Sončen vikend - pekel za študij!

Zunaj sije sonce, temperature so zaenkrat več kot prijetne (ni še prevroče), jaz pa sedim na stolu in bijem bitko s snovjo svoje zadnjega izpita. Zadnjega! Sploh ne vem, kako naj še dodatno poudarim to - še sam nisem povsem dojel -, da je to resnično zadnji izpit in da me zatem čaka samo še diploma. No - v bistvu tudi ni diploma, marveč samo njeno dokončanje in zagovor.

Dobršen del je imam namreč že narejene,  le drugi, manj obsežni "optimizacijski" del teme bo potrebno raziskati in dokončati.

Nič - bolje, da neham kvasiti neumnosti in da se posvetim knjigam, saj bom le tako imel možnosti, da ta zadnji izpit tudi odkljukam.

Thunderbird, Outlook Express ali Outlook?

Ne vem ali sem trmoglav ali ne. Včasih gotovo. Vsaj kar se računalnikov in raznih gadgetov tiče, imam določena svoja prepričanja od katerih ne odstopam. No včasih pa le komu uspe, da me v kaj prepriča. Do nedavnega sem bil zaprisežen uporabnik Mozilla Firefoxa in Thunderbirda. Potem pa sem po mnogih Gregatovih hvalah začel vnovič razmišljati o tem, da bi se "preselil" nazaj na Oulook. In res - včeraj sem se dokončno odločil in se soočil z neprijetno resnico. Export emailov iz Thunderbirda v Outlook. Težava je v tem, da je izvoz emailov direktno v Outlook nemogoč, zato sem moral sneti še nek mali brezplačni IMAPSize programček. Pokazal sem na mape s sporočili in brez težav pretvoril vseh 4200+ e-sporočil za zadnje leto. Pretvorba e-sporočil je tako uspela.

Čakalo me je še izvažanje adresarja. Nič takšnega - sem si mislil, a sem že kmalu spoznal svojo zmoto. Nehvaležni slovenski šumniki so pri prenosu dobili po 5 čudnih znakov, in tako je npr. moj priimek Čokl postal --> "^˘˛.`˛okl". In mnogi izmed preostalih 3830 kontaktov pravtako. A sem se vseeno odločil, da transformacijo izpeljem do konca, tudi zato, ker se bom jeseni premaknil na novega malčka X61s.

In bolj kot se bliža čas, ko se bom jeseni "preselil" na Visto Business 64-bit, bolj razmišljam tudi o tem, da bom tudi FireFoxa zamenjal nazaj za Internet Explorer 7, saj je pridobil kar nekaj tistega, kar je do nedavnega imel zgolj FireFox.

Nekatere funkcije bloga me jezijo

Ta trenutek mi gre na primer na živce, da ne znam vključiti (ne najdem?!) funkcije, da bi na naslovni strani prikazovalo samo povzetke objav. Tiste daljše objave namreč naredijo stran blazno dolgo, kar pa ni dobro, ker se dolgo nalaga... Torej - iščemo dalje!

Zakonsko prepovedano, proti plačilu pa vseeno dovoljeno?!

Politika v splošnem ni moje področje zanimanja. Politika se me dotakne samo takrat, ko zvem za kakšno bizarno ali nespametno potezo se odločijo pristojni. Ampak pustimo to ob strani - kritik ali pohval (bi sploh našel kakšno?) posameznih političnih mož - v zadnjem času tudi vse več dam - se ne bom dotikal.

Pač pa mi je pred dnevi dal misliti nek telefonski pogovor. Za potrebe fotografiranja za novo rubriko v reviji, si je fotograf zamislil zares prvovrstno lokacijo. Vedel sem, da gre za krajinski park, ki ima svojega upravitelja. Zato sem v želji, da bi izvedel več, poklical na upravo omenjenega parka.

V nekaj uvodnih minutah pogovora zvem prenekatera zanimiva dejstva o parku, tisto kar mi da misliti, pa je sledeče:

• v krajinskem parku je prepovedano takorekoč vse
• če se plača - pa se lahko počne tudi vse tisto, kar zakon prepoveduje

Zanimivo, mar ne?

