Po ogrevanju v Tamarju smo šli Džani, Tadej in jaz danes pogledati famozno Bobnarjevo smer v Brano.
Pričakovali smo gnečo, a takšne kot je v resnici bila, pa res ne. Bilo nas je namreč kakšnih 20 osebkov z vseh vetrov.
Tadejev tempo je danes mejil na tek in samo Ažmanov Grega ali Ortarjev Jaka bi poleg lahko klepetala. Tako sem bil tokrat skoraj čisto tiho in brez besed sopel za oranžnolascem. Trmast kot hudič se ni kaj prida ustavljal in kar je še huje - ni izkoristil moči in plezalnih sposobnosti svojega Gozdarčka (Subaru Forester).
Tako smo pač hodili (skoraj tekli) in na dostopu prehiteli nekaj v isto smer namenjenih osebkov. Po hitri pripravi in okraševanju z opremo smo zarinili v breg.
Nad nami kanonada, ki Bobnarjevi smeri seveda pristoji. Le da ni šlo za bobne marveč kakšen drugačen, bolj pronicljiv in strupeno nevaren inštrument.
Prvi strmi deli so manjši četici pred nami že postregli z izgubljenim cepinom, vračanjem v navezi in potem vzponom. K sreči smo jih obšli in prehiteli in prve tri pustili za seboj. Pod strmim skokom je čakala še cela horda plezalcev. Trije so visli na zgornjem štantu, dva v sredini raztežaja, eden se ga je pravkar loteval, kakšne tri naveze pa so še čakale na svoj zalogaj. Kaj hitro sem upošteval Marčičev nasvet in že smo v lahkem kombiniranem terenu plezali sami, brez kanonade, pa še vse smo prehiteli in imeli nad seboj samo še eno (vsaj v vidnem polju do vrha grape) navezo.
Enm, dva, tri in že smo bili pri naslednjem strmem snežnem skoku, ki je poskrbel za nekaj previdnih gibov v naklonini 80 stopinj.
Sneg je bil večinoma še v redu, razen na mestih, kjer ljudi rata strah in potem počnejo ravno obratno, kar bi bilo varno. Tolčejo ko zmešani! Po snegu! In to tako močno, da razbijejo vse kar je še malega ledu na skalah in celotno zgornjo tršo plast predelanega snega - skoraj škripca. Potem smo pridno praskali po močnati zadevi ampak je bil dejansko prestop v desno edino neumno mesto, potem pa si že zapičil v stiropor.
Spet se je nadaljevala vzorno markirana (beri: vsakih 30 m poscana!) peš pot do zadnjega strmega dela.
Ta je visok nekako en dober raztežaj in postreže s snegom v obliki stiroporja in zmrznjene moke do naklonine nekako 80 stopinj.
Brž smo bili čez in potem odsopihali še do vrha.
Sestopili smo po grebenu in Bosovi grapi, ki je super za smučanje, le eno mesto je malce za poskočit.
Tale Bobnarjeva sprehajalna pot me danes ni niti malo navdušila v plezalskem smislu. Plezalskem poudarjam zato, ker je bila odlična kondicijska tura z relativno veliko višinsko razliko in ker je bil tempo kar hiter. Mene so proti vrhu tako pekli kvadricepsi, da ne bi uspel niti 5% hitreje hoditi!
Z nekaj malega počitka in precej snemanja in afnanja s snemanjem tudi v ta najbolj strmih delih, smo za smer potrebovali 2 h 40 min od hoste do vrha. Če bi se še manj obotavljali v lahkotnem kombiniranem poplezavanju bi bilo nemara lahko še bolje.
In če nadaljujem glede same smeri je v principu čisti dolgčas. Strmih delov je natanko za 3 dolge raztežaje, vse ostalo ni niti lahko plezanje temveč hoja. Ne vem, če je možno, da se je sneg v samo eni (topli) noči in par urah jutra tako spremenil, ampak dejansko ni bil idealen. Vsaj takšen ne kot se ga spomnim v Teranovi smeri lansko leto, ko smo vriskali! Pravi stiropor. Zdaj je pa mestoma stiropor, večinoma pa tista trda mokasta kaša, ki je sicer pomrznjena, ampak že ob prvih trenutkih, ko je temperaturo nad ničlo, ni več tako čvrsta.
Skratka smeri po današnjem razbijanju, ko je šlo preko Bobnarjeve poti 40 nog in še enkrat toliko cepinov - najbrž ni več veliko ostalo :) Vsaj v strmih delih ne. In glede na visoke temperature bo jutri tudi sneg (mokca) še bolj kašast.