Ob brskanju po spominu sem naletel na avanturo vrh Prisanka, ko smo z Alešem, Martinom in Duletom pozno po službi odhiteli na vrh in prespali v t.i. hotelu tisočerih zvezd.
Viewing entries in
Climbing & Mountaineering
V nedeljo sem se pod vrhom Vrtače spraševal zakaj imam tako težke noge (in glavo). Ko sem pobrskal po spominu in preštel aktivnosti v tednu, ki je bil za menoj, se je odgovor ponudil sam od sebe... Poleg petih delovnih dni v pisarni je v tednu dni namreč moje srce pospešeno bilo kar šest od sedmih dni - in mišice ter glavo oskrbovalo s prepotrebnim kisikom za hojo navkreber, plezanje, letenje in hribolazenje.
Začenši s prvo ogrevalno turo ta frišnih alpincev v nedeljo nad Vršičem v smeri Raz ob Kamenkovem kaminu (kjer se je naslednji vikend po našem vzponu pripetila nesreča, ki je terjala pomoč GRS in helikopterja), se nismo mogli načuditi novodobnim lovcem sredi TNP...
Pravzaprav nabiralcem, ki so z velikimi vrečkami celo dopoldne trgali vršičke z rastlinja okrog prelaza. Ko smo jih gledali še iz stene, smo sprva mislili, da gre za nekakšne fotografske delavnice ali kaj podobnega in da se učijo fotografirati gorsko floro. Ko pa smo prišli bližje, kjer so brezsramno v prtljažnike velikih avtomobilov zlagali vreče nabranih "plodov narave", smo videli, da nimajo nič skupnega s fotografijo...
Medtem ko smo se umikali ropotajočim motoristom in skakali s ceste pred drvečimi avtomobili, je sivolas gospod v flourestenčni uniformi in gestapovski drži in jeziku žugal turistom, ki so komaj odprli vrata avtomobila: "Ekologiše takse, ekologiše takse!" Hitel je od avtomobila do avtomobila in pobiral parkirnino, namesto, da bi bil promet blokiran že v dolini, gor pa bi vsake pol ure vozil javni prevoz, npr. avtobus na plin ali kaj podobnega, za kar bi prav tako pobirali denar, ki pa bi mu lažje rekli ekološka taksa.
Ob zapuščanju direndaja na Vršiču sem se mimogrede zavedel še svojega zločina bivakiranja v šotoru postavljenem na snegu vrh Rjavine od sončnega zahoda do sončnega vzhoda, in znova dojel megalomanske razsežnosti svojega početja. Strašno grozno, fuj me bodi!
Naslednjega dne po službi je vreme obetalo nekaj pozno-popoldanske termične aktivnosti, zato sem že v nedeljo zvečer spakiral ta veliko cunjo in pozno popoldne preživel na nebu nad vzletiščem Gozd.
Torek je vreme kazalo slabšo sliko, a sem vseeno izkoristil vreme in tako znova opravil nekaj sprehodov in poletov s taveliko cunjo.
Sreda je terjala neodložljive službene obveznosti ob popoldanskih urah in tako je bil ta dan na nek način prisilni dan za počitek. Glede na to, da sem bil kasneje v tednu že kar utrujen - je bil dan blagodejen.
V četrtek sem zastavil bolje. Najprej nekaj udobnega po-službenega popoldanskega klasičnega letenja v termiki s taveliko cunjo, ko so se razmere in ozračje umirilo, pa je naposled napočil čas za divjanje po nebu!
Na pristanku me je že čakal Simon, ki mi je pomagal zložiti ta veliko padalo. Pospravil sem ga in v avtu zamenjal dolge hlače s kratkimi ter veliko padalo nadomestil z zelo, zelo malo raketo - speedwingom Mirage. S Simonom sva vzela vsak svoj zložljiv pripomoček za dirko s hriba, in skupaj z Danijem smo jo mahnili na Kriško goro. Dan se je počasi že poslavljal in ob čudovitih barvah odhajajočega dne sva v dobri minuti že pristala in pospravljala opremo.
V petek pozno popoldan me je Grega aka Pajo shecal, da jo mahnemo na Nanos. Z Duletom in Katjo so bili sicer zmenjeni za pojedino, kar sem zvedel naknadno, a vseeno sprejel dejstvo, da bom spet sopihal v breg. Ker je bil ravno drugi najdaljši dan v letu, nam pohod ob 18. uri ni bil prav nič pozen. S seboj sem vzel še jadralno padalo v upanju, da bom z vrha Nanosa odletel, a se je dan končal drugače: z nevihto, sunki vetra in dežjem. Vsaj malo nas je razvedrila res lepa mavrica. Pravzaprav skoraj dve, ki sem ju ujel na fotografijo.
V soboto je bil čas za pležo. S tamladima alpincema smo jo znova mahnili nad Vršič in sicer v južno steno - nad Bunker in sicer v smer Zajeda s platami (5c/6a, 5R). Smer je bila pred kratkim na novo opremljena in naveza Šorn-Košir je obljubljala lepo plezarijo. Res je skala odlična, varovanje vzorno in dostop zelo kratek, tako da se nam je vsem trem zdela lepa in jo lahko priporočam. Vsekakor mnogo boljša kot smer nedaleč proč in v kateri so v času našega vzpona po Zajedi s platami reševali poškodovane plezalce zaradi odlomljenih skal.
Letošnja zima z mnogimi cikli toplo-mrzlo in velikimi količinami snega kot kaže res ni prizanesla našim goram. Tudi z drugih smeri je namreč zaslediti poročila o nadpovprečni krušljivosti.
Na spodnji fotografiji helikopter Policije in enote GRS s poškodovancema na poti v jeseniško bolnišnico.
Po preplezani smeri nad Vršičem smo jo mahnili na čevape na Jesenice in od tam na Krvavec na letenje v termiki. V zraku je bilo kar pestro, saj je potekal nekakšen festival s testiranji različnih padal. Število raznobarvnih cunj na nebu je bilo res mnogoštevilno, ampak na štartu ni bilo gneče in tudi nikakršnih zapletov.
Ker o jadranju v termiki (še) nimam pojma in sem kmalu jadral samo še proti pristanku, sem si polet popestril z ostrimi zavoji, ki so mi bolj domači in zabavni.
