V tej smeri sem bil sedaj drugič. Prvič pred štirimi leti, ko nam jo je zgolj 150 metrov pod vrhom zagodla sušeča se salama. Za lažje razumevanje priporočam branje zapisa: Saga iz vzhodne stene Stenarja. O takratnem (poskusu) vzponu obstaja tudi tale film: [youtube=http://www.youtube.com/watch?v=4zppa2ciqxE&rel=1]

Razlogi za mukotrpno nabijanje štantov in spuščanje po vrvi prek 700 metrov stene do varnih trdnih tal so torej znani. Tokratni, drugi poskus, pa se je ustavil že mnogo nižje, na kakšni dobri tretjini smeri.

Zjutraj sva najprej podoživljala groze ob vožnji v dolino Vrat, ki so izhodišče za omenjeno smer. Polna optimizma in po (popolnoma) napačnih zagotovilih, da se z avtom pride brez težav do samega Aljaževega doma, se pridno s primerno hitrostjo voziva navkreber. Table, ki prepovedujejo promet so tam tako ali tako celo zimo, tako da jih skladno z izkušnjami spregledava. Peljeva naprej, ko mi na vseh številčnicah začnejo utripati vse možne lučke proti zdrsom, pa mrazu pa ne vem kaj vse. Od ESPja, ASRja, ABSa, ĐRŽja in še kaj. Ustaviva se sredi popolnoma zaledenele strmine. Stisnem bremze in od groze obnemim. Trenutek zatem se začneva z blokiranimi kolesi pomikati vzvratno. Drsiva navzdol!!!

Srce mi razbija s prav takšno silo kot močna kovačeva roka vihti kovaško kladivo in tolče po nakovalu. K sreči mi (še) ne pride na misel, da če avto razbijem, mi kasko nič ne povrne. Zaprta cesta, pa na lastno odgovornost in bogsigavedi kaj še vse bi mi naprtili. Kot bi mignil odreagiram in zamotam kolesa v eno stran in spustim zavore. Avto se skladno z željami odpelje v breg, kjer naleti na listje in zemljo. Tam zavore spet pohodim in avto stoji. Dobro... Kaj pa sedaj?!

Nič drugega mi ne preostane kot da še kakšnih 20 metrov na podoben način odkolovratim do mesta, kjer pustiva avto. Groza za nekaj časa mine, ker se ob odprtih vratih v naju naseli nadležen, vlažen mraz. Hitro spakiram vso opremo in počakam še Arneta, ki svoje tovorne ladje (plastične čevlje Scarpa Vega velikost 560) tako kot vedno z muko obuva in zavezuje. Nekaj minut pozneje pa že hitiva naprej po dolini Vrat.

Temperature so primerne, -5°C. Kar hitro hodiva in kmalu sva pri koči. Še vedno je trda tema, saj od doma kreneva že pred četrto in v želji po čimhitrejšem povratku se kazalec hitrosti na avtocesti ni nikoli ustavil pri najvišji dovoljeni hitrosti. Ob kakšnih pol sedmih sva že pod značilno grapo (direktno). Temperature pa so že ob tej uri katastrofalno visoke. Kar +6°C ! Prav neverjetno, samo iz gozda sva se dvignila za sto metrov in temperature so se dvigovale v takorekoč v neskončnost. Sicer navdušena nad uvodnimi nekaj metri skleneva, da pač odideva v smer in pogledava kakšne so razmere. Med uživaškimi 400 preplezanimi metri se v nama vse bolj poraja strah pred padajočim kamenjem in ledenimi tvorbami. Ko jih nekajkrat dobiva na čelado sva ravno na enem sitnem mestu, kjer sedaj že pri +7°C plezava v sipkem snegu. Menjata se mehak in moker sneg in idealni "škripavc" (sprijet sneg, fantastičen za plezanje).

Po kratkem premisleku se odločiva, da sestopiva. Kanonada je vse intenzivnejša, stena se otresa sneženih okov in pri tem pometa tudi s skalami. Ker se zaradi karakteristike smeri vse "skanalizirajo" ravno v sami smeri, bi bilo nadaljevanje ob takšnih temperaturah pač nesmiselno. Obrneva se in vse skupaj splezava še navzdol.

Nekoč mi je Pečjakov Andrej povedal zares zanimivo misel... "Dober alpinist - je star alpinist". Na to večkrat pomislim in ko so mi danes mimo glave frčali kamni z značilnim, zoprno nevarnim zvokom, sva z Arnetom hitro vedela, koliko je ura.

 V tretje gre rado.

4 Comments