ob tem, da tehta 1194 gramov in to za dva, pri čemer je udobna do spanca pri -20ºC zgolj v spodnjem perilu, bi dodal le še to, da je vse res!

K spanju in konceptu dveh prešvicanih tipov v isti spalni vreči se še vrnem...

 Palčki z lučkami.

Palčki z lučkami.

Nabrali smo se z vseh vetrov in krajev in tako smo se tudi v dolino Kot pripeljali z več avtomobili, kot bi bilo to ekonomično in ekološko sprejemljivo. A tempo življenja topogledno žal ni vsakokrat naš zaveznik. Porazdelili smo si še nekaj opreme, hrane in pijače ter počasi krenili po suhi prodni strugi markirane poti navkreber. Ker smo bili pozni po službi, napovedana pa je bila možnost neviht, smo s seboj vzeli tudi opremo za bivakiranje. Otovorjenemu se mi je že v prvi strmini orosilo čelo. Strmina vzpona poti na Triglav s Kota ni pojenjala, vročina in znojenje še manj. Šele nad 1600 m n.m.v. so temperature postale znosnejše, bistveno olajšanje pa so prinesli oblaki, ki so prekrili sonce.

 Zaželeli smo si lahko noč in pod milim nebom legli k počitku.

Zaželeli smo si lahko noč in pod milim nebom legli k počitku.

Na mestu, kjer se odcepi pot čez Vrbanove špice, nas je že kar nekaj časa čakal Martin. Bil je priden in je že malce prej odbrzel hribom naproti in odkljukal Rjavino. Nismo bili prav hitri, meni so vrh vsega nagajali še čevlji in tako smo se kar naprej nekaj ustavljali. Na hitro sem nalepil neko plastično čudo na mesta, kjer me je tiščala obutev, ostali so se podprli s pijačo in jedačo, zatem pa zakorakali na zelo zahtevno zavarovano pot, ki vodi na Spodnjo Vrbanovo špico in po grebenu naprej. Nekaj preglavic so nam delali še gamsi, ki so se umikali navzgor. Na žalost ves čas 50 m nad našimi glavami prožeč kamenje. Lagal bi se, če ne bi povedal, da smo ob pogledu na najmanjše v gamsji družini pomislili na večerjo. Kot zapriseženemu pol-vegeterijancu (varianta pol krompirja in pol mesa) bi mi kot priloga sendviču lepo pripravljena divjačina vsekakor teknila. Ker pa sem lovec le v teoriji in zlasti v domišljiji, sem krvoločen boj z gamsjimi mladiči prepustil kakšni drugi priložnosti, zobe pa zasadil v Frutabelo.

 Matevž se dela lahkega in kljubuje težnosti na naravnem mostu, ki ga loči od neskončnosti.

Matevž se dela lahkega in kljubuje težnosti na naravnem mostu, ki ga loči od neskončnosti.

Pot na Vrbanove špice je fantastična. Presenečen nad zanimivo speljano potjo, njeno radoživo izpostavljenostjo in strmino, sem z veseljem sklenil, da bo to vsekakor lep januarski izziv. Ob pihljanju severnika sem si zlahka predstavljal čudovito brrrr-avanturo.

Na Plesišče, to je skorajda vodoravno mesto tik pod vrhom Spodnje Vrbanove špice, smo prišli malo pred sončnim zahodom. Ker je bil pred nami še celoten del poti proti Visoki Vrbanovi špici, vključno s strmimi mesti hoje in poplezavanja navzdol, bi se bili skorajda odločili za bivak, a nam nagib terena ni vzbujal varnosti (ki je v resnici mnogo večji kot zgleda na fotografijah) in kot tak ni bil preveč všeč. Napravil sem še nekaj fotografij, se v mislih zahvalil Primožu, ki mi je na samem Plesišču pripravil presenečenje z voščilom, in že smo sestopali, se vzpenjali, poplezavali in hiteli naprej proti Visoki Vrbanovi špici.

 Prijatelji v soju vzhajajočega sonca s pogledom na kraljestvo zlatoroga pripravljajo nahrbtnike za nadaljevanje poti.

Prijatelji v soju vzhajajočega sonca s pogledom na kraljestvo zlatoroga pripravljajo nahrbtnike za nadaljevanje poti.

Ravno dobro smo prišli čez najbolj sitna mesta, ko so oblaki popolnoma prekrili nebo. Bil je mrak, zavoljo oblakov precej temnejši kot sicer. Vedeli smo, da nas lahko ujame noč in preseneti kakšna nevihta. A skrbi so bile odveč. Ustavili smo se na idiličnem mestu nekaj minut pred vrhom Visoke Vrbanove špice, udobno tlakovanem z mehko travo.

