Izobilje rumenila, rdečila in drugih jesenskih barvnih odtenkov naravo še poslednjič pred prihodom monotone zimske beline okrasi in olepša za zadnje letošnje bohotenje. Priznam, da se je takšnim lepotam težko upreti in da te mamljivi dnevi, kakor smo jim bili priča konec tedna, hitro omrežijo in premamijo v skušnjavo...

 Meglice, ki so se podile po nebu, so razpršile snop svetlobe in pričarale magičen trenutek. 

Meglice, ki so se podile po nebu, so razpršile snop svetlobe in pričarale magičen trenutek. 

Tokrat tretjič zapored (in zadnjič letos v kopnih razmerah) sem vedoželjnim hribovskim foto-navdušencem dal vetra na tečaju gorske fotografije. Pa ne zato, ker bi bil pretirano strog ali kako drugače zatežen, temveč zato, ker nam je ledeni severnik ves čas pošteno vršal okrog ušes. Na vzponu nad Planino pod Golico je bilo še v redu, saj del poti prehodiš po gozdu in po zavetrni strani, ko pa smo dosegli greben, je vrag vzel šalo. Zlasti zato, ker smo vedeli, da nas bo mrzel severnik hladil tudi prek noči ob spanju pod milim nebom! Obema nesrečnežema, ki sta zaradi bacilov in nenadejanega skoka v jarek z avtomobilom med drevje te dni preživela v posteljah, namesto z nami na turi, pa želim hitro okrevanje!

 Na noč čarovnic straši tudi v Karavankah na meji med Slovenijo in Avstrijo.

Na noč čarovnic straši tudi v Karavankah na meji med Slovenijo in Avstrijo.

Meglo je močan veter porival prek grebena in ta se je kot vinjena najstnica vlačila po vseh in vsemu, kar ji je stalo na poti.

Od Golice smo nadaljevali v smeri proti vzhodu. Prek sedel so se iz sosednje Avstrije valile goste meglice in nekje pod Struško, ko pot s severne strani zavije prek grebena nazaj na južno, smo se izogibajoč se blatnim kopelim na poti izgubili in zavili na neke stranske stezice in obvoze. Le za trenutek je iz megle že skoraj v popolni temi pogledal Triglav, in vsi osupli smo pritiskali na sprožilce fotoaparatov.

 Zadnja dnevna svetloba skozi okno v megli.

Zadnja dnevna svetloba skozi okno v megli.

Megla nas je znova vzela v svoj hladen objem in namesto sicer blatni stezici, smo sledili opuščeni ograji. Jug naj bi bil na desni, hodili naj bi bili proti vzhodu. En čas smo bili prepričani, da imamo prav. Svojo zmoto smo spoznali kakšnih 100 višinskih metrov niže, ko sem se iskreno povedano že začel spraševati o nadaljevanju našega nočnega pohoda. Bilo je precej hladno, pihal je močan severnik, z megle je pršelo, nas pa je čakala noč na prostem...

Plan, da bomo visoko z grebena fotografirali sončni zahod, je že zdavnaj splaval po vodi. Bila je trda tema in s pomočjo GPS-a smo navigirali nazaj proti blatnim kopelim na delu, kjer smo zagotovo še vedeli, da smo na pravi poti.

Meglo je močan veter porival prek grebena in ta se je kot vinjena najstnica vlačila po vseh in vsemu, kar ji je stalo na poti. Lepila se je po drevesih in po vejah, s katerih je ves čas kapljalo, naša oblačila so postajala vse bolj mokra. Ko smo znova stopili na pot in kompas v glavi premaknili za 180 stopinj, sem občutil olajšanje. Čakala nas le je še poldruga ura prečenja do mesta, kjer smo si zamislili bivak pod zvezdami.

 Po krajšem tavanju v megli naposled na dobro uhojeni poti.

Po krajšem tavanju v megli naposled na dobro uhojeni poti.

Vreme si je v dogovoru z reliefom načrte za ono noč skovalo po svoje. Čeprav smo bili kakšnih sto metrov pod grebenom, je veter poskrbel za to, da ni bilo nobene prave sparine. Pravzaprav je bilo precej sveže. Termometer se je ustavil pri ničli, veter žal ne. Edino vlačuga, kot smo ljubkovalno klicali nadležno meglo, je (verjetno) iz ekonomskih razlogov rajši ostala "na delu" v Avstriji.

Izpostavljeni vetru smo fotografirali zvezdnato nebo. Ko z otrplimi prsti nismo bili več sposobni spreminjati nastavitev na fotoaparatih, je bil čas za spanec.

 Ko so se meglice skadile, se je odprl čudovit razgled na Julijce, v nižinah pa so "gorele" Jesenice.

Ko so se meglice skadile, se je odprl čudovit razgled na Julijce, v nižinah pa so "gorele" Jesenice.

Luna je sijala tako neverjetno močno, da sem lahko sredi noči prav lepo razločil barve! Ne tisto nekaj na pol, temveč čisto povsem zares - trava je bila zelena kot sredi junija! Ko smo se odpravljali k spancu in je eden od tečajnikov izvlekel spalko in jo razgrnil, me je zmrazilo. Prepričan sem bil, da se bo v najboljšem primeru zbudil z ivjem pod nosom, v slabšem pa globoko zamrznjen.

A klenemu prekmurcu zavijanje vetra in temperaturni rating spalne vreče 25 stopinj nad temperaturami one noči - niso prišli do živega. Na moje vprašanje kako je kaj spal, sem dobil jedrnat odgovor: "No ja, tudi spal sem, ja." S poudarkom na tudi.

 Prebujanje prvo-novembrskega dne.

Prebujanje prvo-novembrskega dne.

Zbudili smo se v kristalno čisto jutro s fantastičnimi razgledi. Veter še ni pojenjal in ko smo se splazili z različno toplih (hladnih) spalnih vreč, nas je takoj zmrazilo do kosti. Fotografske poslastice zgodnje jutranjih ur nismo izpustili, zajtrk pa. V mislih smo ga prestavili na neko nedoločeno sončno in zavetrno lego.

Ko smo naposled prišli iz sence na južno stran zahodnega dela grebena, ki se vleče proti Vajnežu, smo se naužili sonca. Zajtrk nas je pogrel od znotraj, sonce od zunaj in kaj kmalu smo bili vsi židane volje. Vzdolž celotnega grebena Vajneža proti Potoškemu stolu smo se kot martinčki greli in fotografirali. Poslednji (krajši) spust pred naskokom na vrh nas je pričakal ob spustu s Potoškega stola na greben, ki vodi naravnost na vrh kralja Karavank - Stola. 

 Počitek ob križu malo pod vrhom Potoškega Stola.

Počitek ob križu malo pod vrhom Potoškega Stola.

Avanturo smo sklenili s predavanjem v Valvasorjevem domu pod Stolom, ob odličnem kosilu. Nove izkušnje in znanja ter čudovite prigode so nas skupaj z nizkim novembrskim soncem zazibale v dremež, ko smo se zadovoljni spominjali okroglih 20 prehojenih kilometrov razglednega grebenskega prečenja tega dela Karavank.


2 Comments