Načinov kako si vzeti življenje je kar precej. Ko človek kje zasledi na kakšen bizaren način si je nekdo vzel življenje, se zamisli nad tem, kako zelo obupan in v kakšni hudi stiski tak človek pravzaprav je. Večkrat je kje moč prebrati, da je živeti nekaj najlepšega, kar se je človeštvu, človeku in homo sapiensu zgodilo nasploh. A za vse najbrž ni tako.

Ko sem se pred dnevi na krajšem oddihu z zaprtimi očmi "gledal" v sonce, in se mi je po vekah razlivala prijetna sončna toplota kot vroč vosek po obrazu, sem se spet malo zamislil kako srečni smo lahko... Srečni, ker smo zdravi. Srečni zato, ker se počutimo ljubljene in ker smo zadovoljnji s tem kar počnemo. Življenje nas obdarja z mnogo lepimi trenutki, včasih tudi z nekaj grenkimi in celo težkimi. A tudi takšni so potrebni, da znamo še bolj ceniti čas, ko se imamo lepo.

In kot nalašč se je v trenutku, ko sem pomislil na ljudi v hudi stiski, prikradel temnejši oblak. Ljudje v hudi stiski napravijo samomor. Redki so takšni, ki si življenje vzamejo iz nam (ali večini) zelo neumnih razlogov. A kaj sploh je pravi razlog, da upraviči takšno grozno dejanje. Ne vem. In si niti ne znam prav dobro predstavljati. Če pa si že zamislim najbolj črn scenarij, je to najbrž del življenja, ko ti gre dobesedno vse narobe, in ko vsak naslednji dan prinese še več žalosti, nesreče, mizernosti in bede. Pa niti ne mislim denarja in materialnih dobrin, marveč to, kaj človek čuti in zaradi česar ima veselje do življenja. Veselje pričakovanja novega dne. Srečnež se ga veseli, nesrečnež upa, da ga bo čimpreje konec.

In če že prideš do roba. Do točke, ko si rečeš, da ni več povratka. Ko je žalost in stiska tako huda, da ti ni več živeti - kako si vzeti življenje. Načinov je več.

Rimljani, ki so bili vajeni spremljanja gladiatorskih iger, se niso bali krvi. S svojo priležnico, ljubico, kurbo ali celo ženo so se ulegli v vročo kad. Topla voda je pospešila krvni obtok. Navadno rahlo vinjeni so potem poklicali njihovega osebnega zdravnika, ta pa jim je strokovno odprl žile. Kri in z njo življenje sta kot neskončno dolga sled postopoma vodili v temo. Prijetna smrt.

V sodobnem času ljudje izbirajo zastrupitev v zaprti garaži ob prižganem motorju avtomobila. Ta smrdeča alternativa prav tako ne boli, nič ni treba gledati krvi in življenje ravnotako odteče v zrak. Dobesedno. Pozoren je treba biti le, da te kdo prehitro ne najde, ker bojda padeš v nezavest že precej prej, preden si dokončno mrtev.

Potem pa so na vrsti razno razni bizarni primerki, ki jih nikakor ne razumem... Razne vaje na železniških tirih, pa skoki z balkona 2. nadstropja in podobne neumnosti, kjer na koncu huda stiska postane brezizhodno trpljenje akterja in bližnjih - popolna invalidnost - in podobno.

Kar pa je najbolj groznega pri vseh teh "mračnih" temah je dejstvo, da je Slovenija po številu samomorov z naskokom na prvem mestu v EU. Žalostno, skorajda tragično dejstvo je tudi to, da so samomorilci vedno mlajši...

Kaj se tem ubogim ljudje plete v glavi? Kako bi jim človek pomagal, da bi na dnu črnega brezna v katerem so se znašli, znova ugledali majhno sijočo zvezdo, rastočo in bleščečo - da bi se jim znova povrnila želja do življenja in pogum za živeti?

196 Comments