In že je bil tu sedmi dan tedna in šesti dan aktivnosti. Pridružil sem se zbrani družbi pohodniške sekcije našega ljubega društva Freeapproved na pohodu na Vrtačo v Karavankah. Resnici na ljubo v poletnem času na tem kuclju še sploh nisem bil. Nazadnje pa sem obračal na južnih pobočjih Vrtače zaradi odurnega vetra in nevarnosti v mesecu oktobru.
Pot do vrha Vrtače ob sončni pripeki je postregla z nekaj presenečenji. Najprej z dvema snežnima zaplatama, ki se očitno uspešno ogibata direktni sončni pripeki, kmalu zatem pa še večim majhnim modrasom, ki smo jih bili videli ob samem vzponu ter sestopu. Očitno bodo iz Slovenije zbežale celo strupene kače in so Karavanke, ki mejijo na Avstrijo, idealno mesto za prebeg globlje v notranjost Schengenskega področja Evropske unije.
Ob sestopu z Vrtače smo praktično na samem pragu koče na Zelenici s Skali in Katjo našli še zelo lepo travnato podlago posejano z nešteto rožami. Trenutni navdih je rodil idejo o rožnati postelji in s pomočjo Skali, ki je pazila, da mi ni požrl njen pes Orion in številni žužki ter mrčes, je nastala še spodnja fotografija.
V koči smo požrli še vsak nekaj prepotrebnih kalorij in nadaljevali pot v vse bolj vročo dolino. Po šestih dneh planinarjenja, plezanja, letenja in vsesplošnega potenja je čakal le še nadvse prijeten družinski izlet z ohlajanjem utrujenih nog v tolmunih v Peklu pri Borovnici...
PS: Misija za naslednji val "športnim-aktivnostim-pred-ali-po-službi-prijaznega-vremena" bo kako nadomestiti vse kalorije in manjkajoče ure spanca zaradi zelo zgodnjih vstajanj.
Človek bi sklepal, da je vrhunec turno-smučarske avanture prav smučarski spust z vrha ter varen povratek v dolino. A v Sloveniji je v resnici češnja na torti KAZEN, ki jo dobiš v tednu dni na dom - seveda s pozdravi in položnico nadzornika Triglavskega narodnega parka!
Triglavski organi nadzora in pregona, ki pritlehno delujejo pretežno z varnega zavetja pisarn, okretnih malih terencev, lovskih opazovalnic in torej najpogosteje od tam, kamor se pride z avtomobilom ali dostopa prek interneta, so neverjetno metodični in neusmiljeni. S pomočjo tehnologije in interneta skrbijo za red in mir na najlepšem koščku zemlje v Sloveniji.
In tako je že prve dni po omenjeni avanturi nadzornik TNP z udobja pisarniškega stola s pomočjo brskanja po spletu (glej dopis) nadziral dogajanje v Parku minuli vikend. Dodobra je preučil premike in akcije nepredipravov in na spletni strani izsledil nepokornega državljana ter ocenil, da je pripetljaj ogrozil cilje Triglavskega narodnega parka, in sicer tako, da je bil kršen zakon in povzročeno grozodejstvo materi naravi.
Eno takšnih grozodejstev je zagrešil Primož, ko je po skoraj 8 urah vzpenjanja utrujen, žejen in lačen prebivakiral vetrovno noč na grebenastem vrhu Rjavine pod tkanino kilogram težkega bivak šotorčka. To je očitno strašen prekršek "šotorjenja" in kar precej hujše dejanje kot pa tisoče avtomobilov v dolini Vrat, ki se v poletni sezoni vsakodnevno vozijo in parkirajo po zelenicah, v gozdu in drugod (glej Zabaviščni park Vrata ter fotografijo na dnu). Spanje vrh Rjavine je tudi hujše kot prenekateri skriti šotori “vzhodnjakov" (z zraka se jih lepo vidi, s pisarne in prek spleta pa težje), ki v avgustu dopustujejo sredi TNP pred nosom organov pregona - seveda na za to izrecno prepovedanih mestih.
O tem strašnem Primoževem grozodejstvu, ki ga je omenjeni povzročil na podlagi 57. člena po 3. točki 4. odstavka, 65. člena Zakona o Triglavskem narodnem parku, si lahko ogledate kratek dokumentarni film v nadaljevanju, ki mi je bil zaupan v montažo.
http://youtu.be/ozKu1TYpSaU
OPOMBA: Zgornji segment je resda zapisan malce hudomušno in prav nič nimam proti razumski ureditvi, redu in miru na splošno, ampak nekatera “pravila” na območju TNP so precej nečloveška (in proživalska). Dotična kazen se mi zdi pa najmanj zelo - zelo čudna!
Šotorjenje in taborjenje sta v SSKJ precej skopo opisana pojma, prav tako razlage ni zaslediti v zakonu o TNP, vendar nikjer dejanje kot se je zgodilo ne pade v eno izmed opisanih kategorij. Nikjer na tem ljubem Svetu, ampak res nikjer - tudi v številnih Narodnih parkih, kjer je šotorjenje sicer prepovedano, je DOVOLJENO prebivakirati - in sicer kjerkoli od sončnega zahoda do sončnega vzhoda, pa naj bo to gol, z marelo nad glavo ali bivak šotorom. Kaj naj bi človek zmrznil in potem zgnil? (Prejšnje vodstvo TNP je celo omenjalo, da se tovrstnega početja ni in ne bo preganjalo).
Po drugi strani pa sem v Alpah na primer na lastne oči med vzponom v steni videl, kako je gorska policija (Gendarmerie Haute Montagne) s helikopterjem odvažala v culico povite šotore čehov in poljakov, ki so si postavili prave kampe (tabore) na ledenikih pod stenami. Ampak to je vendar že na pogled popolnoma druga stvar - kupi prtljage razmetani okrog šotora, skopana latrina v sneg/led na obljudenem ledeniku, več šotorov v krogu, skupni prostor - skratka vse za dolgotrajno bivanje v šotorih - ne pa bivakiranje od sončnega zahoda do vzhoda, ki je na istem kraju sicer (izrecno) dovoljeno.
Kazen za spanje vrh Rjavine, pa naj bo to v spalni vreči, pokrit s celofanom ali bivak vrečo/šotorom, kakor je bil Primož, se mi osebno zdi nerazumen ukrep. Trudim se sicer razumet stališče naravovarstvenih nadzornikov in odkar sem imel opravka z zaposlenimi strokovnjaki na TNP, tudi laže razumem nekatere njihove argumente. Predvsem tiste, da z njihovega stališča načeloma nikoli ne bi bila težava osamljen primer, da pa je treba rešitve iskat sistemsko...
