Arne, Tadej in jaz se jutri odpravljamo plezati v severno steno Špika. Dvakrat mi je vreme v tej steni že prekrižalo načrte, nazadnje ko sva z Miho H. že naredila 3 korake od avta. Oni dan sva potem vseeno dobro izkoristila in splezala smer JLA v Šitah. Upam torej, da bo jutri vreme takšno, kot ga napovedujejo in da se bomo v trojni navezi uspeli kar se da hitro prekobacati prek 900 metrske, impozantne severne stene Špika.
Foto: Andrej Trošt, Freeapproved.com
Še preden se začne kdo zgražati kaj vendar pišem, naj že uvodoma povem, da proti katerikoli veri nimam nič. Čisto nič. Me pa včasih moti način podajanja verskih naukov in izrabljanje položaja za manipuliranje z ljudmi (verniki), vendar je to že zgodba - za kdaj drugič. Tokrat ostanimo samo pri pripetljaju, ki mi ga je zaupal soplezalec, ki si želi zaradi strahu pred inkvizicijskimi metodami ostati anonimen.
Bilo je pred nekaj dnevi, ko so se z mladimi dečki in deklicami, pripadniki taborniškega rodu Sivega volka, potikali po okolici Mozirja. Prijazni, razigrani in željni dogodivščin, so zapadli v roke hudega župnika v vasi Radomlje. Zgodba gre takole...
Ko so iskali zatočišče pred dežjem in prihajajočim slabim vremenom,so se zatekli v neposredno bližino župnišča. Prijazno so potrkali po velikih lesenih durih in potrpežljivo čakali na gospodarja - župnika.
Na vratih pa se je namesto prijaznega slokega gospoda, kakršni navadno župniki so, prikazal debelušni, rdečelični gospod . Iz ust je močno zaudarjalo po žganih pijačah in "žegnanem" vinu. Silno neprijazno in napadalno je zavrnil prošnjo po tem, če bi lahko za župniščem na velikem dvorišču zasilno postavili zatočišče za zaščito pred dežjem. Poleg tega je zabrusil še, da zatočišča ne bo dovolil tudi zato, ker je bila gruča iz Ljubljane. Kako zelo prijazno. To bi namreč človek celo lahko razumel, saj gre pač v končni fazi za privatno poslopje. Vendar to še ni vse.
Ko je šef skupine tabornikov parkiral na parkirišču pred župniščem in skupinico premraženih, lačnih in počitka željnih tabornikov v gozd na spanec, je hudobni župnik nabrusil bojno orožje.
Z izvijačem se je namreč spravil nad vodnikov avto in mu kratko malo ukradel registrske tablice. Za tem, ko je sunil tablice in je bil ob tem razkrit, se je skušal okradenec z njem pogovoriti. Zaman je trkal na duri in zvonil. Župnik je namreč nesramno zastrl okna in pogasil vse luči. Tudi prijava na policiji ni bila uspešna, saj je župnik bojda božji odposlanec in odgovarja zgolj cerkvenim zakonom. Posvetni se njega pač ne tičejo!
Žalostno je, da tudi policija dela razlike med navadnimi smrtniki in božjimi predstavniki. Tablica tako ostaja pribita na križ nekje v župnišču Radomlje pri Mozirju.
Tako, danes - v še bolj pasji vročini kot poprejšnji dni -, sem opravil z vsemi formalnostmi in opravil vse pogoje za to, da lahko jeseni, bojda septembra, zagovarjam diplomo. Skoraj vse... Predložiti je potrebno namreč kup papirjev. Birokracija. Vsa možna spričevala, izkaze, potrdila o rojstvu in podobno. V dobi računalnikov je še vedno potrebno potrditi, da si zares rojen in kljub temu, da te preverijo in overijo z indeksom, v računalniku in še kako drugače, moraš prinesti še potrdilo o rojstvu.
Tega dotičnega papirja oziroma potrdila tako ali tako nikoli nisem razumel. Saj je vendar očitno, da si rojen (in živ), da imaš osebno izkaznico in vse ostalo. Zakaj za vraga bi potreboval še potrdilo o rojstvu... No ja, pustimo to. Glavno, da se reči premikajo naprej. Kljub pasji in (vsaj zame) neznosni vročini.
Kar nekaj dni, natančneje od prejšnjega petka, se že hladim v (pred)alpskem zraku Kranjske Gore. Razlika v temperaturah in vlažnosti zraka je očitna in hkrati znosnejša, a so temperature vseeno občutno previsoke za normalno funkcioniranje. Močno me spet vleče v stene in komaj že čakam, da prihodnji teden začnemo zares. Že cel teden držim pesti, da bodo tudi dnevi prihodnjega tedna tako lepi kot so sedaj in če bo le sreča, da se spustijo tudi temperature.
