Meje? Nikoli jih nisem videl od blizu. Slišal pa sem, da obstajajo - v glavah nekaterih ljudi…
Verjetno so si jih izmislili zadrgnjeni posamezniki in interesne skupine. A vendar obstajajo: meje, ki delijo ljudstva, kulture, ideologije, ozemlja držav, zemljišč in druge. Taisti ljudje so meje ustvarili zato, ker se bojijo neomejene svobode. In vendar je svoboda relativna. Duhovno doraslim ljudem se meje vendar ne da postaviti. Morda fizično, ki omeji svobodo premika od točke A do B, nikakor pa ne duhovne. To so že pred stoletji dokazala klena plemena, neomajna volja ljudstev, menihi in drugi. Meje so vendar zato, da se premikajo!
Pozno popoldanski pogled na eno najbolj fotografiranih dolin - nacionalni park Yosemite.
Športniki so najbolj pristen primer tega, da je meje možno premikati in da gonilo premikanja niso ekonomski, geografski ali drugačni motivi. Gonilna sila je želja po napredku posameznika. Želja po odkrivanju novega, nedoseženega. In za ta napredek so potrebna velika odrekanja, odločnost in doslednost. Tekma človeka s samim seboj, svojimi (psiho-)fizičnimi zmogljivostmi, tehniko in nenazadnje in kot vselej in povsod - srečo!
V perfektnem kalifornijskem granitu!
Za današnje mlajše generacije plezalcev bi si drznil zapisati, da meje za njih dejansko ne obstajajo (več). Napredek plezanja (zelo) težkih smeri je nepojmljiv. Meja med tradicionalisti in športnimi plezalci je vse bolj zabrisana. Če je še pred letom dni drobna blondinka s čvrsto zadnjico in velikimi očmi drgnila plastiko v zavetju varne dvorane, naslednje poletje ponovi eno najtežjih klasično opremljenih smeri v Alpah. Suhljat deček, ki mu ravno poganjajo prve puhaste brčice pod nosom, pa v enem dnevu opravi z več najtežjimi smermi daleč naokoli. Na pogled! Razlikovanje med spoloma bledi. Nenazadnje se stapljajo tudi meje, ki so nekoč ločevale tradicionalne alpiniste od športnih plezalcev. In vendar se sprašujem.. Kam ta napredek pelje? Kje so meje (ne)mogočega…
Izjemen primer vizionarstva, odločenosti in neusahljive energije ter vztrajnosti sta v začetku letošnjega leta pokazala Tommy Caldwell in Kevin Jorgeson. Za vzpon si nista izbrala kakšnega “lokalnega” plezališča, temveč navpično, gladko in pogosto previsno - skoraj kilometer visoko steno El Capitana v Yosemitih. Da poudarim še enkrat: to ni študij enoraztežajne smeri, temveč kolos granitnega skalovja in višinski kilometer izjemno težkih gibov!
“Športniki so najbolj pristen primer tega, da je meje možno premikati in da gonilo premikanja niso ekonomski, geografski ali drugačni motivi.”
Projekt o katerem je Tommy sanjaril skoraj desetletje (in prav toliko let “hodil” študirat gibe z različnimi soplezalci!), se je letošnje leto ob spremljavi tudi največjih ameriških medijev fantastično in srečno razpletel. Večletna vizija o prostem plezalnem vzponu čez najbolj impozanten del te čudovite severnoameriške ultra-kultne stene je bila uresničena.
Mogočno ostenje legendarnega El Capitana v nacionalnem parku Yosemite, Kalifornija, ZDA.
“Sočasno Tommy in Kevin predstavljata živ dokaz, da so meje, ki so si jih bili postavili tisti, ki so v tej steni poskušali pred njima, zgolj “njihove” meje.”
To, da gre za eno najtežjih tako dolgih plezalnih smeri nasploh, me niti ne preseneča, saj poteka čez najbolj strm del stene. Bolj me je osupnila Tommyjeva vizija, ki nikakor ne pozna meja ter odločenost obeh plezalcev, morda še posebno Kevina. Po večdnevnem plezanju in potlej še po več dneh poskusov v najbolj sitnem mestu najtežjega raztežaja je ostal brez kože na več prstih. Tommy je medtem že preplezal ta najtežji raztežaj in nadaljeval z ostalimi, Kevin pa se je več dni zapored vračal in znova in znova poskušal. Ko je bil že dodobra “olupil” kožo s prstov in sta fotografa ter snemalec, ki so plezalca ves čas spremljali v steni, na socialnem omrežju že izražali dvome, da bi mu v takem stanju lahko uspelo, si je vzel dan počitka. Da bi se mu toliko zacelila koža, da bi lahko znova stiskal nepojmljivo majhne oprimke v prečki. Prebudil se je bil nov dan in s tem nova priložnost. In Kevin je uspel! Po toliko poskusih in brez kože na večini “ta močnih” prstov, po toliko dneh visenja v steni in plezanja na meji (ne)mogočega, ves izmučen, a vendar z dovolj motivacije, da je opravil s tem najtršim orehom.
Pripis na skali, ki človeku da mislit.
Medtem ko so njuno dejanje bolj ali manj “v živo” mediji in tudi plezalski veljaki že skovali v zvezde in ga ocenili kot enega najboljših plezalnih vzponov v skali nasploh, sta fanta ostala predana svojemu cilju in vrednotam. Plezala sta - in plezala bosta še naprej - prvenstveno za svoje veselje, ob tem pa sta toliko podjetna, da si s postavljanjem tovrstnih mejnikov olajšata svojo plezalsko prihodnost.
V kamnih sončne Kalifornije!
Sočasno predstavljata živ dokaz, da so meje, ki so si jih bili postavili tisti, ki so v tej steni poskušali pred njima, zgolj “njihove” meje. Dokaz, da se ne ozirajoč na preteklost, temveč z vizijo za prihodnost, meje premikajo. Prvenstveno sama sebi, pa tudi preostalemu svetu, sta pokazala, da zanju nemogoče ne obstaja.
In tako kot lahko ustvarjalce pričujoče revije, ki je s to izdajo prvič ugledala luč sveta v tiskani obliki, označim za pogumne, (predvsem) takšno vidim (plezalsko) prihodnost rodov, ki prihajajo. Brezmejno!
Prispevek sem napisal za 1. številko nove revije BETA, september 2015.