Kako se je zgodba razpletla niti ni pomembno in je podrobneje ne bom opisoval, vsekakor pa ne razumem, kako lahko država nekaj z zakonom prepove in obenem povsem legalno dopušča, da upravitelj presodi in oceni kakšna "škoda" se bo zaradi tega in onega (v tem primeru fotografiranja) zgodila - in postavi ceno, ki upravičuje povzročeno škodo.

Čeprav sem zelo vesel, da nam bo zdaj vseeno dopuščeno fotografiranje in da bomo v zameno za dovoljenje opravili dobro delo ozaveščanja o pereči problematiki ohranjanja naravnega okolja, se nikakor ne moram načuditi, kako luknjičasto so nastavljeni nekateri zakoni oziroma kaj je prepuščeno v subjektivno oceno tistim, ki "bdijo" nad zakoni.

Samo še 1 izpit !

Poleg mene je za rezultati zadnjega izpita trepetal ne zgolj trop sošolcev, temveč tudi bližnja okolica. Zdaj, ko sem se od veselja pomiril, pa lahko zapišem še sem - izpit opravljen! Sedaj me na poti do zaključka faksa čaka samo še en, torej zadnji izpit, ki ga kanim opravljati še ta mesec. Z diplomo pa sem tudi nekje na 70%, tako da je motivacija dobra.

V četrtek me čaka še zagovor in vpis ocene!

Novo kolo! Zdaj pa na maraton…

Maraton bo sicer kratek, 3 km do centra in še kakšna 2 do pisarne. Vsekakor pa bo zabavno, saj sem danes prevzel novega lepotca na dveh kolesih.

Z vsem ponosom in bahavostjo vam predstavljam s čim vsem se ponaša moje novo, izjemno dragoceno kolo! Ponaša se z:

• 1 prestavo,
• 1 zavoro in še na tej je
• 1 par obrabljenih gumijastih zavornih oblog,
• 1 oguljenim in trdim sedežom,
• 1 novo zračnico,
• 1 zarjavenim prtljažnikom
• 1 tačko
• 1 lučjo (zadnjo, ki ne dela)

No! Če pa to ni seznam ob katerem se marsikateremu zagrizenemu kolesarju tresejo kolena in ga kljuva od zavisti in nevoščljivosti - potem pa tudi ne vem!?

V kolo sem vložil težke €, še več pa je vanj vložil Tadej, ki ga je dokončno usposobil. Zdaj, ko sem od njega kupil že 4. kolo, se lahko pohvalim še s tem, da sem ena najbolj rednih strank, ha! Saj bi ga priporočil, ampak se je še nekaj zataknilo v birokratskem kolesju pri ustanavljanju njegove delniške družbe za prodajo tovrstnih lepotcev, in še ne mora izdajati računov, zato bom z objavo podatkov za naročanje teh super mestnih koles še malo počakal.

Če bi šel kdo rad 1 krog s tem kolesom, ki ima 1 prestavo, 1 zavoro, 1 novo zračnico in tako dalje po spisku - naj se pa le oglasi! :)

PS: Tistega, ki je ukradel prejšnje kolo podobno dobrega ranga pa želim, da patent, ki je zložljivega Ponyja držal skupaj, čimpreje in nenadoma (med vožnjo!) popusti. Lahko pa tudi vrne kolo.

Zakaj toliko debelih otrok? So krivi starši?

Ker mi je koncentracija ob učenju za morebitni ustni zagovor izpita že povsem popustila, se bom za nekaj minut predal filozofiranju o debelosti. Pa ne debelosti v splošnem, marveč o debelih otrocih! Pred dobrimi petnajstimi leti, torej tam nekje na sredini osnovne šole, sem se veliko družil s prijatelji s soseske in bližnjih ulic. Igrali smo košarko. Zelo pogosto, predvsem pa od jutra do večera. Ko je bilo konec jeseni že res zelo mraz, tako zelo, da se prsti niti po večurnem igranju niso povsem ogreli, smo z igranjem zaključili. Zatem smo imeli navado, da smo se klepetaje sprehajali v krogih okrog naselja v katerem smo živeli. Razpredali smo o vsem mogočem po dolgem in počez. Bilo je zabavno in lepo.