Čeprav imamo v načrtu plezanje v severnih stenah Alp, si ob tako visokih temperaturah in peklensko močnem soncu sestopa niti ne želim predstavljati. Le-te so navadno na južni, prisojni strani gore.
In še nekaj besed o današnji noči... OBUPNO slabo sem namreč spal. Najprej do kakšnih 0300 nisem uspel zaspati, se premetaval in obračal kot vrtavka. Ko mi je naposled uspelo zatisniti oči, pa me je prebudil komar s svojimi visokimi frekvencami. In zgodba se je ponovila, spet sem se obračal, vrtel in ... trpel.
Danes sem tako prilično uničen in se že veselim večernih uric, ko vsaj postane vsaj za vzorec hladneje, potem pa spaaaat!
Na svidenje do prihodnjič :)
Za diplomo vem, da sem jo pravilno zapisal, za drugi del pa nisem prepričan. Gre pa za hrano - za popečene kruhke s česnom in paradižnikom. Mnjam! In to dvoje - diploma in brusketi - sta namreč dve reči s katerimi se ta trenutek poigravam v mislih... Sicer pa trenutno računam in preračunavam steklene površine na analiziranem objektu, prek katerih se izgubljajo gromozanske količine toplote. In k sreči poleg že inštaliranega kvalitetnega termopanskega stekla obstajajo tudi drugi ukrepi za zajezitev in zmanjšanje transmisijskih izgub... No in s tem nadaljujem v svojem delu.
Pokomentiral bi še vreme, ampak se o tem že tako na veliko piše, poroča in govori, da nima smisla, da nakladam še sam. Veseli me samo to, da nam strokovnjaki meteorologi napovedujejo svetlo prihodnost (beri belo, sneženo) za letošnjo zimsko sezono, saj menda spet straši "El Nino". Jupijej za powder hunterse.
Po inspiraciji, ki sem jo dobil po daljšem razgovoru, se mi je utrnila misel in spomin na morske peripetije. Od malih nog jadram. Pravzaprav sem tudi prve korake napravil na jadrnici. Shodil sem na plavajoči in pozibavajoči se barčici, zaradi česar najbrž še danes malo "pijano" hodim :)
Pa ne bom pisal o mojih prvih korakih, marveč o tem, kako mene ne marajo ribe in ostali prebivalci morskega življa. Že tako ali tako sem v določenih pogledih strahopeten, kar pa se tiče insektov, gomazečih in podvodnih živali ter nasploh vseh kosmatih žuželk, pa sem prava boječka. Z "boječko" smo namreč obkladali punčke v vrtcu, ko smo jim fantje nagajali in jim za vrat metali deževnike. One pa kričale na ves glas. No jaz ko vidim kakšnega gomazečega kosmatinca ne kričim, mi pa res ni prav nič prijetno.
Če preidem k bistvu... Rad skačem. S smučmi, s snežno desko, po skalah med tekom, z balkonov in jasno - tudi v vodo. In prav vsakič, ko splezam na kakšno višjo, za skok primerno točko na jadrnici, se prav na mestu, kjer bi prebil vodno gladino, zbere nenavadno veliko število Šparov. To so neke bojda manjvredne ribe (v mojih ribiških časih je bilo to vse, kar mi je uspelo ujeti), ki pa imajo neke negraužne bodice. Tako kot se mačka postavi v neko agresivno pozo oziroma položaj, ko se čuti ogroženo ali želi koga preplašiti, se tudi te grde ribe z izbuljenimi očmi napnejo kot da jih na stranišče in čakajo... Čakajo da se končno opogumim, skočim - in napičim! In prav vedno je tako.
Kot bi si izbrale ravno mene in se o moji lokaciji na Jadranu ali drugod v Sredozemskem morju obveščale prek "telefončkov". Pripljuem na Brač - me čakajo hudobni špari. Pridem na Korčulo - spet čakajo, da skočim v vodo. Prav neumno se počutim, ko moje slutnje o zlih šparih potrdi tudi kratek in preprost preizkus. Poprosim sestro, da se spleza na drugi bok jadrnice in se postavi na rob, kot da bo skočila v vodo. Jasno - na njeni strani pod vodo ni niti enega napihnjenega špara, medtem ko jih na moji strani kar mrgoli...
In zaključek? Prav nič zanimiv. Še naprej bom "boječka" in bom vsakič oprezal in se izogibal teh nebodigatreba bodečih nadlog, ki dobesedno prežijo na moje pristanke v vodi ali pa jih bom - tako kot že večkrat - premamil s kakšnim zdrboljenim starim kruhom, ki ga bom z vso silo zalučal čimdlje od jadrnice. Ha!
To kar sem si najbolj želel, sem tudi dobil. Bolje rečeno - sem opravil. Prav na svoj rojstni dan sem namreč pisal svoj zadnji in (na tej fakulteti) poslednji izpit. In odpisal sem ga suvereno z 9/9. Pa to ne gre kar za en brezvezni izpit, ampak za enega najbolj obsežnih, vsekakor pa za prvega med "top 3 selektivci". Prehodnost je namreč strašno majhna, če že ne neznantna. 127 jih piše izpit, 9 pozitivno opravi.
