“Daj Anže to se pa splača priti sem, ker tip res obvlada in skače tako, da te bo strah! Res prlet enkrat, dečko je ful faca, luštno bo, boš vidu.”
OK, če to reče Grega, s katerim se poznava že vrsto let, potem nimam kaj razmišljat in grem. Pravzaprav letos mineva 20-letnica najinega poznanstva. Vmes sva doživela že marsikaj lepega, pa tudi malo manj lepega, ko sem se polomil na smučanju in ko sva bila priča požrtiji cigaretnih ogorkov na Koči na Gozdu, ko se je tečajniku Akademskega alpinističnega odseka, na katerem so bili moji alpinistični dosežki, malce skisalo od alkohola. Skupaj sva že nekdaj veliko skupaj na snegu in en dan ni enak drugemu, vodilo je smeh. Dobra volja je najboljša!
Kable vtaknem v električne vtičnice, da napolnim baterije, v nahrbtnik zložim par steklenih kosov in še nekaj elektronike, in ker so po novem klopi aktivni v gozdu že konec januarja, vzamem še klopu neprijazno trenirko za začetek marca… Nabašem vse v avto in odrinem proti najmanjši nuklearki v Sloveniji.
Juliana trail
Nova pot, ki z 267 km zaokroži okrog Julijskih Alp in Triglava in nas popelje čez lepote Triglavskega narodnega parka v 16 etapah.
Čakajoč na zbirnem mestu, ki mi ga je bil Grega označil na google maps in poslal po SMS, izza vogala s strupenim džipom kmalu prihrumi Kristjan Vreček. Nabašemo bicikel, ruzake in rogovile in jo mahnemo navkreber v deželo Vrečkota, ljubkovalno in obče znano kot #vreckolandija
Če se kdo vpraša zakaj vrečkolandija, je to zato, ker glede na videno - Kristjan pozna vsako pot, stezo, potoček, padlo drevo, bando in borovnico. Slednje tudi po imenu. Edinole klopov še nima tako naštudiranih, tako da dva krvosesa, ki sem ju naslednje jutro s pinceto vlekel s svojega trupla, nimata imen.
V nevem koliko letih je z lastnimi rokami in pomočjo prijateljev uredil kopico čudovitih trailov in po videnem je to v bistvu raj na zemlji. Razen enega “novega dropa”, ki se je meni zdel, da neveščega zagotovo pahne v pekel in naravnost v smrt. Mogoče bi ga upal v nasproti smeri preplezat z varovanjem od zgoraj.
Ker smo ob naših siceršnjih izletih po gorah navadno počasni kot polži in so nenazadnje spusti v visokogorju bolj tehnični (in mi posrani) sonca pa je v izobilju, je bila tokratna izkušnja zame precej drugačna.
Hitrost metka na dveh kolesih v kombinaciji omejene svetlobe v gozdu je bila malček izziva. Malo sem rabil, da sem se privadil, pa še tako me je vsakokrat znova presenetilo, kako je priletel v vidno polje, da sem komaj odreagiral in svojimi prsti stisnil na sprožilec fotoaparata.
Kristjan Vreček
Poznan tudi kot Kiki, Kikson, Vrele, Vrečar, Sraček, Praček
Ko smo opravili z borovničkami smo nadaljevali v smeri sonca. Naredili smo nekaj finih zavojev in posnetkov, dokler se nam rumena kugla ni dokončna izmaknila. Urno smo se pospravili in se prestavili še bolj na zahod, kjer sem se naposled ulegel v smrt. No mislil sem, da me čaka, ampak je bil Kristjan tako visoko na nebu, da se mi ni bilo več treba bati zase. Morad le še malo zanj.
A je bilo vendar v užitek gledati, kako se kemikaza podi po trailih in leti po nebu…
“Če bi ne bil tako prestrašen zaradi klopov in gomazeče golazni na gozdnih tleh, ki se mimogrede po novem že ob koncu zime pospešeno prebuja, bi bolj zeval.”
Tako sem se pa rajši stiskal k tlom in držal zaprt gobec ter pritiskal na spožilec.
Vseeno smo v dveh urah zamenjali nekaj lokacij in si pogledali nekaj res odličnih trailov, se nasmejali zgodbam o gradnji le-teh, se malo poigrali s fotkami in kolesi, dan pa zaključili s tem, kar Kristjan najrajši počne: vozi kolo! Med nogami ali na prtljažniku?
Kristjan Vreček rad vozi kolo v naravo. Tako ali drugače!
Grega
Hvala za dve desetletji prijateljstva, smeha (tudi joka zaradi preveč smeha) in izvrstnih avantur v gorah in dolinah. Čeprav častitiljivih 20 let pozneje - mi tvoji brki še vedno niso všeč :)
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.