In prav iz teh uvodnih besed se mi poraja živi spomin na starega prijatelja, ki mu bom zaradi diskretnosti nadel lažno ime. Naj bo Medo. Dobrodušen, dasihravno včasih malo hinavski poba, je imel povsem normalno telesno konstitucijsko zasnovo. Po tem, kolikor sem ga poznal, je imel (v začetku) tudi prehranjevalne navade povsem ustaljene.

A vendar se je začel pospešeno rediti. Pa ne zato, ker bi si sam tako vroče želel čokolade in ostalih sladkarij, pa tudi ne zato, ker bi pri kosilu pojedel 1 kg krompirja in 3 zrezke. Vsekakor ni bil "sam kriv", da se je redil - razlog tiči drugje! Krivi so bili njegovi starši!

Še danes se živo spominjam, kako je ob vsakem krogu, ki smo ga napravili okrog naselja, izza vogala hiše priskakljala njegova mama in rekla: "Medo, izvoli sendvič!". In že je cmokal in vase tlačil žemljo, na debelo obloženo s sirom in s še debelješim slojem Poli posebne salame.

A glej ga zlomka. Prehodili smo nov krog okrog naselja, in njegova mama je spet veselo priskakljala iz hiše. "Tukaj imaš Medo, da ne boš lačen". Lačen, kako že?! Že takrat se mi je vse skupaj zdelo kar nekam čudno - zakaj za vraga rabi dva sendviča, če pa je bil že prejšnji s 4 cm debelo "filo" precej zajeten in bi vsekakor zadostoval za 10 min hoje.

Najbrž si že lahko predstavljate, kaj je sledilo po tretjem krogu hoje? Sendvič! Nič tanjši in nič manjši kot prejšnja dva. Medo pa je samo pokimal svoji mami in že kmalu zatem je sendvič začel izgubljati svojo obliko v njegovih ustih.

Da bo mera polna, naj povem še eno, meni predsvem danes povsem nerazumljivo dejstvo. Stara sta mu za njegov (mislim, da 11.) rojstni dan kupila 5 kilogramski sod Chio Chipsa! Ker najbrž vsi poznate, kako tenko narezan je čips, in da je v veliki vrečki, ki jo kupite v trgovini, zgolj 250 gramov tega mastnega krompirja, si lahko predstavljate, da je 5 kg sod čipsa dobesedno sod!

Prijatelji se kar nismo mogli načuditi temu "kul" darilu, nikomur pa ni prišlo na pamet, da bi to dejansko pojedel. No... Medo je to v dobrem tednu pospravil! Prav do zadnjega!

Da ne bi pretiraval s podrobnostmi in ostalimi detajli, ki konec koncev niso tako pomembni za razvoj razmišljanja, se bom usmeril na sam srž današnjega blodenja.

Kdo je kriv za to, da so nekateri otroci - vse več jih je! -, debeli?

Če pustim ob strani tiste redke, ki so zares ubogi in jim je narava namenila slabo gensko zasnovo, ter tiste, ki so zaradi raznih hudih psihičnih pritiskov ali morebiti celo obolenj pridobili prekomerno težo - gre za debelost pri otrocih največkrat kriviti starše!

Otrok je pač otrok. Ni samostojen in tudi samostojno ne izbira kaj bo jedel, vsaj ne, ko je majhen. Namesto, da bi mu pustili, da se zunaj igra in teka naokrog, ga silijo in pitajo s hrano, mu zato, da ni "siten" v uteho ponudijo sladkarije in podobno. Zakaj je Medo vsak "krog" dobil v roke potisnjen sendvič? Od skrbi, da bo od lahkote upešal - dvomim?! Zakaj torej, če niti ni izrazil želje. Čips - oh, ta je bila sploh bosa. Vem, da se komu že poraja pomislek, češ - zdrava hrana je draga. No, vsekakor je posebno naročilo špecialnega 5 kg "limited edition" Chio Chips soda s čipsom drago darilo. Ali pa vsaj dražje kot npr. (če že mora biti hrana) košara sadja ali zelenjave, čeprav se strinjam, da 11 let staremu otroku košara kolerabe, zelja, korenja in krompirja ni tako "kul" kot kičasti rdeči sod mastnega čipsa. Vse preveč otrok vidim debelih. Pa ne takšnih, ki bi bili "upravičeno" debeli. Moje osebno mnenje je, da so "upravičeni" tisti, ki so debeli proti svoji volji in je debelost posledica takšne ali drugačne zdravstvene/konstitucijske zasnove. Takšni se mi po svoje celo smilijo, ker proti temu ne morajo nič. Na drugi strani pa je neupravičeno debelih vseh 99% ostalih, ki so samo - debeli!