In potem se znova spomnim prometa v poletni sezoni v Vrata, t.j. v samo osrčje TNP, kamor se pripelje in dolino vsakodnevno onesnažuje tisoče avtomobilov - s smogom, prahom, hrupom, odpadki, s parkiranjem vsepovsod... In zaradi takšnih dogodkov na eni strani in s Primoževim osamljenim dejanjem pod zvezdami na drugi, nikakor ne morem razumet, kako je lahko bivakiranje na vrhu Rjavine ob koncu zime tisto, ki zasluži pregon in kazen pred ostalim...
Nauk zgodbe? Bodite pripravljeni, trenirajte, če ste slabotni in prepočasni se poslužite dopinga in poživil - karkoli, samo ne zanašajte se na možnost bivakiranja, ker je to v Julijcih in znotraj TNP nedopustno in celo prepovedano.
PS: Imena so namenoma zakrita, ker ni namen kazati s prostom na posameznike (vsi imamo nekaj masla za ušesi in kdaj vstanemo z levo nogo), temveč skušati s konkretnimi primeri doprinesti ali vzpodbuditi k razmišljanju in k nekim sprejemljivejšim sistemskim rešitvam, ki bi tovrstne "lapsuse" kot je bivakiranje v stenah, na vrhovih in drugje, obranavale drugače kot pa da jih enačijo s šotorjenjem/taborjenjem v dolinah poleg koč, urejenih kampih ipd.
"Zdravja, sreče in ljubezni ti želim! Ostalo se pa kupi." V začetku se mi je voščilo zdelo smešno. Pozneje sem razmišljal, da verjetno drži. Po snemanju v Steni pred dnevi - pa sem dokončno doumel. In danes razumem: zdravje JE najpomembnejša stvar v življenju! Ko sem si pred leti zlomil vrat, in malodane zapustil ta svet, sem se po malem že začel zavedati, da je zdravje na prvem mestu. Po doživetem v Steni med snemanjem fanta s presajenimi pljuči, pa se mi je to še toliko bolj vsidralo v možgane. O podrobnostih zgodbe je žal še preuranjeno pisati in ne bo možno razumet povezave z uvodom, zato zaenkrat ob nekaj fotografijah le kratka predstavitev čudovitega dne preživetega v Steni: o snemanju, o plezanju, o doživetjih in o tem kako sem bil med snemanjem intervjujev na poseben način opomnjen na to, kar si mislim, da vem - zdravje je najpomembnejše!
Snemanje smo pričeli že v temi, na poti oziroma vožnji proti Vratom. Rana ura - zlata ura načelno drži, za snemalne potrebe pa bi si vendarle želel, da bi pričeli malo pozneje. Z Vrat mimo Aljaževega doma smo začeli hodit okrog šestih in z lepim tempom napredovali proti Steni. Seveda z obveznimi postanki, da sem odkljukal svoj seznam kadrov in scen shranjenih v telefonu.
Do stene in na vstop v Slovensko smer v Steni smo oprtani s stativi, odbojniki, mikrofoni, objektivi, kamerami in kupi dodatnih baterij prisopihali ravno v času, ko so sončni žarki začeli lepo božati južna pobočja na drugi strani doline Vrat. Brez obotavljanja smo pričeli s pležo čez prvi, vstopni skok v Slovensko smer.
V Slovenski grapi, to je nad Bučarjevo steno, še leži sneg zadnje sezone. Kot kaže bo dočakal novo pošiljko in se še za vsaj leto dni postaral. Sneg je sicer na površini ob trenutnih temperaturah lepo odjenjan in se da lepo prečit. Še bolj razveseljujoča novica za plezalce - stena zgleda povsem suha in je godna za plezanje, le zelo zgodnje jutranje ure so sveže.
Gorski vodnik, Tomaž Jakofčič - Jaka, ki je prek stene vodil naša dva igralca, je odločil, da Steno in Slovensko smer zapustimo čez Frelihov izstop. Na zgornji fotografiji v prečnici stopicam po policah proti desni, na vrh stolpa, kjer nas je počakala še ena lahka, a zračna prečnica v desno.
Po izstopu smo naredili krajšo pavzo na Slovenskem turmu, kjer je tekla beseda o tem ali mu bolj pristoji slovenska ali nemška različica imena. Ne vem kako se je družba zedinila, ker sem bil preveč zatopljen v delo pred nosom - kako bom iz objektiva spravil prašno pikico. Z nekaj sreče mi je uspelo in z veseljem sem se pridružil koščkom čokolade, ki je bila v "obtoku".
Minute in ure so hitro tekle, nas pa je čakalo še enkrat toliko višinskih metrov, kot smo jih bili preplezali. Še isti dan smo se kanili povzpeti na Triglav, da bi lahko v miru in ob lepi svetlobi, ki ju prinesejo poznopopoldanske ure, posneli sklepne kadre na vrhu ob Aljaževem stolpu.
Na Kredarici smo naredili še eno krajšo pavzo. Ker je bil moj nahrbtnik že brez tekočine težak 10 kg, sem s seboj vzel le slab liter. Še kako prav je zato prišla odprta koča na Kredarici, kjer sem svoje telo oskrbel z dodatnimi dvemi litri prepotrebne pijače za vzpon na vrh in nazaj v dolino. Malo me je negativno presenetila le silna neprijaznost osebe - strežnega osebja, ki je delovalo izrazito nezainteresirano za delo. Oseba je bila neprijazna, ošabna, odrezava in mi dajala občutek, da sem ji tam kot stranka odveč. Škoda.
Ekipa na vrhu pred Aljaževim stolpom, kjer se nastavljamo soncu in opazujemo veličastno okolje v katerem se nahajamo. Zadaj v glavi me je že kljuvalo: malo od žeje, malo od misli na dolg sestop. Oh kako rad bi ga skrajšal s kakšno bližnjico po zraku, a tega dne je bilo to nemogoče...
Severniku v brk se smejimo Janez Rutar, Rok Merhar in Anže Čokl. Brez pomoči tudi tokrat ne bi šlo, zato se moram še posebej lepo zahvalit Roku in Đaniju. Oba sta pristavila kamenček v mozaiku k temu, da sem lahko posnel kar je bilo za ta dan naročeno. Verjamem, da sem bil precej nadležen, ko sem ju ves čas premikal levo desno, stran od kadra sem, stran od kadra tu, malo gor, malo dol... Oba sta tudi fotografirala, kako nastajajo posnetki, kar je še posebej hvale vredno!
