Nekaj sekund po tem, ko sem se prisedel nazaj v avto, smo s Pajotom in Aljažem še molčali, čakajoč, da se bo oglasil krivec za grozljive vonjave. Saj poznate hinavce, tihomirje, žveplenke in podobne ljubkovalne izraze za plinsko smrt? Ko nekdo gnije pri živem truplu, se takorekoč razkraja ali suši okrog obrnjeno črevo, ampak zaradi zakonov kemije krivca pri polnem avtomobilu ljudi ne moreš enoznačno določit. Plinska bomba se hinavsko prikrade z vseh strani in se zajeda v nosnice in žge v pljučih...
Nov predstavitveni film Gorske reševalne zveze Slovenije! Reševalci v stiski pomagajo ljudem, ki jih pokličejo na pomoč. Med opravljanjem tega plemenitega prostovoljskega poslanstva nosijo svojo glavo naprodaj, saj se izpostavljajo nevarnostim, ki pretijo na njih tekom reševanja. Vse to počno prav vse leto - v vseh letnih časih, ob vseh delovnih in dela prostih dneh, osebnih in ostalih praznikih, ne glede na uro in še najpogosteje v slabem vremenu in izjemno zahtevnih razmerah. Tako kot pri tistih, ki reševalce pokličejo na pomoč, tudi pri reševalcih doma težko pričakujejo njihov varen povratek...
Ko se v trdi temi ob treh zjutraj ves zalepljen voziš po avtocesti in vijugaš med pijanci ter ob divjem zaletavanju dežnih kapljic v vetrobransko steklo opazuješ Jesenice, ti po glavi roji vse mogoče!
With 5 teams descending while on our way up, we certainly did not feel too giggly. One team got their ropes blown away!, other had their tent torn and broken and the others just could not stand the "outrageously strong winds" as the experienced German climber put it. The other two teams made it further before the weather deteriorated - actually touching the wall, but got shut off after a couple of pitches with all cracks being iced up and frenzy cold. Having only limited time available we carried on, with the lightest available single skin water resistant (not water proof!) tent and a bivy bag. With "how bad can it be?" mantra and lust for climbing, we continued the steep approach battling the ever more hostile elements the higher we climbed.
Na dela prost dan v sredo - to je Dan boja proti okupatorju, smo se z Nejcem in Rokom vsak po svoje borili. Ne sicer v tako žalostnih zgodovinskih (vojnih) okoliščinah, a v prav tako resnih: ob simfoniji vetra z močnim sneženjem, ledom in bučanjem plazov. Letos pa tudi z bogatejšo orkestrsko zasedbo - s parajočim zvokom udarov strel in grmenja ...
Odšli smo čez mejo k severnim sosedom, kjer smo imeli vse, razen sonca :) Sneg je bil neverjeten, a pri takšni ohladitvi in temperaturi -12ºC niti ne more biti drugače. V kratkem času smo naredili dobrih pet tisoč višinskih metrov spustov v krasnem pršiču... Vsi smo si bili edini, da je škoda, da nismo 15. novembra in da se zima pravzaprav šele pričenja!
Po premiernih predvajanjih v razprodanem Cankarjevem domu in festivalih ter na TV SLO 1, POP TV in Kanal A, je sedaj skrajni čas, da je naš film Aurora Polaris na voljo tudi (brezplačno) in v celoti na ogled na internetu...
Človek si tega v gorskem okolju ne sme gnati k srcu, sploh sedaj, ko je trasa na Kredarico tako obljudena, da je moč izbirati sledi za smučarje, pešake in celo štirinožce. Mestoma ne bo odveč niti pozornost, da ne pohodite ali s smučmi ne razmažete kakšnega izmed številnih pasjih iztrebkov, ki krasijo snežno belino...
Snežni in s tem smučarski dnevi se v slovenskih Alpah počasi iztekajo. V želji, da bi fotografiral še vsaj nekaj spustov ob sončnem zahodu, smo jo pozno popoldan mahnili nad bližnjo Pokljuko...
Dolgoletna želja smučanja po pršiču z vrha Špika ob sončnem zahodu, se je naposled le uresničila! Kar nekajkrat sem že poskušal, a je vselej nekaj manjkalo: prvič pršič, drugič sončno nebo, tretjič premalo snega za smuko s samega vrha... Tokrat so se vsi pogoji končno postavili v vrsto in dan je bil popoln! Zadeli smo terno!