Kakorkoli že, sreča me je znova oplazila in če bi me še kdo vprašal, kaj si želim za RD, bi odvrnil enako kot vsakič: "Zdravja, sreče in ljubezni - ostalo se pa kupi!"
Tako se torej iztekajo študentska leta in obdobje vseh petih (jaz še vedno mislim, da je ta 5. letnik brez pomena) letnikov študija - za knjigami, zvezki in raznimi izpiski. Na vse peripetije in mnoge izpite se bom še dolgo spominjal, prav tako pa ni hudič, da mi vsaj kanček med študijem pridobljenega znanja ne bi ostal v mojim (majhnih) možganih.
Za danes naj bo dovolj. Je že preveč (samohvale(. Sem pa vseeno zelo vesel, da so vsi izpiti mimo, saj to v končni fazi (vsaj zame) predstsavlja nek manjši mejnik in povsem odprto pot do diplome, predvsem pa se mi je s hrbta in misli odvalilo ogromno breme, ki me je vsak dan znova zbadalo in težilo.
Ob pripravah na zadnji izpit in ob zaključevanju zadnje številke revije, je bilo časa občutno premalo - to je tudi razlog za praznino na strani...Izpit sem pisal točno na dan svojega rojstnega dne in najbrž si ni težko predstavljati, kaj sem si za svoj RD zaželel... Gre namreč za zadnji in poslednji izpitni. Ker pa me žal v torek čaka še odločilni zagovor, bom tudi ob tokratnem pisanju zelo kratek...
Samo na hitro lahko povabim k branju posebne, dvojne poletne številke julij-avgust revije Šport, ki je že v prodaji. Zakaj jo tokrat posebej izpostavljam? Preprosto zato, ker je meni osebno ta številka tako vizuelno kot vsebinsko doslej najboljša odkar je bila revija februarja prenovljena.
Naslovnico je (spet) fotografiral Samo Vidic, na njej pa je Sara Isakovič v svojem elementu.
Za vsebino in več o aktualni številki klik tukaj.
Danes na poti domov, ki me je peljala čez center mesta, opazujem mladce kako pogumno in s ponosom do zob oboroženi prenašajo "litrce" raznobarvnih alkoholnih pijač na "plejs" - Kongresni trg. Pa pustimo tokrat vse kar se pijančevanja in zabave tiče ob strani. Bolj zaskrbljujoče dejstvo, ki je sicer tudi povezano z zabavo, je pogovor dveh mladeničev včeraj, pred hišo.
Vnaprej se oproščam za vse grde besede in popačenke, za lažje razumevanje pa naj povem, da gre za slabo slovenščino močno povezano z naglasom jezika z juga. Pogovor pa je šel nekako takole:
"A stari posluš ej ka si ti nor, da se boš mogau učit sada ko svi ide van i se dobro imajo pa zajebavajo, pa sve pičkice stari so ti zuni in guzice mečejo gore dole - a ti se boš mogu da se učiš budalo jedno!"
V tem toplem priporočilu ali prijateljskem nasvetu je vsekakor skrb vzbujajoča problematika. Če imajo mladi takšno vizijo oziroma odnos do šolanja - govorila sta o srednji poklicni šoli, kje je šele univerza! -, potem je nekaj narobe bodisi s sistemom šolstva ali pa ljudmi...
Nimam časa, da bi o tem sam s seboj na blogu filozofiral in razpredal... Zaupam pa lahko še zaključno misel osebe, ki je jasno sprejela dober nasvet:
"Res, prav imaš stari - bez veze da se jebam u školi ko pa vsi so zuni in zabavajo in plešejo. Itak nč dnara nimaš če delaš službe."
In to celo dobesedno... Rajši imam zimo, zimske mesece in prijetni hlad - celo mraz - poletje s soparo in neznosno vročino pa je v Ljubljani po mojem mnenju povsem odveč :) Oni dan, ko je še bil čas za kakšne zanimive urice poizvedovanja po internetu, sem si ogledal temperature ob enakem času pred leti. Spoznanja, ki nam jih sicer z "neprijetno resnico" strežejo na pladnju že na vsakem koraku, so zares srhljiva.
Tistega malo matematične žilice v meni, je takoj potegnilo črto in pod njo osupljiv rezultat. Ob takšnem trendu porasta temperatur, bom ob praznovanju svojega abrahama, ki bo - enako kot vsako leto, konec junija -, trpel na več kot 40°C v senci!
Edino kar me pomirja, je dejstvo, da so pred vsemi dosedanjimi ledenimi dobami temperature narasle - zatem pa je sledila poledenitev.
Škoda le, da bi na novo ledeno dobo morali živeti še nekaj deset tisoč let.
