Kaj konkretno želim povedat? To da si v Sloveniji prepogosto vsi nekaj “lastijo”. V resnici tistemu, ki je prvi utrl smučino s turnimi smučmi v svež, globok sneg, kratko malo dol visi, če bo za njim nekdo naredil luknje. Sam se je bil namreč že preznojil in utrudil, da je prišel na vrh, dolgrede pa zarisal minljive sledi v še bolj minljiv sneg. Večinoma mu ni mar za luknje! Najbolj glasni so vselej tisti, ki smučino, ki jo je bil naredil predhodnik, egoistično vzamejo za svojo in si jo prilastijo. Bentijo zato, ker si je nekdo, ki je bil pred njimi in ni imel smuči, drznil olajšati vzpon in hodil po smučini. Pa kaj? Saj si tudi sami želijo olajšat vzpon in niso v resnici popolnoma nič drugačni od predhodnikov, le da imajo na nogah pritrjene smuči.
Strinjam se in podpiram - lahko je to del etike, kulture ali preprosto zglednega obnašanja v gorah pozimi, da pešadija ne “luknja” turnosmučarske smučine. Ampak nikakor to ne more biti in ni razlog za obsojanje, grožnje in gostilniška obrekovanja. Kot da nimamo v življenju že dovolj drugačnih skrbi in težav - Slovenci so si še v naravi kot volkovi! Nestrpnost se seli v čudovito alpsko in mirno(-ejše) okolje, kjer naj bi se ljudje vsaj malo umaknili od sranja, ki se vsakodnevno dogaja v dolini.
Bilo je neke nedelje ob povratku z Dovške babe, kjer se je pod modrim nebom posejanim z nekaj belimi oblački dalo kljub temu, da je bila nedelja, uživati v svežih sledeh v razmeroma dobrem in še ne preveč uležanem svežem snegu. Nek moški srednjih let, očitno izjemno izkušen in našutan turni smučar je staremu, že na pol brez-zobemu paru (tam 65-70+), začel ob lepem sončnem dnevu, ko sta seveda “delala luknje” na turni sledi gor-grede, solit pamet. Sprva je bilo sicer slišati razmeroma prijazno, potem pa že na pol užaljeno in otročje – z nekim zgovarjanjem na bonton. Glede na njegov (turnašev) korak, precej podoben tistemu od slovitega Freeapprovedovega Jake Ortarja (1 korak = 1 višinski meter) najbrž ni problem, če mu tu in tam zaradi kakšne luknje pešadije spodrsne, ker je na vrhu Dovške babe v pol ure – oziroma v tričetrt, če štarta na Jesenicah na železniški. Medtem ko sta oba stara brez-zoba pohodnika morda zadnjo zimo sposobna hodit v hrib in gledat razglede ter obujat mlada leta in čase, ki so za vekomaj minili – prav gotovo nesposobna gazit preko gležnja, kaj šele kolen – kot je bilo onega dne do vrha Dovške babe…
Saj vem – eni bodo rekli da naj ostaneta doma, če nista sposobna ali cilju dorasla, meni pa se vsekakor zdi tole kupčkanje na “mi pohodniki” ali “mi turnaši” povsem odveč in brezveze in je kvečjemu pomilovanja vredno. Tako kot trenutno vsa Slovenija. Neumno se mi zdi to ločevanje “med enimi in drugimi” in vse te pretirane razprave in omejevanje in ločevanje in nepotrebna nestrpnost.
Uvodoma sem omenil meni nepojemljivo nestrpen prispevek avtorice, ki mrzlično zagovarja svoj prav in da kako so poti in narava od pohodnikov, kolesarji pa da tja ne sodijo. Vselej je lahko biti na strani zmagovalcev in večine. V konkretnem primeru so to pohodniki. Kolesarji so namreč (po vsej verjetnosti kot množica ostalih sprejetih nepremišljenih zakonov) potegnili ta kratko. Ker jim nerazumen in v širšem evropskem prostoru izjemen in ekzemplarično bedast zakon omejuje in prepoveduje vožnjo praktično povsod. In to dobesedno. Nas zgodovina ni ničesar naučila? Bolj kot so zakoni ostri, bolj kot se človeku širokih nazorov in svobodnega duha nalaga restrikcij in prepovedi, bolj ga to sili v odkrivanje prepovedanega. Gorskemu kolesarju, padalcu, alpinistu in ostalim rekreativcem s kančkom raziskovalnega duha, bo zakon, ki bo prepovedoval vse, kaj malo mar. Zato je pomembno, da znamo v naravnem prostoru, ki je končen in si ga deli več različnih interesnih skupin, razumeti druge. Razumeti, da tam nismo sami in da če nas zanima lov na divje živali, nekoga drugega pa letenje z jadralnimi padali, ne moremo biti izključujoči ne do enih ne do drugih. Pa tako malo je potrebno! Izjemen primer tega kako na prisrčen način opozoriti na neprimerno parkiranje se je prijatelju pripetil nad Jezerskim. Ob povratku ga je na avtu namesto polomljenih brisalcev, stranskih ogledal in napisov z žeblji na plehu ter ostalih sicer tipično balkanskih primitivizmom pričakala slikovita razglednica, na njeni hrbtni strani pa za v ljubljani registrirano vozilo kolega hudomušno pisalo: “Tudi na Jezerskem poznamo parkirišča. Prvo je že 50 metrov naprej. Srečno, Davo Karničar”. Ne samo prijatelj šofer in vsi trije sopotniki - tudi kopica naših prijateljev, ki je slišala to Jezersko zgodbo, dobi dober vtis. Vtis o prijaznih ljudeh. O ljudeh, ki na napake opomnijo na način, ki je trajnosten. Na takšnega, ki je topel in predvsem človeški. Ki te opomnijo tako, da te vzpodbudi k razmišljanju, osebnostni rasti in izboljšanju, ne pa gnevu, sovraštvu ali maščevanju.
Če smo si Slovenci že v mestu in na vasi namesto človek-človeku kot volkovi med seboj, dajmo bit vsaj v naravi malo bolj strpni in širokega srca ter nazorov… Vsem nam bo lepše! Obljubim.
Anže Čokl za BETA Magazine
