Vsled zelo slabi vremenski napovedi je bila udeležba z našega ljubega turistovsko-športnega društva Freeapproved skromna. Za cilj dne smo izbrali Mali Draški vrh, ki je priročno blizu, a kljub temu nudi čudovite razglede na okoliške vršace.
Pogled v globino, kjer se kakšnega pol vertikalnega kilometra nižje nahaja dolina Krma.
Pokljuka je pred kratkim dobila še kar nekaj metrov povsem prenovljenega cestišča, tako da je vožnja na to planoto s svežim zrakom in od lubadarja načetimi smrekami zdaj še bolj udobno. Relativno visoko izhodišče v Triglavskem narodnem parku je tako še dostopnejše in kot nalašč tako za kratke kot dolge ture.
Nad Plesiščem pod Viševnikom.
Skali z Orionom, Duško ter Robi in jaz smo prek smučišča zaružili na plesišče pod Viševnikom, kjer nas je osvežil vse močnejši veter. Po grebenu do vrha Viševnika se je še bolj ohladilo, zlasti zaradi vse pogostejših postankov za nastavljanje objektivu.
Po slikovitem, mestoma prijetno zožanem grebenu, smo šli do sedla, od koder pozimi pogosto vriskamo na vse strani. Strma in s kamenjem precej naložena steza nas je pripeljala naravnost na greben. Na oni strani grebena - prepad. Res je zanimiv ta slovenski gorski svet s položnejšimi južnimi pobočji in odlomljenimi skladi, prepadnimi na severnih stranih.
Vzdolž grebena smo se še malo razgledovali po Krmi navzdol in navzgor, vse tja do Triglava, ki so ga vse hitreje zaobjemali oblaki in vse močnejši veter. Ko je vse hladnejši piš približeval, smo jo ucvrli navzdol in na prostornem travniku na severni strani Viševnika še malo preizkušali lučke. Ko je pričelo deževati, smo se dokončno predali in sestopili.
Ko smo prišli do avtomobila se je ulilo kot iz škafa! Ker vreme še nikoli ni bilo pogoj, da bi se imeli fino, smo tudi tokrat neizmerno uživali in se veliko smejali! Pa tudi kaj novega smo se naučili.
Pozer na grebenu s pol kilometra pod ritjo.
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.