Snežna bera se lepo kopiči in zadnji dnevi decembra bodo kot kaže prinesli še več bele opojnosti. Toda tudi veter je priden pri delu in neusmiljeno prenaša sneg v zamete, gradi opasti in pripravlja pasti za manj izkušene. Poleg dodatnega občutka mraza, ki ga prinese (močan) veter, pomeni tudi manj stabilno snežno podlago.
Žal se zgodba prepogosto ponavlja in sobota na Pokljuki, ki je bila izjemen primer človeške brezbrižnosti in podcenjevanja visokogorja pozimi.
Sonce je še poslednjič obsijalo snežne kristalčke s katerimi se je poigral razigran vetrc, nam pa ob pogledu orosil oko in pogrel srce...
Prvi zavoji so postregli s pršičem, ki ga je pred vetrom obranil gozd.
Tečaj turnega smučanja za začetnike
Tečaj turnega smučanja za začetnike in vse ostale snega želje bolj ali manj vešče avanturiste je vsekakor odlična ideja za kogarkoli, ki bi si želel okusiti zimsko opojnost na lasten pogon. Tečaj turne smuke v Sloveniji izvajajo usposobljeni profesionalci, gorski vodniki z mednarodno licenco, kjer boste v varnih rokah izvedeli osnove, potrebne za gibanje v gorah. Alternativa so tudi alpinistične šole in druge oblike gorniških izobraževanj, ki jih izvajajo tudi gorski vodniki, ki so pomembna osnova za to, da pozimi varneje zahajete v gore. Toda pozor - tudi po tečaju so za varno udejstvovanje v gorah pozimi potrebne izkušnje, varne (primerne) razmere in uspobljena družba. Sami se izpod plazu namreč ne boste rešili.
Gore na Pokljuki: poligon za dokazovanje?
Pokljuka je idilična planota v Triglavskem narodnem parku, ki postreže z vsem, kar si človek poželi: pravljični gozdovi, svež zrak, udobno in vselej vzorno spluženo cesto, hotele, romantične koče, sankališče, manjše smučišče in še bi lahko naštevali. Za zimske obiskovalce gora pa Pokljuka vse bolj predstavlja tudi odlično izhodišče za turno smučanje, saj z višjo nadmorsko višino in ugodno lego pogosto prejme prve snežne padavine.
Kljub prijaznejši južni strani gorskih vrhov Pokljuke, pa so le-ti prav tako lahko nevarni za plazove in ostale zimske nevarnosti v gorah.
Vzpenjanje po udobni turni gazi.
Množičen obisk gora v času korone
Gorenjska je že lep čas moj drugi dom in Julijske Alpe so kot na dlani in kot magnet vabijo k obisku! Vsako leto na popularnih izhodiščih in klasičnih turnih smukah opažam več ljudi, a množičnosti letošnje sezone ne morem primerjati z ničemer kar sem doživel doslej. Gore so mamljive in osebno jih imam najrajši prav pozimi. A vendar so pozimi kljub navidezni bližini in popularnosti enako nevarne, kot so bile vsa leta doslej. Že res, da so na voljo boljše vremenske napovedi, in boljša oprema, toda brez ustreznega znanja, primerne družbe in poznavanja plazovnih razmer - obiska zasneženega visokogorja preprosto ne bi smelo biti.
Sobotni prikaz človeške brezbrižnosti na Viševnik
Ob uvodnem šoku prihoda na parkirišče na Rudnem polju, kjer je že zarana pričelo primanjkovati parkirnih mest, je postalo jasno, da bo dan poseben. Kako pač ne, saj je vendar napovedana sončna pripeka brez primere! Lesketajoči se kristalčki svežega snega in neizmerne priložnosti za prvovrstne selfije!
Ko sem se sprehodil mimo procesije avtomobilov in pred njimi pripravljajočih se posameznikov obeh spolov, sem potihoma upal, da gredo mnogi med njimi le preizkusit in pokazat (ali pa prezračit) opremo… Motil sem se!
Ob narobe obrnjenih psih na primer, ki vlečejo v drugo smer od želene, sem se tako samo hudomušno nasmehnil, rekel pa nič, saj me je bil že prehitel skrbno urejen moški. Pozornost mi je vzbudil nenavadno negovan obraz, premraženi, a umetelno zmanikirani nohti na prstih brez rokavic in pa seveda izrazito oprijete hlače.
“Dodatno zanimivost je predstavljala tudi živa barva hlač, ki so se po šivih šibile zaradi grandioznega obsega stegen, katerega dimenzija bi zasenčila tudi profesionalne smukače svetovnega kova.”
