Teden šteje 7 dni. Mesec jih ima do 31. Mesecev v letu je 12. Leta pa tako hitro bežijo, da se sleherni dan, ki ga ne izkoristim v celoti, zdi kot zapravljena priložnost, za katero se zavedam, da je nikoli več ne bom mogel nadoknadit. Naj bo dež, naj pada sneg ali pa celo toča - ko ura odbije polnoč in se danes prevesi v včeraj, pomeni, da je ~1/26.000 življenja mimo. Zdi se malo, a življenje imamo eno samo!
Muhasto vreme je zato zahtevalo kar nekaj prilagoditev urnika in kljub vmesnemu deževju in celo hudim nalivom, se je dalo malo razmigat kosti...
Plezanje
Začenši s plezanjem v Napoleonici, kjer sem pred kratkim fotografiral pro plezalko Katjo Kadić, smo sodeč po aladinu imeli nekje do poldneva, preden nas dosežejo "zeleno obarvani krogci", kar pomeni intenzivnejše padavine.
Na dostopu nas je Džanozo zapeljal po malo bolj avanturistični varianti in tako smo imeli namesto ogrevanja kar poplezavanje navzdol po blatu in strmih skalah v neprimerni obutvi.
Animacije so bile točne in ko smo opazili piš nad Tržaškim zalivom in zelo očito "zaveso" vode, ki se je naglo približevala, smo hitro zvili vrvi in jo mahnili do avtomobilov.
V ne preveč lahkotnem teku po blatni stezi navkreber s težkim nahrbtnikom, sem dobesedno zadnji hip sedel v avto, ko se je ulilo. Džani in Robi sta imela nekaj manj sreče, ker sta zadnja pospravila opremo in ju je malček navlažilo :)
Tek
Popoldan pred poslabšanjem je kazalo na nekaj suhega vremena. Z Lukatom (Kramaričem) sva se kar nekaj časa lovila, da bi končno spet kakšno skupaj ušpičila in naposled nama je le uspelo.
Po tem, ko sva najprej večkat zalutala in se izgubljala na kolovozih in stranpoteh v okolici Žažarja, sva po principu "v tretje gre rado", le našla pravo smer in pot. Tokrat na pravo krtino, kot Džani rad poimenuje poraščeno sredogorje.
Po nekaj telovadbe preko in skozi bodečo elektrificirano ograjo, sva le prisopihala na vrh in na želeno mesto. Razglede proti Kamniškim Alpam so nama zakrivali oblaki ter kazili repetitorji mobilnih ponudnikov.
Toda če sva se že potrudila do vrha, sva si želela stisnit še kakšno fotko. Luka je kot vselej brez predaha tekal sem in tja in kljub temu, da sva imela vsega par minut, sva potešila poleg športne tudi ustvarjalno lakoto.
Luka je po koncu seveda nadaljeval še s svojim treningom :)
Kolesarjenje
Nekaj časa že poslušam slavospeve o najdaljšem flow trailu v Evropi. Pojavila se je prilika in z veseljem sem se odzval povabilu na strokovno ekskurzijo na Koroško. Ker je bil ogled neverjetnih terenov pod Peco navdušujoč, sem se ovesil s tamlo kamero in posnel še krajši filmček. Ta nas popelje od zgornje postaje krožno kabinske žičnice po urejeni progi vse do spodnje postaje in ob tem premaga približno kilometer višine in precej več razdalje.
Koroški kolesarski raj sem obiskal prvič, a gotovo ne zadnjič. Neverjetno se mi je zdelo predvsem kako zelo urejeno vse skupaj deluje. Od prihoda do blagajne, kjer te seveda pozdravijo v maternem slovenskem jeziku, pa do žičničarjev in celo delavcev, ki so obnavljali/vzdrževali progo. Z vibrajočo žabo za utrjevanje terenov, so delali kot z neko podivjano divjo svinjo. Držali so jo namreč s plezalnimi gurtnami in gonili gor in dol pa levo ter desno na parih metrih nagnjenega ovinka ter utrjevali na sveže nasuti pesek. Včasih so jo z nogo pritisnili celo na vrat.
Stari pesek, ki so ga bili odnesli nalivi in pa seveda številni spuščajoči se kolesarji, pa so z bencinskim puhalom spihali stran s proge. In tako so tekom parih naših spustov sanirali in odpravili večino največjih težav-poškodb na progi od nalivov prejšnjih dni. Vsaka jim čas za trdo delo in prizadevnost, ki pa se, sodeč po videnem, vsekakor izplača - sploh na dolgi rok. Še več takšnih, prosim!
