Dolina Kot. Tista med Vrati in Krmo.
Brž, ko se je tudi uradno smelo gibati znotraj 212 različnih občin Slovenije, se nas je slučajno v tej osrednji dolini Triglavskega narodnega parka srečalo več prijateljev. Naključno smo imeli cilje podobne in tako v prebujajočem se dnevu okrog 5:15 pričeli s hojo proti zahodu in navkreber.
Prebujanje dne v gozdu na poti.
Prvi koraki na snegu ob prebujanju dne in božanju sončnih žarkov.
Različno težki nahrbnitki, oprema na nogah in kondicijska pripravljenost so poleg FFFUCK3 mask poskrbeli za preventivno ukrepanje proti širjenju virusa sezone Covid-19/20. Pri potočku smo se preobuli v smučarske čevlje, pohodniške pa vestno spravili v grmovje.
Po uri uvoda čez listje, blato in skalo je sledilo še peš ogrevanje na trdem snegu.
S turnimi smučmi na snegu
Nismo bili prvi, niti nismo bili sami. Toda ob uri našega vzpona je sonce še vedno preblago božalo snežno podlago, da bi se ta na relativno hladen dan omehčala do zadovoljive mere, da bi psički grabili. Tako smo do snega v čevljih hodili kakšno uro, po snegu v smučarskih čevljih še slabo uro, potem pa smo malce pod ta slavnim velikim kamnom le nataknili smuče.
Na dveh strmih mestih smo zaradi trde podlage za krajši čas smuči sneli, pohodili 20 višinskih metrov spolzkega terena, ter smuči nataknili nazaj na tace.
“S slokimi tačkami, prožnimi vezmi, nabreklimi mišicami in odlično ogretimi dimlji smo širokih nasmehov hitro požirali višinske metre.”
Bohinjsko jezero
Lahka in označena krožna pot okoli Bohinjskega jezera, največjega naravnega (stalnega) jezera v Sloveniji. Obdani s čudovitimi Julijskimi Alpami in razgledi na naš naravni biser v Triglavskem narodnem parku.
Kmalu smo se znašli na mestu za katerega v dolini misliš, da je “že skoraj pri koči”. Če bi tod hodil pogosteje, bi si zapomnil, da temu ni povsem tako. Vmes je še velika kotanja. Obvoz in dolga prečnica po njegovem levem robu (gledano navzgor), nam brez ustrezne opreme za varno prečenje ni dišala.
Vsem se nam je zdela smrt zaradi korone manj verjetna kot zdrs čez poledenelo oziroma še ne-odjenjano pobočje, zato smo odsmučali v samo sredico snežnega kotla. Za trenutek sem pomislil, če je morda zima. Sneg na smučeh, kapljice znoja in postana cedevita v cevi za napajanje z nahrbtnika - vse je hipoma globoko zamrznilo.
“Z osvežujočim severnim vetrom, ki je odpihnil tudi občinske zapore, je bil občutek povsem zimski.”
Smuči so ponovno pripeli na nahrbtnik, a le za dobrih 50 višinskih metrov, ki pa so se izkazali za precej neugodne, saj se je mestoma globoko prediralo skozi skorjo, ki je malo nosila, malo pa tudi ne - človeško težo. Premagali smo mraz in kmalu spet stopili na sonce, ki ga je še vedno vztrajno spremljal veter. Višje kot smo šli, bolj je pihalo. Mestoma celo nadležno močno.
Dom Valentina Staniča
Močan veter je bil verjetno krivec za delno odkritje in uničenje strehe na domu Valentina Staniča. Delov ostrešja, ki jih je potrgal veter, z naše razdalje nismo opazili. Prav lani sem spal v tej od vrveža Kredarice odmaknjeni koči in užival ob sončnem zahodu.
Na puklju pred kočo smo odvili v levo proti Rži. Razočaral nas je pogled na Staničevo kočo, kjer so očitno orkanski vetrovi opravili hudičevo delo in odkrili del strehe. Staničev dom je od daleč izgledal kot kabriolet.
Bi srenači za turne smuči prišli prav?
Nekaj strmih mest je bilo prekritih z nekaj centimetri svežega snega na trdi podlagi. Ravno toliko, da je drselo. Vsako leto enkrat se vprašam, če bi bilo morda smiselno imeti srenače. In nobeno leto jih potem nimam. Morda zato, ker pretežno smučam v razmerah, ki srenačev ne zahtevajo, to je v globoki zimi po (čimbolj) svežem snegu, pozno-pomladanskih smuk s srencem na dostopu pa se ogibam, če se le da. Ko pa postane res strmo ali izpostavljeno, pa srenačev tako ali tako nikoli ne bi želel uporabljati, zaradi varnosti.
Na platoju pod Ržjo (kako se pravilno sklanja gora Rž ?!) smo se razgledovali proti Triglavu, ki je izgledal precej “suh”. Znalci strmosmuki v naši naključno nabrani čredi turnašev so dejali, da je pogojno smučljiva le ena smer, a se s tem nismo pretirano vznemirjali, saj so za nas vse pretežke :)
Zanimive zgodbe
V nekaj letih se je nabralo nekaj bolj ali manj zanimivih, tudi hecnih zgodbic…
Veter je vrhunec dosegel na grebenu Rži, kjer je dokončno padla odločitev, da malica pač ne bo na najvišji točki, temveč nekje v bolj zatišnih legah. Kar smo hitro mogli v strmini in zvrtinčenem vetru pomešanem s snežnimi kristalčki, ki so bičali naš obraz (in oči), smo zapeli smuči in pancarje in odvijugali nižje.
Turno smučanje. Smučanje!
Sneg je bil v strmini pod grebenom zoprn, s skorjo in nekaj zapihanca, nižje doli na platoju in pod njim, kjer ga že doseže sonce pa z vsakom metrom boljši. Prečnica je bila še vedno malček trda, a lepo vozna. Od kotlov navzdol proti Kotu pa je bil sneg odličen. V bistvu z vsakim metrom boljši, ponovno z izjemo mest, ki jih sonce ne doseže.
Mešana snežna podlaga v prvih metrih z grebena.
Pogled v severno grapo v Rži od daleč.
Kljub temu, da na 2350 m greha domnevno ni, smo z naključnimi obiskovalci gora striktno držali ustrezno zapovedano razdaljo vsaj 1.5 metra.
Povsem proti koncu smučarije je okus pokvarilo nekaj kamenja, ki ga je na sneg odvrgla ruševina z imenom Rjavina, ter seveda iztek, tik preden smo sneli smuči, ki je bil prilično trd in zelo vodnat in kot običajno poln raznorazne svinjarije.
Toda roko na srce - za 3. maj 2020 P.K. (post-korona) je bila smučarija odlična. Morda k temu subjektivnemu mnenju malček doprinese še dejstvo, da je bila letošnja sezona malček okrnjena, sprva s snegom nato pa še s prepovedjo potovanj med širjavami slovenskih občin in prehodom čez mejo.
Odličen dan v osami na osvežilnem gorskem zraku Triglavskega narodnega parka z naključnimi mimoidočimi planinci s smučmi!
Iz zime v visokogorju v toplo pomlad v dolini. Čar spomladanske turne smuke v Sloveniji, čudoviti (a skorumpirani?) alpski deželi.
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.