Dan je bil dolg in zame kar naporen. V vsaki smeri, četudi lahki kakor je Slovenska, imaš načelno dosti opravka že sam s seboj - s tem da se z vsemi štirimi držiš stene, noge postavljaš tja, kjer te nosijo in se z rokami vlečeš za oprimke, ki se stene dejansko držijo. Ko snemaš, pa zraven pride še misel na to, da česa ne pozabiš posneti, pa oprezanje za lepimi prizori, sprotno reševanje tehničnih ugank, najprej na pozicijo naprej, posneti, da gredo mimo, pospravit opremo in spet hitet in prehitet naprej...
Kot sem že zapisal sodelujočim: "Jutri bodo moja stegna gotovo zakislena, prsti na nogah bodo spet malo razboleni, usta suha... A v mojem srcu topel spomin na novo avanturo. Hvala."
Snemali smo za Studio Virc v produkciji katerega nastaja oddaja Vdih drugega za TV SLO, ki bo na sporedu 20. januarja 2014 ob 22. uri na TV Slovenija 1.
Fotografije: Janez Rutar - Džani, Rok Merhar in Anže Čokl.
Oblekla me je Patagonia Europe, fotografiram in snemam z opremo Canon, energijo mi dajejo ploščice Mulebar, padec v steni pa ustavijo vrvi Sterling.
S plačilom 3,50 EUR je v Triglavskem narodnem parku, edinem parku v Sloveniji, dovoljeno marsikaj. Tako se nam je dolina Vrat trem nedeljskim pohodnikom 11. avgusta prikazala v vsem svojem blišču (in bedi). Stotine avtomobilov parkiranih na travi, na pašnikih, v gozdu, ob stezicah, ob Aljaževem domu, ob zimski sobi, na poti na Škrlatico, pred, ob in za Šlajmerjevim domom in tudi na dovozih do heli ploščadi. Igra skrivalnic šotorjenj na ustreznih mestih v gozdu, avtodomi ob reki in potočkih, ostanki odprtega ognja, komercialna panoramska letala, ki prdijo in preletavajo vrh Triglava, ponos Slovencev, ter druge narodno-zabavne atrakcije, kar si domačini in tujci lahko privoščijo (le), ko enkrat plačajo listek za parkiranje.
Toda pozor! Da ne bi slučajno prikolesarili v Vrata po kakšnih stranpoteh ali pa z jadralnim padalom leteli nad vršaci, kajti to je strahovito škodljivo flori in favni! Najprej plačat listek, potem pa z avtom do klina, če vam potegne - ja potem lahko pa še dlje. Morda vas te dni še ustavi opustošenje plazu izpod Stenarja, a nič zato, kajti tam že dela in čisti poceni azijska delovna sila.
Jutranji prometni kolaps v srcu Triglavskega narodnega parka v dolini Vrata.
Roman mimo rdečega odloma.
Prečnica iz kotla proti vzhodu po policah.
Še zadnja štirica v Bavarski smeri.
Nekje piše, da sta bila Cimr&Jan istospolna zakonska partnerja, ki sta v ljubezenski vnemi namesto romantičnega izleta na Karibe, skočila v krušljivi in senčni svet triglavske severne stene in našla prehod za prihodnje rodove. Džanozo legenda v zadnjih metrih Zimmer-Jahnovega izstopa iz Stene.
Ko smo se končno prebili v relativen mir brezpotja (kar v resnici to ni več), ki vodi do Stene, smo slišali sebe in počasi vse bolj razločno tudi "varujem, plezam, podri". Vstopili smo opoldne, ker so se službene obveznosti zavlekle do poznega jutra. Džanozo legenda je smer že plezal in se je bežno spominjal izpred nekaj let, ko je prvič vlekel za skalo v Bavarski smeri. V drugem raztežaju smo šli malček po svoje in si tako za kakšno oceno više raztegnili naše prste. Svežemu alpincu, čigar prva tura v Steni je to bila, je spoznal tudi bridkost slovenske plezarije in krušljivosti skale, ko je skupaj z odkruški zabingljal nad praznino. Tekoče smo šibali naprej in Bavarske je bilo hitro konec. Druga zgodba je prehod v Nemško in naprej čez Zimmer-Jahnovo poročno peripetijo (več ob opisu fotografij), ki se vleče ko pasja čreva in ko končno prideš na rob stene, planinarjenja še vedno ni konec ampak se pravzaprav šele zares začne. Zahvaljujoč službenim obveznostim in poznemu vstopu smo lahko ob sestopu opazovali zahajajoče sonce in doživeli lepote, ki jih narava visoko nad zabaviščnim parkom doline Vrat ponuja...
Skupaj v navezi smo plezali z vrvmi Sterling (Terra Šport) oblečeni v Marmot (Annapurna) in Patagonia Inc., Europe, se podkrepili z Mulebar ploščicami in fotografirali s Canon Europe.
Celotna objava s fotozgodbo je objavljena na društveni strani Freeapproved.
Lahko bi zapisal, da je bila moja zadnja snemalna naloga že kar zelo blizu idealnemu. Vse kar sem počel namreč zelo rad počnem. Odkrit bom, zato bom naštel prav vse, kar sem ob nalogi snemanja v Špiku za dokumentarni film o Miri Marko Debelak z veseljem počel:
- razmišljal o snemalni opremi, jo izbiral in nakupoval novo,
- se učil, spoznaval nove snemalne trike in majhne posebnosti kako kaj posnet,
- šel nekaj stopničk nazaj v procesu zajema slike, da sem bolje spoznal osnove,
- s prstom po skicah in očmi po zemljevidu pred-izbiral dobre snemalne lokacije,
- šel na teren z dobrimi prijatelji in prehodil pot do stene, da sem potrdil izbor snemalnih lokacij in ocenil razmere v steni,
- se s Tino in Jakatom odpravil na bivak pod Špikom,
- plezal v impozantni Špikovi severni steni,
- snemal v steni, pod njo, in na vrhu,
- spal na vrhu Špika in z žarom v očeh spremljal sončni zahod, nemo zrl v zvezdnato nebo in zjutraj opazoval sonce, ki je plezalo proti nebu,
- utrujen in dehidriran ter od sonca skurjen sestopal čez Kačji graben in se veselil osvežitve v ledeni Pišnici!
Ob vsem naštetem sem bil ves čas obkrožen s prijatelji in odlično družbo in najbrž je kaj kmalu vsakomur jasno, da je takšna naloga lahko samo sanjska naloga...