Vse prevečkrat vidim ali slišim kakšno mamo ali očeta, kako otroku reče: "Ne teči, ker boš padel", "Ne skači, ker je nevarno!" ali pa "Ne boš hodil na košarko, ker si lahko zviješ prst". Namesto, da bi otrok divjal okrog, pa mu samo zato, da bi bil "srečen" - kupijo Playstation in ostalo plastično navlako, da lahko sedi pred televizijo in računalnikom in cele dneve "na varnem" uživa udobje doma in konstantne prisotnosti takšne in drugačne "hitre" nezdrave hrane.

In debelih otrok je (statistično podkrepljeno) vse več!

Na napakah se učimo… Oziroma naj bi se!

Načeloma ta pregovor velja za vsakega posameznika. Mislim celo, da je to kot produkt evolucije prisotno tudi pri živalih "nižjega ranga". Na tem principu se tudi pes ali mačka (no slednje najbrž niti ne) naučijo, da če smrdljivi rjavi kupček napravijo sredi dnevne sobe - to ni prav. Ni piškotka. Če kupček naredijo tam, kjer naj bi ga - hopla, pa je Pedigre Pal v pravtako smrdljivem gobčku. Dejstvo torej ostaja, da se na napakah učimo!

Pa poglejmo kako je s temi napakami pri meni. Kot sem že v nekaj objavah zapisal, me zadnje dni razveseljuje in zabava skakač. Tako kot prejšnje dni sem si igrače tudi danes namestil na tace. Še prej sem se odpeljal na končno postajo avtobusa številka 6 pri Dolgem mostu. Na živce mi gre, če me gledajo kot da bi padel z lune. In sosedje in otroci tako bolščijo na "invalida na hoduljah", da se je bolj smotrno umakniti. Tokrat torej na končno šestice. Izberem primerno lokacijo in začnem s poskoki. Sprva počasi, da se ogrejem. Kmalu zatem pa že bolj pogumno. Napredek je očiten in po vsega nekaj urah od prvega srečanja s skakači, že letim visoko po zraku. Medtem prideta tudi Arne in Bor. Začudena in navdušena nad zanimivo igračo me opazujeta kako šibam levo desno in poskakujem kot nekakšen kenguru.

Zabave je kmalu konec. Spet me matra, da bi poskusil s šprintom na teh "hoduljah" in telo me kmalu prehiti - noge ostanejo zadaj in s kakšnih 20 km/h kot sem dolg in širok pristanem na neizprosno trdem asfaltu. No - asfalt bi bil še celo blagodejno mesto za pristanek, če ne bi imel velikanske smole in pristal na točno tistem mestu, kjer so nepridipravi razbijali avtomobilsko steklo. Kot britev ostri koščki avtomobilskega stekla, enakomerno raztreseni na nekaj kvadratnih metrih, kjer je bil moj "landing zone".

Pa posledice? Zahvaljujoč zaščiti na komolcih in zapestjih zanemarljive. Še celo šivati najbrž ne bo treba - šive namreč s pridom nadomeščajo t.i. "proxi-strip" obliži.

In kako lahko zaključim? S tem, da se na napakah učimo vsekakor, ampak to še ne pomeni, da se kenguruja ne bom več šel. Obratno! Prav jezi me, da mi pri šprintu ne uspeva. In kako drugače lahko to rešim kot tako, da poskusim znova!? Mislim, da takšne (srednje) poti ni.

Današnjo "padalsko" izkušnjo v delnem obsegu orišeta zgornja in spodnja fotografija.