Ogromna puhasta bunda s prvovrstnim krznom okrog vratu znamenitega italijanskega proizvajalca “visokogorske mode”, pa je dala slutiti, da gre zagotovo za izjemnega ljubitelja visokogorja, čigar pričeska (kape pri minus 8ºC in severovzhodnem vetru tako ne rabi nihče!) si želi svežega zraka.
5 najpogostejših turnosmučarskih napak
Izkušnje so najboljša šola. Le šolnina je zelo draga!
Prehitevali smo te in one, zaradi strmine, ki za kratek čas naraste v znameniti ožini pod uravnavo, pa smo se nekaj trenutkov do primernega mesta gibali za pripadnicama nežnejšega spola. Zlagal bi se, če bi po vsem videnem po uvodnih metrih rekel, da smo se čudili izboru oblačil za ta hladen in (zelo) vetroven, mrzel dan v gorah. Pajkice in puhasto mini krilo se je namreč že dodobra ukoreninilo v zavest modno ozaveščenih “ekstremnih zimskih pohodnic” oziroma vplivnežev.
Nerganja in slabe energije je že tako povsod preveč, zato naj povem, da je moje porogljivo pisanje namensko, zato, da ga prebere čimveč ljudi in da bi jih karseda velik odstotek takšnih, ki se v opisih prepozna, stopilo korak nazaj, se primerno izobrazilo (tudi o oblačilih in opremi) in s strahospoštovanjem pristopilo k obiskovanju zimskih gora.
Da me ne odnese preveč v podrobnosti - izbira opreme in oblačil za obisk jezera Jasna v Kranjski Gori pozimi ni pomembna, za obisk zimskih gora, še zlasti visokogorja, pa zelo. To je jasno vsakomur, ki se v gorah skali in tudi na lastnih izkušnjah postopoma ugotavlja katera oprema in oblačila ustrezajo.
Od klika miške za nakup opreme do prvega preizkusa le-te na Viševnik, pa je ta pot odločno prekratka, lahko tudi usodna.
Bohinj je raj za turno smuko
Obetaven začetek zime (v smislu snežnih razmer) zna letos postreči z odličnimi turnosmučarskimi razmerami v gorah nad Bohinjem!
Stran od množic
Na pol poti smo odpujsali po svoje in procesije, ki so se še pred nekaj trenutki vile proti Viševniku, so nenadoma postale preteklost. V tišini vse bolj oddaljenega bučanja vetra na grebenu za nami smo odmučali proti Planini Konjščica. Tišino in mir je tu in tam zmotil le kakšen krik našega veselja ob smučarskih užitkih norenja po pršiču.
Čez lepo zasneženo in z gozdom poraslo pobočje v iskanju pršiča
Ponovno smo nataknili pse in odhlačali na nasprotni breg, ki je v varnem zavetju gozdov domnevno skrival nekaj pršiča. Ob prihodu na greben nas je presenetil zares močan severovzhodni veter, ki nas je dodobra prerukal in napihal.
Močni sunki vetra so nas na vršnem grebenu dobro premikali.
Žal je zgornji odprti del pobočij povsem uničil in ostala je le še kloža in prejšnja, do ledu spihana podlaga. Skrili smo se v manjše zavetje na južni strani grebena, kjer smo se sicer izognili neposredni sili sunkov vetra, snežni kristalčki pa so našli pot v vsako režo v naši opremi in oblačilih.
Po ne preveč hitrem postopku zaradi strmega pobočja proti južni strani pod nami, smo previdno, da nam kaj ne zleti z rok v globino pospravili pse in se pripravili na spust. Prvi del spusta smo opravili kar z vetrom v hrbet vodoravno po grebenu nazaj do bolj odprtega pobočja, zatem pa odvili v strm gozd.
Skromno zavetje tik pod grebenom nam je omogočilo, da smo se lahko stoje pripravili na spust.
Razmera je bila mešana: od betona in klože v zgornjem delu do nekaj metrov odličnega pršiča v osrednjem delu gozda. Proti planini je debelina snežne odeje nekoliko manjša in pod večjimi drevesi na stari, trdi podlagi, še ne omogoča povsem brezskrbnega divjanja po opojnih belinah.
Dan smo imeli namen dodobra izkoristit in tako je ponovno sledilo vzpenjanje s pasjo vprego. Na grebenu smo spremenili plan in našo smuko podaljšali do sončnega zahoda.
Osrednji del v gozdu je postregel s kar nekaj lepimi zavoji v sipkem snegu.