Če preidem na konkretnejše točke zapisanega in se jih kronološko dotaknem s kratkim opisom, je najbolj smotrno začeti s težavami. Največja je bila v tem, da mi ni bilo jasno kako bom v steno tovoril snemalno opremo in predvsem koliko le-te naj vzamem s seboj. Po temeljitem razmisleku in po tem, ko sem že n-krat prebral scenarij in kaj me snemalno čaka v steni, sem opremo zreduciral na dobrih 6 kilogramov. Ostalih 20 kilogramov snemalne, spalne in hranilne opreme so mi prinesli dobri prijatelji z društva Freeapproved po drugi strani gore na vrh, čez Kačji graben.
Precej zimski obeti teden dni pred vzponom!
Ko sem naposled našel način, kako najbolj smotrno in elegantno pretovorit opremo čez s steno, v kateri moraš dejansko z vsemi štirimi poprijet za skalo in plezat, je sledil že prijetnejši del: izbira lokacij, ogled razmer in posledična določitev datuma za dan D.
Z Borom in Duletom smo odšli do snega pod steno Špika. Upali smo sicer, da ga bo manj, ampak smo že na dostopu od daleč pogledovali proti steni in vse bolj zaskrbljeni stmeli pod mokre, črne previse Špikove stene, kjer je bilo še ogromno snega! Pravzaprav je cela smer izgledala skorajda zimsko! Po nekaj posnetkih timelapsov in ogledovanja stene smo se pred prihajajočim slabim vremenom spravili nazaj v dolino.
Zajemanje sličic zgoraj in ena izmed njih spodaj.
Ker s timelapsi izpod stene nisem bil povsem zadovoljen, sem se nekega dne (no v bistvu noči) ob 3:30 odpravil iz Ljubljane, da bi posnel še timelapse vzhajajočega sonca z drugega konca doline. Nastavil sem aparate in zgodnje jutranje ure od 4:30 do 8:30 izkoristil za službeno delo na računalniku, medtem ko se je na fotoaparatih zajemalo več tisoč sličic iz katerih se potem sestavi film.
Fotoaparat je bil nastavljen na intervalometer in vsakih 10 sekund posnel fotografijo. Na drugem je bil intervalometer na 12 sekund. Ko je bilo sonce dovolj visoko sem zamenjal objektiv in vse skupaj ponovil.
Pred najbolj zahtevnim delom snemanja v steni me je čakalo še vodno doživetje. Pred popoldansko prakso vijuganja po zraku na Primorskem sem se odpeljal v KG in od mostu nadaljeval peš vzdolž Pišnice. Snemal sem ob, tik nad in celo pod vodo. Vsakič, ko sem kamero dvignil z vode sem imel roke popolnoma odrvenele, ker je reka kot kaže pravkar stopljen sneg, njena temperatura pa zares zelo nizka.
Pogled v svet pod gladino Pišnice.
Naposled v steno!
Prvotni načrt se je zaradi hude zime in velikih količin snega v gorah moral spremeniti in snemanje premakniti. Po zgoraj omenjeni ogledni turi je bil teden pretežno slab, z veliko padavinami in napovedanimi nevihtami. Toda konec tedna je obetal in najbolj sončen dan, višje temperature in nobenih neviht. Dan je bil izbran in že smo korakali proti bivaku pod Špikom.
Snemalna in osebna oprema za vzpon v Direktni smeri v Špiku.
Za snemanje v steni sem s seboj nosil in plezal s/z:
- 16-35 f2.8 II USM
- 24-70 f2.8. II USM
- Manfrotto monopod
- GoPro Black 2x
- Zacuto Z-Finder
- 2x 32GB, 2x 16GB in 2x 8GB spominske kartice
- Polarizacijski filter
- NDx8 filter
- 4x baterije LP6
Poleg naštetega je Jaka v nahrbtniku nosil še dodatno Sony Handycam kamero kot backup.
Tina in Jaka sta me bila do bivaka najbrž že precej sita, saj smo se na poti nekajkrat ustavljali, posneli dostop, pogovor, razglede, točenje vode,hojo in skratka vse kar zraven spada. Dan je bil res dolg in kar nekaj časa nam je bilo še dano uživat razglede pred bivakom s pogledom na mogočno trikotno Špikovo steno.
Po relativno mirni noči, kjer je bilo slišat le kakšnega polha in šumenje listja, (predvsem) v domišljiji pa so se po deki podile strigle (po Jakatovi so se tudi v resnici), smo po skopem zajtrku okrog 6h krenili od bivaka. Prezgodnji nismo hoteli biti, ker smo imeli planiran prihod s pomočniki (in opremo, ki so mi jo prinašali) ob 15 h na vrh.
Do Zelene glave je bilo v začetku še nekaj snega, potem pa smo večji del plezali po desni strani ogibajoč se spolzkega snega. Nad Dibonovo polico, ko se začne bolj strmo plezanje, za kamero nisem poprijemal zelo pogosto, ker stena še ni tako atraktivna, izpostavljenost pa tudi še ni velika. Čim pa smo prišli do velike zajede v zgornjem delu, kjer si eden za drugim sledijo težji raztežaji Direktne smeri, je bilo snemanja več!
Tina v spodnje delu zajede, v veliki "knjigi" med ploščama. Spodaj pa Jakov pogled na snemalca in plezalko. Foto spodaj: Tomaž Jakofčič
Od spodaj so raztežaji zgledali bolj mokri, kot so bili v resnici. Nekako si je voda pot utrla tam, kjer ni bilo potrebno prijameat, tako da je bilo plezanje v prvih dveh raztežajih v zajedi prijetno, dasihravno mestoma malček krušljivo. Večkrat sem se v steni ustavil, za silo namestil, zavreščal Jaki, da je zategnil plezalno vrv, da se nisem zvrnil vznak in snemal Tino med vzpenjanjem.
Edino najtežji raztežaj oziroma njegov detajl je bil precej moker, čezenj se je namreč cedila pravkar staljena voda z zgornjega snežišča. Vesel sem bil, da sem plezal v dostopnih čevljih z debelimi volnenimi nogavicami, saj mi je voda dodobra zatekla v čevelj, ko sem bil postavljen v razkorak, moj flis pa je v komolcu služil kot cedilo za čaj - pri zapestju je voda vdirala notri in čez komolec precejena nazaj ven - drobir pa je ostal v rokavu. Toda mesto je bilo res strmo in lepo izpostavljeno, zato sem se kmalu nad najtežjim mestom razkoračil in posnel kako prek ključnega mesta elegantno hiti Jaka.