PS: Najlepša hvala Arnetu za zdravniško oskrbo in Boru za dokumentacijo :)

Bled, golf in dež!

Danes se je zgodil že 5. mednarodni IBM golf turnir. Z revijo Šport smo sodelovali kot sponzorji, zato je bilo prav, da sva z Grego zapeljala na Gorenjsko. Gor grede je vreme dobro kazalo, a vsi upi in želje po dnevu brez ploh so se kmalu razblinili. Ker ne Grega ne jaz (še?) ne igrava golfa, sva dogajanje na precizno pristriženi travi spremljala iz sence, srebajoč primerno ohlajen sok.

Ker so se vsi raztepli po nekaj hektarjih golf površin, sva zavila še v "fotografsko bazo" na Bled. Zakaj bazo? Zato, ker z našim urednikom fotografije, Samom Vidicem v "bazi", ki ima sicer uradni naziv Art Cafe, pridno izbiramo naslovnice za revijo Šport. Zakaj prav tam? Ker imajo Wi-Fi hotspot, kajpak.

Dežne kaplje, sprva v velikosti mravljic, že nekaj minut kasneje pa v velkosti gromozanskih hroščov, so naju naposled pregnale. Saj poznate omenjene hrošče, ne? To so tiste nepridiprave leteče žuželke, ki jih slišiš kot leteče "bombnike" že ko so 5 metrov stran. Ko pribrnijo mimo ušes, pa ni prav nič nenavadnega, če za nekaj sekund oglušiš. No, osebno oglušim ne, od strahu pa vsekakor odrevenim. Razlika torej ni velika.

Kot se za petek spodobi, si nisem mogel kaj, da nisem zavil v še zadnje čase priljubljeno CTK (centralno tehniško knjižnico). Ker je bila ura pozna in štejemo zadnji dan v tednu, s prostorom tokrat ni bilo težav. Zavzel sem najbolj zakotno in odročno mizico, izvlekel prenosnik in z nekaj klilki pričel z nadaljevanjem dela na diplomi. Sedaj je že pošteno izpiljen prvi del, analiza - kmalu pa se začne še zaključni del - optimizacija porabe energije.

Zdaj pa počakam, da se zunaj posuši in upam tudi ohladi - potem pa na skakače! Jihaaaa!

PS: Tadej iz društva FreeApproved (saj veste... tisti z močnimi bodlni, tak... atlet! Pa baklave megastično dobre peče) mi je pravkar sporočil dobro vest - kmalu bo uredil zame novega PONYja! Odlično! Še malo in bridko protipravno odvzetje mojega starega kolesa bo pozabljeno.

PPS: Tadej mi je pravkar polaskal tudi s tem, da na skakačih zgledam kot noj! Tokrat bom pri barantanju za ceno kolesa za kazen bolj stiskaški! Ha!

Naraščujoča odvisnost

Po vsega skupaj nekaj skokih s Powerizerjem (a.k.a. skakač ali skokica) mi je jasno, da me bo ta igrača povsem zasvojila. Danes sem - opremljen z zaščitno opremo -, ves pogumen pričel z resnejšim poskakovanjem. Še kako mi je žal, da sem svoje tace vedno tako zapostavljal in z izjemo teka in kolesarjenja nič treniral na moči.

Na skakaču so namreč vse sile skoncentrirane v nogah, natančneje v mišicah nad kolenom. Kvadricepsi, če se še kaj spomnim...

Občutki so seveda fantastični. Skačeš ko zmešan, višje, še višje in že kar visoko. Potem se pa sam sebe ustrašim in malo ustavim konje. V resnici je to najbrž zgolj izgovor za strah pred višino ;) V steni med plezanjem, ko je pod ta zadnjo 1000 in več metrov ta strah doživljam drugače, na skakaču, pičla 2 metra visoko, pa me je pošteno strah... Najbrž zato, ker se še ne počutim suverenega in je to "varno" poskakovanje zelo labilno stanje.

Da ne dolgovezim... Zaenkrat je vse super, le vreme naj bo malo bolj stanovito in manj soparno... in s skakačem bomo še marsikatero ušpičili!