Kolesarjenje je obče koristno fiskulturno udejstovanje in ker nam je letošnjo sezono na snegu odnesla slaba zima in zatem še korona, je nastal še en kolesarski fokus. Na tokratno kolesarsko poslastico naju je s Kristjanom odpeljal Jure Žabjek. In kje boljše je to lahko kot prav na Juretovem domačem terenu, dobesedno na domačem pragu za hišo.
Jure Žabjek v domačem okolju.
Golovec trails
Na kolesarski sceni nisem domač, predvsem pa sem prestar, da bi se imel na kakršenkoli način priliko na kolesu spoznati s kolesarjem Juretovega kova. Tako sem mladca prvič spoznal, ko smo se letos odpravili na pričujoč izlet s foto aparatom pod pazduho, v breg na Golovec. Obče poznano kot Golovec trails.
Jure je skupaj s prijatelji in člani društva eden izmed najbolj aktivnih zagovornikov urejanja namenskih kolesarskih poti in projekt Golovec trails je z družbo v kratkem času spremenil v prvovrstne kolesarske poti. Kar mi je bilo ob njegovem pripovedovanju še posebej zanimivo, so bile zgodbe o tem, koliko truda, časa in prepričevanja je bilo potrebno, da so se naposled zgodili uspešni dogovori z lastniki zemljišč oziroma gozdov.
So(n)čne zgodbe
Prvi sveženj protikoronskih ukrepov z zgodbami iz bohinjskega hotela…
Zatorej pohvale fantom in hvaležnost za vloženo delo, zaradi česar je še toliko bolj pomembno, da se vsi kolesarji držimo zapisanih pravil. Da se ta včasih krhka ravnotežja med različinimi udeleženimi v skupnem prostoru ne porušijo in na koncu za vse strani pomenijo slab(ši) izid.
Jure Žabjek med živo zeleno podrastjo gozdov na Golovcu v zeleni Ljubljani.
Navzgor smo kot omenjeno zarinili z domačega dvorišča in odvili nekam v desno. Jure in Kristjan sta oba zgrabila za vile svoji oranžni lisici z oznako 36 in kot dva navihana dečka komaj čakala, da ju lahko našponata po bregu navzdol. Lokalni ekspert stezosledilec naju je odpeljal na neke sorte krožno turo. Sam že (pre)dolgo nisem kolesaril v teh koncih, a sem tako kot Kristjan ugotavljal, da je popularnost koleskanja po trailih v močnem porastu. Ob Juretovem pripovedovanju kako je šele spomladi in poleti, zlasti na bolj popularnih trailih in na vrhu, torej na štartu, človek kar malo obnemi.
Samo kolesarskim mojstrom je jasno, kako se kolo obdrži v liniji ob takšnih nagibih in hitrostih!
Svetloba je tokrat slabše sodelovala kot v #vrečkolandiji, a je bilo vendarle moč najti nekaj zanimivih kolesarskih točk, tudi nadvse prikladnih za fotografiranje. Malo smo se izmenjavali, a je bil fokus tokrat na Juretu, Kristjan pa je zavzel Gregovo vlogo prijaznega pomočnika (Grega pogrešali smo te!). Malce nadležen je bil tudi prah, ki ga po tako sušni zimi resnično ne primanjkuje, in sem se ob stiskanju k tlom in drvenju kolesarjev pol metra mimo glavo dodobra nažrl škripajoče nadloge med zobmi.
Kristjan v ovinek
Jure kljubuje zakonom fizike
Bolj kot smo se bližali štartu z vrha, bolj gost je bil promet na trailih. Nekajkrat so nas zato med fotogafiranjem presenetili uvidevni spustaši, kjer seveda ni šlo brez ustavljanja in prešernega pozdravljanja. A drugače v tako zvezdniški zasedbi ne gre pričakovati: Jure je takorekoč srce kolesarskih poti Golovec trails, Kristjan pa je tako ali tako obče prepoznavna in priljubljena kolesarska faca. Sam sem zaprašen, sključen pod težo ruzaka in uvenel od starosti in tegob življenja ter zamaskiran s kapo s šildom sicer prepoznal sebi podobne stare prdce, ki smo neko obdobje skupaj kolesarili s Čukom, a nam zaradi bližujočega se mraka čas ni dopuščal srčnejših pozdravljanj.
Suša je poskrbela za kar nekaj prahu med zobmi in čiščenje delov fotoaparata.
Električno gorsko kolo in tip v črnem s snežno belimi zobmi
Na vrhu me je zamoril še simpatičen tip v črnem, Ves je bil črn. Črn kolo, črna oblačila, črno vse. Mislim, da je bila še energijska ploščica črna, le zobe je imel snežno bele. Osedlanega je imel električnega žrebca na dveh kolesih in na vprašanje Kristjana o potrebnih časovnicah za vzpon na Krim in pa ostale priljubljene kolesarske cilje v odgovor dobil šokantne podatke.
Meni se je kar milo storilo po vseh tistih amper urah med njegovimi stegni in količini navzdol prevoženih uživaških kilometrih, medtem ko se mi bedaki še vedno utapljamo v znoju navkreber, grizemo kolena, mrčes in ostalo kar nam prileti v gobec med hlastanjem za zrakom. Tip v črnem pa tam na kolesu poseda ves spočit, se smeji z zaslepljujoče snažnimi zobi in se veseli dva tisoč osemstodvainštiridesetega višinskega metra, ki ga bo pofural v par uricah popoldneva. So električna kolesa prihodnost?
Zlovešče ulice Ljubljane
Jure Žabjek in oranžna lisica 36
Kristjan Vreček
Ne le izjemen kolesar - tudi z watt sekundami, bliski in strelami se Kristjan odlično znajde! Hvala za pomoč, prenašanje tovora in podporo pri tenkočutni obrti nabiranja klopov.
Počasi nas je zapuščala svetloba, Jure je poskakal vse kar se je poskakati velikega dalo, za tiste manjše skoke, pred katerimi se meni tresejo hlače in si jih s potnimi sragami na čelu le nemo ogledujem, se še zmenil ni. Čez takšne se vendar samo spustiš, šoder pač…
Neverjetno topel zimski dan smo zaključili v Ljubljani, kjer so se kot kaže že prav vsi pripravljali na maškarce in ni bilo prav nobene gneče. Kot zavedni državljani smo si na kolesih ogledali glavne znamenitosti najlepšega mesta na svetu in se naposled lačnih trebuhov odvalili domov. Jure hvala za turo, Kristjan hvala za pomoč in obema hvala za družbo.
Galerija fotografij
Fotografije za katere je zmanjkalo teksta sem stlačil v galerijo spodaj. Kolesi obvladujeta Jure Žabjek in Kristjan Vreček.
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.