Deset metrov pod najtežjim (mokrim) mestom v smeri. Foto: Tomaž Jakofčič
Sledil je še dober raztežaj plezanja, zatem pa še prečka in prehod skozi znamenito okno, skozi katerega stopiš na sončno stran. Od tam sem že slišal tudi klice z vrha, kamor so prihiteli Rok, Boštjan, Džani, Dule in Duško. Brez njih, ki so po drugi strani gore čez Kačji graben pritovorili ostalo snemalno opremo, bivak opremo, hrano in kuhalnik s katerim smo topili sneg za prepotrebno tekočino - seveda ne bi bilo, kot je bilo. Na tem mestu se jim torej lahko le še enkrat lepo zahvalim.
Končno se je snemanje s stativom lahko pričelo. V steni zaradi strmine nisem mogel pametno uporabiti niti monopoda, ki je bil tako čez celo steno zgolj za zgago - odvečno težo in navlako. Foto zgoraj: Jani Rutar
Snemanje na vrhu je bilo precej zabavno. Fantje so se že nastavljali sončnim žarkom, sam pa sem še vedno skušal ohraniti koncentracijo, da ne bi izpustili kakšnega izmed kadrov, ki so nas še čakali. Scenarij sem si razdelil v oporne točke in shranil kot opravila v telefon, vsakega v svojo točko. Tako sem spotoma, ko smo kaj posneli, odkljukal opravljeno in laže sledil kaj še potrebujem posnet. Pri takem številu kadrov in manjših specifičnih zadev bi sicer gotovo kaj pozabil. EMŠO me prav gotovo že lovi za rep!
Dule, Duško, Boštjan, Rok in Džani - zlati fantje, ki so prinesli opremo, hrano in pijačo!
Foto zgoraj: Jani Rutar
Fantje so z doline prinesli kup pomagal in opreme, ki olajša nastavitve in izboljša kvaliteto končnega izdelka. Tukaj smo Tino pripravljali na veselje in vzklike na vrhu.
Vriski in veseljačenje na vrhu po koncu vzpona! Foto: Tomaž Jakofčič.
Tina, Jaka in razgled na Škrlatico.
Pogled proti Jalovcu in Mangartu!
Igralca, plezalca in gorska vodnika - Jaka in Tina ter snemalec Anže. Foto: Rok Merhar
Tudi z vrha sem si želel posneti timelapse in tako smo se odločili, da bomo na vrhu prenočili. Dan je bil res fenomenalen in spanja smo se močno veselili. Delno zato, ker ni bilo prav nikakršne vlage, sonce je bilo v daljavi in vidljivost fanstastična. Videli smo vse do Grossglocknerja, doline pa so napolnjevale meglice.
Preden smo se odpravili spat smo tako postavili stative, jih še dodatno zazidali s skalami, da se ja ne bi v kakšnem sunku vetra kaj premaknilo, potem pa se počasi pospravili s spalne vreče. Džani je ostal še pokonci in se prestavljal levo in desno, čakajoč, da se naposled le stemni, da bi uzrl zvezde. Dejansko je bilo svetlo do 23h in prav hecno je, ko vstaneš ob 4h in je spet svetlo.
Takole smo zaželeli lahko noč Sloveniji ter utonili v sladkih sanjah. Noč je bila nepopisno lepa. Na našo srečo ni bilo lune, ki pogosto moti spanec vrh gora, pa tudi zvezde je bilo laže videt. Pravzaprav je bilo nebo polno zvezd, kot že dolgo ne!
Film nastaja v produkciji Studia Virc za TVS, več o produkciji, filmu in avtorjih pa tukaj v zapisu Boštjana Virca.
Fotografije samega vzpona in zapis objavljen na strani Freeapproved.
Po ogrevanju v Tamarju smo šli Džani, Tadej in jaz danes pogledati famozno Bobnarjevo smer v Brano.
Pričakovali smo gnečo, a takšne kot je v resnici bila, pa res ne. Bilo nas je namreč kakšnih 20 osebkov z vseh vetrov.
Tadejev tempo je danes mejil na tek in samo Ažmanov Grega ali Ortarjev Jaka bi poleg lahko klepetala. Tako sem bil tokrat skoraj čisto tiho in brez besed sopel za oranžnolascem. Trmast kot hudič se ni kaj prida ustavljal in kar je še huje - ni izkoristil moči in plezalnih sposobnosti svojega Gozdarčka (Subaru Forester).
Tako smo pač hodili (skoraj tekli) in na dostopu prehiteli nekaj v isto smer namenjenih osebkov. Po hitri pripravi in okraševanju z opremo smo zarinili v breg.
Nad nami kanonada, ki Bobnarjevi smeri seveda pristoji. Le da ni šlo za bobne marveč kakšen drugačen, bolj pronicljiv in strupeno nevaren inštrument.
Prvi strmi deli so manjši četici pred nami že postregli z izgubljenim cepinom, vračanjem v navezi in potem vzponom. K sreči smo jih obšli in prehiteli in prve tri pustili za seboj. Pod strmim skokom je čakala še cela horda plezalcev. Trije so visli na zgornjem štantu, dva v sredini raztežaja, eden se ga je pravkar loteval, kakšne tri naveze pa so še čakale na svoj zalogaj. Kaj hitro sem upošteval Marčičev nasvet in že smo v lahkem kombiniranem terenu plezali sami, brez kanonade, pa še vse smo prehiteli in imeli nad seboj samo še eno (vsaj v vidnem polju do vrha grape) navezo.
Enm, dva, tri in že smo bili pri naslednjem strmem snežnem skoku, ki je poskrbel za nekaj previdnih gibov v naklonini 80 stopinj.
Sneg je bil večinoma še v redu, razen na mestih, kjer ljudi rata strah in potem počnejo ravno obratno, kar bi bilo varno. Tolčejo ko zmešani! Po snegu! In to tako močno, da razbijejo vse kar je še malega ledu na skalah in celotno zgornjo tršo plast predelanega snega - skoraj škripca. Potem smo pridno praskali po močnati zadevi ampak je bil dejansko prestop v desno edino neumno mesto, potem pa si že zapičil v stiropor.
Spet se je nadaljevala vzorno markirana (beri: vsakih 30 m poscana!) peš pot do zadnjega strmega dela.
Ta je visok nekako en dober raztežaj in postreže s snegom v obliki stiroporja in zmrznjene moke do naklonine nekako 80 stopinj.
Brž smo bili čez in potem odsopihali še do vrha.