Hitro smo se razmestili in si našli vsak svoj košček raja na zemlji. S prijateljem, ki je bil za to noč prej omenjeni drugi prešvicani tip, s katerim sva si delila specialno spalno vrečo, sva najino "prenosno savno" postavila v zavetje tik za greben. Ko sva se namestila, je veter zapihal z druge strani. A naju to ni (z)motilo. V spalni vreči je bilo kot v savni! Tako sem spal v kratkih rokavih in enkrat ob dveh zjutraj sva vsak na svoji strani priprla še zadrgi, ker je vročina postajala neznosna. Resda je bilo zunaj toplo (+3ºC in veter), ampak po tej noči sem prepričan, da bo spalna vreča pozimi odlično služila svojemu osnovnemu namenu za katero sem jo izbral. Z veseljem sem ugotovil tudi, da je vreča dovolj prostorna, da se v njej ni potrebno niti žličkati niti vilčkati, kar je sicer z nasprotnim spolom lahko prav prijetno početje. S prešvicano goro mišic pač ne.

Noč je bila vetrovna in oblačna. O zvezdnatem nebu z izjemo kratkega časovnega okna ni bilo govora. Vstali smo ob petih in začeli pospravljati spalne vreče. Da bi se ogreli smo najprej zagrizli v breg do Visoke Vrbanove špice, kjer smo se pod težo nahrbtnikov že malček razgibali. Zajtrk smo si privoščili pri Staničevi koči, ki je bila na naše presenečenje celo odprta. Še pred dnevi, ko sem na spletu zasledil reportažo vzpona na Vrbanove špice, je bila koča namreč zapahnjena in zaprta.

 Med Malim Triglavom in najvišjim vrhom Slovenije.

Med Malim Triglavom in najvišjim vrhom Slovenije.

Na Kredarico proti Triglavu smo nadaljevali po poti na Rž, kjer smo se nekajkrat sprehodili po snegu. Ta je bil že zjutraj razmeroma gnil, zato smo bili veseli, da je nismo ubrali čez Pode, kajti tam je snega še mnogo, mnogo več!

 Najboljša torta na Kredarici.

Najboljša torta na Kredarici.

Od koče na Kredarici smo brez nahrbtnikov krenili do vrha Triglava, kjer nas je spremljal kanček sreče in večkrat nam je pomežiknilo sonce. Tudi na vrhu, kjer seveda nismo bili sami. Naredili smo nekaj fotografij, se razgledali naokrog in sestopili.

Po eni strani mi je škoda za Triglav, da je bil tako "posiljen": greben razstreljen in povsod naluknjan s klini ter obtežen z jeklenicami. Vsakokrat se ob vzponu na vrh zamislim, da kako pošten vzpon bi to bil, če bi ne bilo nadelanih poti. Tako pa se skorajda počutiš, kot da si se prigoljufal na vrh. 

Na Kredarici so mi prijatelji pripravili presenečenje z modularno, v svitke zvito torto. Bila je božanska in se zanjo še enkrat najlepše zahvaljujem. Pojedli, popili in odpočili smo si, tedaj pa nas je čakal samo še mučen sestop v Krmo.

Sestop v Krmo se mi vedno vleče. Navadno sicer sestopam peš po kakšni plezariji, pozimi se vselej peljem s smučmi. Tokrat je bil sestop še posebej neugoden zato, ker so me pošteno žulili čevlji. Nič manj nadležne niso bile niti mušice niti ostali mrčes ali gomazeča nadlega, ki se je tako zelo ogibam.

Zaključili smo s hlajenjem podplatov v ledeni vodi v Krmi in z vnovičnim nategom v eni izmed slovenskih planinskih koč. Res - tako zanič jote z mesom ne pomnim, zlasti zato, ker je vse kar je bilo mesa zgolj koža in žvaruna in žile. Vse skupaj pa bolj podobno preslani juhi. Prav neverjetno mi je, da kaj takšnega sploh lahko priroma na krožnik. V Kovinarski koči sem tako jedel zadnjič. Enako mnenje je imelo vseh mojih devet prijateljev. In tako kot že večkrat, smo si spet rekli, da jemo samo še v Koči na Gozdu (in po novem tudi v Tonkini koči), sicer pa gremo rajši večjim krajem v gostilne naproti, kjer imajo dobro (boljšo) hrano.

 Avtoportret ali sebek tistih, ki smo se dovolj hitro nastavili enemu redkih sončnih žarkov vrh Triglava.

Avtoportret ali sebek tistih, ki smo se dovolj hitro nastavili enemu redkih sončnih žarkov vrh Triglava.

Džaniju, Maji, Martinu, Matevžu, Neži, Robiju, Romanu, Skali in Tanji ter Primožu ter prijateljem in članom Freeapproved hvala za presenečenje in super družbo.  Se že veselim(o) novih avantur!


Comment