Najpogosteje se vozim v Julijce in tako vsakokrat mimo Karavank odbrzim brez, da bi jim posvečal pretirano pozornost. Zadnjič pa sem se na avtocesti ob zastoju pred izvozom za Radovljico zagledal v oble kosmatince z mamljivimi južnimi pobočji, ki sicer vabijo predvsem kadar imajo zimsko preobleko.

 Razgledi v Avstrijo

Razgledi v Avstrijo

Pobrskal sem po vse bolj luknjičastem spominu in ugotovil, da mineva že več kot leto dni odkar sem nazadnje zmrzoval na Vajnežu in fotografiral Aljaža ob vragolijah na nebu.

Vzpon sem se odločil opravit popoldan, saj celotno južno pobočje ob topli večerni svetlobi dobesedno zagori. Gozdna cesta, ki pripelje precej visoko, se vleče kot jara kača. Dvakrat sem pogledal na uro, če se morda motim, a časovnica je bila prava - vožnje do izhodišča za hojo je od Završnice vzela skoraj 40 minut. Cesta je mestoma v precej slabem stanju in ni pretirano prijazna do avtomobilov z zmanjšano oddaljenostjo od tal. A tako je, ko se vajeni kot smo, ko ceste vodijo do vseh dolin in celo v samo središče Triglavskega narodnega parka, pripeljemo čim bližje gora

Na parkirišču - izhodišču sta bila pred mojim že dva jeklena konjička in gromozanski traktor s prikolico. Od tam dalje je bila cesta zelo razrita. Najbrž jo je zagodel lubadar oziroma podlubnik, saj je bila napeljana tudi gozdarska žičnica, vse okrog pa kupi posekanega drevja. 

Ko sem z planine zagrizel v strm gozd sem dohitel dva gorska kolesarja, ki sta ob sebi v strmem terenu porivala kolesi. Oboji smo bili namenjeni na sedlo in od tam po grebenu na Vajnež, zato sem tempo prilagodil njunemu in smo malo pokramljali, vmes pa sem stisnil še kakšno fotko.

 Kakorkoli se trudim, da bi se ognil pogledom proti Triglavu, nikoli ne uspem.

Kakorkoli se trudim, da bi se ognil pogledom proti Triglavu, nikoli ne uspem.

Na Hrašenski planini, kjer se odpro razgledi na celotno zgornjesavsko dolino ter vse tja daleč v sotesko mimo Bleda v smeri Bohinja, mi je pod kombinežo začel vleči vzhodnik, kar je bilo ravno obratno od napovedanega. Kolcalo se mi je po tem, da nisem imel s seboj padala, saj bi si lahko dolgrede prihranil obrabo kolen. Fanta sta mi tukaj ušla naprej, saj je bila naklonina prijaznejša za jezdenje koles.

Dolga prečnica od sedla povsem na drugo, vzhodno stran Vajneža in blizu Potoškega stola, se vleče kot pasja čreva. Od tam pa se dvigne po neizraziti stezi, ki poteka po minskem polju, ki so ga bile položile številne ovce, do samega vrha označenega z velikim križem.

Zares velik trop ovac se je v stampedu premiikal po grebenu in se umikal pred vse daljšimi sencami. Kot kaže se tudi puloverji na štirih nogah radi nastavlajjo sončnim žarkom pred prihajajočo nočjo, ki je nad 2000 metri že nekoliko bolj sveža.

 Zdelo se je, kot da svet okrog nas gori. Čudovito!

Zdelo se je, kot da svet okrog nas gori. Čudovito!

Fanta sem nažical, da sta se mi še malo nastavljala pred objektiv, saj so bile barve narave iz minute v minuto lepše. 

Ko smo se naveličali kičastih razgledov z vrha Vajneža pa smo jo vsak po svoje ucvrli proti dolini. Jezdeca na kolesih sta jo mahnila po prečni stezi, jaz pa malo bolj direktno za ovcami proti spodnjemu platoju. Spridom sem izkoristil čudovite pozicije za fotografiranje in vse do teme pritiskal na sprožilec.

Vajnez-1069.jpg

Obisk Karavank me je ponovno navdušil in ob sestopanju z vrha sem si večkrat zaželel odlično zimsko sezono, da bi lahko Karavanke ponovno obiskal tudi na smučeh…


Comment