Sestopili smo po grebenu in Bosovi grapi, ki je super za smučanje, le eno mesto je malce za poskočit.
Tale Bobnarjeva sprehajalna pot me danes ni niti malo navdušila v plezalskem smislu. Plezalskem poudarjam zato, ker je bila odlična kondicijska tura z relativno veliko višinsko razliko in ker je bil tempo kar hiter. Mene so proti vrhu tako pekli kvadricepsi, da ne bi uspel niti 5% hitreje hoditi!
Z nekaj malega počitka in precej snemanja in afnanja s snemanjem tudi v ta najbolj strmih delih, smo za smer potrebovali 2 h 40 min od hoste do vrha. Če bi se še manj obotavljali v lahkotnem kombiniranem poplezavanju bi bilo nemara lahko še bolje.
In če nadaljujem glede same smeri je v principu čisti dolgčas. Strmih delov je natanko za 3 dolge raztežaje, vse ostalo ni niti lahko plezanje temveč hoja. Ne vem, če je možno, da se je sneg v samo eni (topli) noči in par urah jutra tako spremenil, ampak dejansko ni bil idealen. Vsaj takšen ne kot se ga spomnim v Teranovi smeri lansko leto, ko smo vriskali! Pravi stiropor. Zdaj je pa mestoma stiropor, večinoma pa tista trda mokasta kaša, ki je sicer pomrznjena, ampak že ob prvih trenutkih, ko je temperaturo nad ničlo, ni več tako čvrsta.
Skratka smeri po današnjem razbijanju, ko je šlo preko Bobnarjeve poti 40 nog in še enkrat toliko cepinov - najbrž ni več veliko ostalo :) Vsaj v strmih delih ne. In glede na visoke temperature bo jutri tudi sneg (mokca) še bolj kašast.
V tej smeri sem bil sedaj drugič. Prvič pred štirimi leti, ko nam jo je zgolj 150 metrov pod vrhom zagodla sušeča se salama. Za lažje razumevanje priporočam branje zapisa na koncu te objave: Saga iz vzhodne stene Stenarja. O takratnem (poskusu) vzponu obstaja tudi tale filmček, ko smo se skupaj z Rokom Blagusom spuščali nazaj prek cele stene.
Razlogi za mukotrpno nabijanje štantov in spuščanje po vrvi prek 700 metrov stene do varnih trdnih tal so torej znani. Tokratni, drugi poskus, pa se je ustavil že mnogo nižje, na kakšni dobri tretjini smeri.
Zjutraj sva najprej podoživljala groze ob vožnji v dolino Vrat, ki so izhodišče za omenjeno smer. Polna optimizma in po (popolnoma) napačnih zagotovilih, da se z avtom pride brez težav do samega Aljaževega doma, se pridno s primerno hitrostjo voziva navkreber. Table, ki prepovedujejo promet so tam tako ali tako celo zimo, tako da jih skladno z izkušnjami spregledava. Peljeva naprej, ko mi na vseh številčnicah začnejo utripati vse možne lučke proti zdrsom, pa mrazu pa ne vem kaj vse. Od ESPja, ASRja, ABSa, ĐRŽja in še kaj. Ustaviva se sredi popolnoma zaledenele strmine. Stisnem bremze in od groze obnemim. Trenutek zatem se začneva z blokiranimi kolesi pomikati vzvratno. Drsiva navzdol!!!
Led s Severa v Stenarju
Srce mi razbija s prav takšno silo kot močna kovačeva roka vihti kovaško kladivo in tolče po nakovalu. K sreči mi (še) ne pride na misel, da če avto razbijem, mi kasko nič ne povrne. Zaprta cesta, pa na lastno odgovornost in bogsigavedi kaj še vse bi mi naprtili. Kot bi mignil odreagiram in zamotam kolesa v eno stran in spustim zavore. Avto se skladno z željami odpelje v breg, kjer naleti na listje in zemljo. Tam zavore spet pohodim in avto stoji. Dobro... Kaj pa sedaj?!
Nič drugega mi ne preostane kot da še kakšnih 20 metrov na podoben način odkolovratim do mesta, kjer pustiva avto. Groza za nekaj časa mine, ker se ob odprtih vratih v naju naseli nadležen, vlažen mraz. Hitro spakiram vso opremo in počakam še Arneta, ki svoje tovorne ladje (plastične čevlje Scarpa Vega velikost 560) tako kot vedno z muko obuva in zavezuje. Nekaj minut pozneje pa že hitiva naprej po dolini Vrat.
Temperature so primerne, -5°C. Kar hitro hodiva in kmalu sva pri koči. Še vedno je trda tema, saj od doma kreneva že pred četrto in v želji po čimhitrejšem povratku se kazalec hitrosti na avtocesti ni nikoli ustavil pri najvišji dovoljeni hitrosti. Ob kakšnih pol sedmih sva že pod značilno grapo (direktno). Temperature pa so že ob tej uri katastrofalno visoke. Kar +6°C ! Prav neverjetno, samo iz gozda sva se dvignila za sto metrov in temperature so se dvigovale v takorekoč v neskončnost. Sicer navdušena nad uvodnimi nekaj metri skleneva, da pač odideva v smer in pogledava kakšne so razmere. Med uživaškimi 400 preplezanimi metri se v nama vse bolj poraja strah pred padajočim kamenjem in ledenimi tvorbami. Ko jih nekajkrat dobiva na čelado sva ravno na enem sitnem mestu, kjer sedaj že pri +7°C plezava v sipkem snegu. Menjata se mehak in moker sneg in idealni "škripavc" (sprijet sneg, fantastičen za plezanje).
Led s Severa vstopni del
Po kratkem premisleku se odločiva, da sestopiva. Kanonada je vse intenzivnejša, stena se otresa sneženih okov in pri tem pometa tudi s skalami. Ker se zaradi karakteristike smeri vse "skanalizirajo" ravno v sami smeri, bi bilo nadaljevanje ob takšnih temperaturah pač nesmiselno. Obrneva se in vse skupaj splezava še navzdol.
Nekoč mi je Pečjakov Andrej povedal zares zanimivo misel... "Dober alpinist - je star alpinist". Na to večkrat pomislim in ko so mi danes mimo glave frčali kamni z značilnim, zoprno nevarnim zvokom, sva z Arnetom hitro vedela, koliko je ura.
