Večkrat sem že ugotovil, da so v Sloveniji subjektivne nevarnosti v gorah med najbolj priljubljenimi. In vsekakor mnogo pogostejše od objektivnih. Zakaj - prav mi Slovenci - si težko razlagam, bi pa v isti koš lahko pometal še nekatere druge "vzhodnjaške" narode z zmagoslavnimi zgodbami v papučah na Triglav, v volnenih nogavicah čez Kriško steno, s polnim nahrbtnikom ukradenih dek, starih makaronov in na pol pokurjenih sveč iz bivakov čez Kopiščarjevo pot na Prisank in tako dalje... Zahodnjaki imajo očitno pač bolj razvito kulturo najemanja gorskih vodnikov, profesionalcev z znanjem in izkušnjami, ki goste ali kliente v gorskem svetu naučijo pravilnega gibanja, pa naj bo to po vertikali ali malo manj kot vertikali in s tem izločijo precejšen del subjektivnih nevarnosti, torej teh na katere ima človek, ko se poda v gore - vpliv.
In če zelo na kratko opišem letošnji pripetljaj nad Vršičem, gre (žal) resnična zgodba takole... S tamladimi alpinci smo šli kot del zimske tehnike čez Pripravniško grapo na Mojstrovko. Ker je bil Vršič v tistem času s snegom zasut od zgoraj do dol, prav do 2. ovinka vršiške ceste, je bilo dnevnih obiskovalcev (pričakovano) precej manj, saj je že samo do prelaza 2 uri podaljška.
A kmalu sem globoko pod nami, še na dostopu, opazil dve postavi, ki sta sledili naši gazi (takrat edini peš gazi). Ker smo se vmes še ustavljali za opravljanje različnih vaj in smo bili v večji skupini, sta nas počasi dohitela dva prej omenjena možiclja. Po naših sledeh sta nadaljevala naravnost na čelo in potem nadaljevala naravnost navzgor (ne po grapi?!) in s palicami v rokah! Se pravi niti ne v grapo, temveč naravnost navzgor (nekje med Pripravniško in Sestopno v smeri strmega skalovja).
Ko smo s skupino opravili zadnje priprave in vse pregledali smo zarinili v breg in gazili na novo. Na novo zato, ker sta možaka svojo gaz speljala 30 metrov gor do mesta, kjer nadaljevanje za nekaj stopenj presega težavnosti katerekoli grape v Grebencu. Medtem ko smo že prešli njuno doseženo višino po ZELO očitni Pripravniški grapi, sta pač znova zavila v našo gaz in nadaljevala po stopinjah.
Vrh grape sta še nekaj časa pogledovala okrog in zatem je sledil prvi šok v obliki vprašanja: "Katera je Mala Mojstrovka?" Že tako ali tako sta bila očitno prepričana, da je to (Pripravniška grapa) pač klasični pristop na Malo Mojstrovko, saj je itak gaz in kup ljudi pred njima in že ne more biti nič posebnega... Prešernega razpoloženja sta nadaljevala do vrha in ob povratku smo se točno na istem mestu, se pravi na sedelcu ob izstopu iz Pripravniške grape znova srečali. Tokratno vprašanje je bilo manj šokantno kot prvo, ampak nadvse zaskrbljujoče: "Lahko vprašam kje se gre dol?"
Zgodba ima srečen epilog in opisovanje naših odzvivov na njuno drugo vprašanje ni več smiselno. Je pa zgodba lep primer nečesa, kar bi se lahko končalo drugače...