Škripanje bi večina zlahka zamešala z ugodnimi razmerami in škripajočim snegom, a zajec tokrat tiči v drugem grmu...
Slabo zasneženi strmejši skoki v spodnjem delu smeri.
Ob prebujanju jutra sva se že ogrevala na dostopu pri svežih devetih stopinjah pod ničlo in se čudila zimi skromni s snegom...
Namesto sprehajanja po grabnu (original Grapa med Veliko Babo in Ledinskim vrhom, III/II,70°/40°-60°), so sledili (tanki) ledni skoki, ko je zmanjkalo še ledu, je nastopilo škripanje. Ne ob pikanju v sneg podobnem stiroporu, temveč večinskemu delu praskanja po skalah prekritih s snegom dvomljive kakovosti. Po pogovoru z Nejcem, ki je smer plezal dan pred nama, mi je bilo jasno, da govorimo o različnih smereh in to kar sva plezala z Duškotom nikakor ni bila grapa med Veliko Babo in Ledinskim vrhom, temveč (zgrešena) varianta, kjer menda večina zaključi s spustom po vrvi (klini s štantom za spust pred težjim mestom tej tezi pritrjujejo).
Pravi "stiropor" in škripavec se prične šele nad cca. 1700 m.nm. oziroma ob zadnjem skoku v Grapi med Babo in Ledinskim vrhom, ki se ji priključiš pred veliko skalno zaporo.
Kaj točno sva plezala do stika z original smerjo ne vem oziroma nima imena. Vsekakor pa je smer ob trenutnih razmerah postregla z nekaj začimbicami, ki so ob boljši zimi verjetno prav simpatične. Je pa varianta težja od originala (ki ves čas poteka ca. 50-100 m levo) po izraziti grapi, ki smo jo plezali pred leti in postreže s samo enim skokom.
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.