Turno smučanje v pršiču
Takoj je potrebno zapisati, da fotografije ne odražajo nujno realnega stanja in da se razmere zelo pogosto spreminjajo. O tem sem ravno pred kratkim pisal in si je vredno zapomniti. Veter ključno vpliva na kvaliteto snega, ne glede na količino. Močnejša fronta že res, da (navadno) pomeni več snega, a tudi močnejši veter.
Ob pozornem spremljanju vremenske napovedi in dobrem načrtovanju se v naših gorah zelo pogosto lahko najde odličen sneg na istem območju, kjer na isti dan ob istem času manj vešči smučajo po zbiti kloži ali do trave spihani podlagi. Na primer na vršnem pobočju Viševnika, obrnjenem direktno v smer viharnega vetra, ki je bil pihal oba dneva sneženja…
Za popoln dan v gorah ni potrebno veliko :)
S spustom smo sledili nosu in vriskali še bolj kot zjutraj, saj smo našli še boljši sneg in narisali še več svežih sledi. Ker še vedno nismo imeli dovolj, smo se po bregu navzdol pognali še enkrat. Noge so že čutile ~1800 višinskih metrov vzpona, dan pa se je počasi prav tako prevešal v najlepše iztekajoče trenutke. Čas, ki sem ga kot ljubiteljski fotograf (katerega fotografije so menda itak vse enake) željno pričakoval!
Smučanje ob sončnem zahodu
(Pred)zadnji smučarski spust dneva smo se odločili izkoristiti za fotografijo in poiskali primerno mesto za malce bolj dramatičen prihod na naše smučišče. Iztekajoče se minute dne so nam pričarale zares veličastno kuliso!
Predzadnji spust v raj: deviška snežna belina!
Najlepši so vedno trenutki, ki jih ne pričakuješ. Vedeli smo, da bo lep, sončen dan. Vedeli smo, da je snežilo in da bomo v veliki meri smučali (tudi) po pršiču. Nismo pa vedeli, da se bo tako lepo poklopilo vse: razmere, svetloba in zabava na snegu. Res smo uživali kot packi!
“Opazujoč zahajoče sonce med okrepčilno malico poslednjega spusta mi je igralo srce. Po vsej širini horizonta so v zahodnem soncu rdeče ožarjene vetrne zastave kot goreče bakle naznanjale slovo dneva. Stoječ pod manjšim macesnom, ki že desetletja bije bitko z viharnimi vetrovi visokogorja, sem se tisti trenutek z izsušenimi ustnicami, smrkavim nosom in od vetra zbičanim obrazom počutil kot najsrečnejše bitje na celem svetu.”
Nedramatični vložek
Namenoma sem v zgornjem opisu mojega doživljanja poslavljanja dne izpustil nekaj manj dramatičnih vložkov. Kot na primer to, da sva z Matevžem vseh 30 minut stala vpeta v smuči in pancarje, medtem kot si je Uroš modro postlal in se razkomotil. In kako sem med malico žulil suh in predebel sendvič, ki sem ga le stežka spravil po požiralniku. Pa da mi je še od jutranje malice na Planini Konjščica ostal med zobmi kos dalmatinskega pršuta, ki sem ga neuspešno reševal z in brez rokavic, pa s karbidno konico smučarske palice. A vse zaman! Pršuta med zobmi sem se rešil šele doma s pomočjo zobne nitke! Prav tako nisem omenil Uroševega kandiranega tropskega sadja Tuš, ki je v svoji super-sladki kombinaciji sicer dal prepotrebno energijo za še nekaj metrov vzpona za poslednji spust, a so preštevilni sladkorji skorajda do kritične točke prebudili vsega hudega vajeno peristaltiko…
Ker fotografija menda pove več kot tisoč besed, naj bo teh nekaj zadnjih fotografij in video izpod prstov Matevža zadnje, s čimer zaključim.
Matevž je poletel v sončni zahod in odvriskal po pršiču!
Na eni strani ima Uroš zahajajoče sonce in prijatelje, na drugi strani luno in gaz. Izbral je gaz.
Nasmeh na obrazu verjetno pove vse. Bilo je bedno: nikoli več!
Sonce se poslavlja. Tudi Karavanke in prvak Stol bodo utonili v snu pod zvezdami.
Video
Matevž je posnel še kratek video našega planinarjenja s smučmi na nogah, ki odlično povzame sapico, ki nas je božala na grebenih.
V iskanju presežnih užitkov govtanja snega smo se odpravili k sosedom. Varen in od trum snežnih navdušencev pozabljen bukov gozd velike strmine, ki sega skoraj 1700 metrov visoko…