Politika v splošnem ni moje področje zanimanja. Politika se me dotakne samo takrat, ko zvem za kakšno bizarno ali nespametno potezo se odločijo pristojni. Ampak pustimo to ob strani - kritik ali pohval (bi sploh našel kakšno?) posameznih političnih mož - v zadnjem času tudi vse več dam - se ne bom dotikal.
Pač pa mi je pred dnevi dal misliti nek telefonski pogovor. Za potrebe fotografiranja za novo rubriko v reviji, si je fotograf zamislil zares prvovrstno lokacijo. Vedel sem, da gre za krajinski park, ki ima svojega upravitelja. Zato sem v želji, da bi izvedel več, poklical na upravo omenjenega parka.
V nekaj uvodnih minutah pogovora zvem prenekatera zanimiva dejstva o parku, tisto kar mi da misliti, pa je sledeče:
- v krajinskem parku je prepovedano takorekoč vse
- če se plača - pa se lahko počne tudi vse tisto, kar zakon prepoveduje
Zanimivo, mar ne?
Kako se je zgodba razpletla niti ni pomembno in je podrobneje ne bom opisoval, vsekakor pa ne razumem, kako lahko država nekaj z zakonom prepove in obenem povsem legalno dopušča, da upravitelj presodi in oceni kakšna "škoda" se bo zaradi tega in onega (v tem primeru fotografiranja) zgodila - in postavi ceno, ki upravičuje povzročeno škodo.
Čeprav sem zelo vesel, da nam bo zdaj vseeno dopuščeno fotografiranje in da bomo v zameno za dovoljenje opravili dobro delo ozaveščanja o pereči problematiki ohranjanja naravnega okolja, se nikakor ne moram načuditi, kako luknjičasto so nastavljeni nekateri zakoni oziroma kaj je prepuščeno v subjektivno oceno tistim, ki "bdijo" nad zakoni.