V tretje gre rado…
Počitek ob povratku
Saga iz vzhodne stene Stenarja
LED S SEVERA - VARIANTA DIREKTNE SMERI, V/5+, M5+, 800 m
Še vedno nekoliko "skurjena" od poskusa prvenstvene smeri v zares veliki steni se z Grego odločiva za vzpon v Stenarju. Smer Led s severa sta 8.4.2000 kot prva splezala Bojan Leskošek - Leska ter Uroš Samec - Čečka. Skica
Ker je cesta v Vrata pozimi neprevozna, nama je dostop v zgodnjih jutranjih urah popestrilo devet kilometrov hoje po bolj ali manj ravnem, a ledenem cestišču. V soju hladne svetlobe najinih LED čelnih svetilk v že tako mrzlem jutru, sva po škripajočem snegu odcapljala cilju naproti. Vso (pre)dolgo pot so naju spremljali zvesti prijatelji: luna, zvezde in moja goflja. Moreče.
Tik preden se je stena skrila za nadležno, v jutranjem vetru šelesteče drevje, sva zgrožena opazila kopico premikajočih se čelnih svetilk. Takoj nama je bilo jasno, da so pametnejši jutranjo hojo nadomestili z udobnim (morda pa le ne tako zelo) spancem v zimski sobi.
Z Grego sva imela precej čudne načrte - smer preplezati v štirih urah. Začela sva dobro, saj sva od avta do vstopnega dela porabila natanko dve. Štiri ostanejo za vzpon. Nataknila sva dereze in obžalovala, da tega nisva storila že prej, saj je bil del dostopa pošteno trd. Spet sva malce posesala najini kameli (CamelBak) - se hkrati odžejala in olajšala nahrbtnike.
Kapaciteta Gregovih pljuč je bolj podobna konjskim kot človeškim. S tem sem se že sprijaznil in ga vedno opremim vsaj s fotoaparatom, potem pa mu vztrajno nergam, da slika, snema... Vse samo da se ustavi, da pridem do sape. V takem duhu sva brez varovanja v 1 uri splezala nekaj manj kot 600 metrov smeri. V pol ure sva se navezala, uredila varovanje in splezala še dva nekoliko težja raztežaja. V eni uri in pol sva tako zmogla dobrih 600 metrov smeri - potem pa šok!
Kaj se mi je pletlo v mislih, okrog 200 metrov pod robom stene, v sicer še vedno lepem vremenu? Ob opazovanju mešane naveze pred seboj je kmalu postalo jasno da najin cilj, preplezati steno v štirih urah, ne bo izpolnjen. Vzdihovanje druge v navezi je bilo nadvse podobno hudim pred-porodnim krčem ali težavnemu porodu šest kilogramskega nogometaša. Živalsko. Hkrati panično, nekontrolirano in obupano. Takšnega paničarjenja do sedaj še nisem videl ali slišal. Nikjer in nikoli. Ob vmesnih trenutkih tišine, ki jih je bilo v tisti pol drugi uri zmrzovanja na mestu zelo malo, sem gledal v tla in tuhtal kaj nama je storiti. Podobno je delovala še ena mlada naveza na tri metre višje ležeči ledeni polici, vendar bolj spodbudno do govoreče vreče peska. Naposled je post-orgazmična depresija minila in iz ust simpatične alpinistke so so se izvili novi kriki, besede obupa in panike.
Kar bom napisal sedaj - je le moje skromno osebno mnenje. Sam sem stokrat manj izkušen kot soplezalec porajajoče alpinistke. Splezal sem verjetno le desetino smeri prvega v navezi. Nisem ne gorski reševalec, še manj gorski vodnik z mednarodno licenco. Toda mislim, da v smer s kar konkretno oceno ne bi peljal nekoga, za katerega nisem povsem, ampak res povsem prepričan, da jo je zmožen "normalno" preplezati. Pri tem ne mislim na zvoke, ki so prihajali iz ust alpinistke v navpičnem, težkem raztežaju, saj konec koncev vsi kdaj zacvilimo ali zakričimo. Zastrašujoče se mi zdi zganjanje panike takšnih razsežnosti in neuvidevnost do ostalih.
Dovolite, da nadaljujem z najinim vzponom. Bodimo pošteni, sedaj s spustom. Kot sem omenil, naju je do vrha ločilo še nekaj raztežajev, ki so bili vsi lažji (vsaj psihično) od že preplezanih, do varnih tal doline pa dobrih 700 metrov. Zaradi posameznih vmesnih skokov, ki so bili ob plezanju navzgor brez varovanja še sprejemljivi - navzdol vsekakor niso prišli v poštev - je sledilo spuščanje ob vrvi. Veliko spuščanja ob vrvi! V steni, brez za spust opremljenih varovališč. Že precej pred koncem "poroda" se je za spust namesto bivaka (s prikazano hitrostjo in še nekaj težkimi raztežaji pred nami?!) - odločila perspektivna naveza alpinistov, ki je zmrzovala ne omenjeni polički. Združili smo moči in tako izdelali in v celoti opremili spuste. Kjer je bilo varno, smo plezali navzdol. V nekaj urah smo bili pod steno, skupaj lažji za dobrih deset metrov prusikove vrvice in kakšnih šestnajst klinov.
Kar je tu najbolj hecno je to, da sta na koncu izplezala - zahvala gre prvemu v navezi, njegovi železni volji in odločenosti. Za to - kapo dol. Sam bi ob podobnem nadel trojni sloj za veter (in zvok) neprepustnega materiala Windstopper čez ušesa, se toplo oblekel in užival ob razgledu, tu in tam pa povlekel za vrv.
Kaj mi je storiti prihodnjič? Lahko bi vstal tri ure prej, hodil hitreje (se pravi tekel)... Morda pa bi se skupaj stiskali v topli in prenabasani zimski sobi z Madžari? Kakorkoli že, ta dan smo - po domače povedano oz. kot temu rečem sam: "popušili".
Pa nič zato, saj sem spet bogatejši za dobro izkušnjo in lep dan, revnejši pa za ducat klinov, nekaj metrov prusikove vrvice in - najhuje - za ugled in spoštovanje, ki ga je imel pri meni prvi v mešani navezi.
Še enkrat bi rad poudaril, da je opisano doživetje in moje osebno stališče do neljubih pripetljajev, ki so se zgodili v veliki in dokaj resni alpski smeri. Nikakor nisem kakorkoli nastrojen proti nežnejšemu spolu. Obratno, lahko jih pohvalim. Najbolj tiste, ki plezajo v povsem ženskih navezah, kot tudi tiste, ki enakovredno ali celo bolje plezajo v mešanih.