Ko te na vrhu gore skrbi, da ti ob pripravi na spust smuči z rok ne utrga in odnese veter, veš, da pihlja …
Viewing entries tagged
triglavski narodni park
Po letu dni raznih zapletov, zakonskih omejitev zaradi lokacije v osrčju Triglavskega narodnega parka, predvsem pa zaradi prostovoljnih ur dela članov alpinističnega odseka Jesenice ter odločenosti posameznikov, je rekonstrukcija Bivaka II na Jezerih naposled uspešno končana!
Človek si tega v gorskem okolju ne sme gnati k srcu, sploh sedaj, ko je trasa na Kredarico tako obljudena, da je moč izbirati sledi za smučarje, pešake in celo štirinožce. Mestoma ne bo odveč niti pozornost, da ne pohodite ali s smučmi ne razmažete kakšnega izmed številnih pasjih iztrebkov, ki krasijo snežno belino...
Severno ostenje in pobočja grebena med Vrtaškim slemenom in Kukovo špico skrivajo nekaj biserov vrednih obiska!
S še zelo razbolelimi nogami s preko 300 kilometri presmučanega pršiča Alp in zasedeno ritjo od 800 km vožnje prek Padske nižine, sem navsezgodaj odhitel na zajtrk v Bohinj Park EKO Hotel, kjer sta že čakala profesionalna smučarka Caroline Gleich in fotograf Jay Beyer. Naš osnovni plan, da bi od Vogla prečili do Komne in naprej se je zaradi precej neugodnih snežnih razmer - predvsem v smislu nevarnosti za plazove - sfižil.
Človek bi sklepal, da je vrhunec turno-smučarske avanture prav smučarski spust z vrha ter varen povratek v dolino. A v Sloveniji je v resnici češnja na torti KAZEN, ki jo dobiš v tednu dni na dom - seveda s pozdravi in položnico nadzornika Triglavskega narodnega parka!
Triglavski organi nadzora in pregona, ki pritlehno delujejo pretežno z varnega zavetja pisarn, okretnih malih terencev, lovskih opazovalnic in torej najpogosteje od tam, kamor se pride z avtomobilom ali dostopa prek interneta, so neverjetno metodični in neusmiljeni. S pomočjo tehnologije in interneta skrbijo za red in mir na najlepšem koščku zemlje v Sloveniji.
In tako je že prve dni po omenjeni avanturi nadzornik TNP z udobja pisarniškega stola s pomočjo brskanja po spletu (glej dopis) nadziral dogajanje v Parku minuli vikend. Dodobra je preučil premike in akcije nepredipravov in na spletni strani izsledil nepokornega državljana ter ocenil, da je pripetljaj ogrozil cilje Triglavskega narodnega parka, in sicer tako, da je bil kršen zakon in povzročeno grozodejstvo materi naravi.
Eno takšnih grozodejstev je zagrešil Primož, ko je po skoraj 8 urah vzpenjanja utrujen, žejen in lačen prebivakiral vetrovno noč na grebenastem vrhu Rjavine pod tkanino kilogram težkega bivak šotorčka. To je očitno strašen prekršek "šotorjenja" in kar precej hujše dejanje kot pa tisoče avtomobilov v dolini Vrat, ki se v poletni sezoni vsakodnevno vozijo in parkirajo po zelenicah, v gozdu in drugod (glej Zabaviščni park Vrata ter fotografijo na dnu). Spanje vrh Rjavine je tudi hujše kot prenekateri skriti šotori “vzhodnjakov" (z zraka se jih lepo vidi, s pisarne in prek spleta pa težje), ki v avgustu dopustujejo sredi TNP pred nosom organov pregona - seveda na za to izrecno prepovedanih mestih.
O tem strašnem Primoževem grozodejstvu, ki ga je omenjeni povzročil na podlagi 57. člena po 3. točki 4. odstavka, 65. člena Zakona o Triglavskem narodnem parku, si lahko ogledate kratek dokumentarni film v nadaljevanju, ki mi je bil zaupan v montažo.
http://youtu.be/ozKu1TYpSaU
OPOMBA: Zgornji segment je resda zapisan malce hudomušno in prav nič nimam proti razumski ureditvi, redu in miru na splošno, ampak nekatera “pravila” na območju TNP so precej nečloveška (in proživalska). Dotična kazen se mi zdi pa najmanj zelo - zelo čudna!
Šotorjenje in taborjenje sta v SSKJ precej skopo opisana pojma, prav tako razlage ni zaslediti v zakonu o TNP, vendar nikjer dejanje kot se je zgodilo ne pade v eno izmed opisanih kategorij. Nikjer na tem ljubem Svetu, ampak res nikjer - tudi v številnih Narodnih parkih, kjer je šotorjenje sicer prepovedano, je DOVOLJENO prebivakirati - in sicer kjerkoli od sončnega zahoda do sončnega vzhoda, pa naj bo to gol, z marelo nad glavo ali bivak šotorom. Kaj naj bi človek zmrznil in potem zgnil? (Prejšnje vodstvo TNP je celo omenjalo, da se tovrstnega početja ni in ne bo preganjalo).
Po drugi strani pa sem v Alpah na primer na lastne oči med vzponom v steni videl, kako je gorska policija (Gendarmerie Haute Montagne) s helikopterjem odvažala v culico povite šotore čehov in poljakov, ki so si postavili prave kampe (tabore) na ledenikih pod stenami. Ampak to je vendar že na pogled popolnoma druga stvar - kupi prtljage razmetani okrog šotora, skopana latrina v sneg/led na obljudenem ledeniku, več šotorov v krogu, skupni prostor - skratka vse za dolgotrajno bivanje v šotorih - ne pa bivakiranje od sončnega zahoda do vzhoda, ki je na istem kraju sicer (izrecno) dovoljeno.
Kazen za spanje vrh Rjavine, pa naj bo to v spalni vreči, pokrit s celofanom ali bivak vrečo/šotorom, kakor je bil Primož, se mi osebno zdi nerazumen ukrep. Trudim se sicer razumet stališče naravovarstvenih nadzornikov in odkar sem imel opravka z zaposlenimi strokovnjaki na TNP, tudi laže razumem nekatere njihove argumente. Predvsem tiste, da z njihovega stališča načeloma nikoli ne bi bila težava osamljen primer, da pa je treba rešitve iskat sistemsko...
In potem se znova spomnim prometa v poletni sezoni v Vrata, t.j. v samo osrčje TNP, kamor se pripelje in dolino vsakodnevno onesnažuje tisoče avtomobilov - s smogom, prahom, hrupom, odpadki, s parkiranjem vsepovsod... In zaradi takšnih dogodkov na eni strani in s Primoževim osamljenim dejanjem pod zvezdami na drugi, nikakor ne morem razumet, kako je lahko bivakiranje na vrhu Rjavine ob koncu zime tisto, ki zasluži pregon in kazen pred ostalim...
Nauk zgodbe? Bodite pripravljeni, trenirajte, če ste slabotni in prepočasni se poslužite dopinga in poživil - karkoli, samo ne zanašajte se na možnost bivakiranja, ker je to v Julijcih in znotraj TNP nedopustno in celo prepovedano.
PS: Imena so namenoma zakrita, ker ni namen kazati s prostom na posameznike (vsi imamo nekaj masla za ušesi in kdaj vstanemo z levo nogo), temveč skušati s konkretnimi primeri doprinesti ali vzpodbuditi k razmišljanju in k nekim sprejemljivejšim sistemskim rešitvam, ki bi tovrstne "lapsuse" kot je bivakiranje v stenah, na vrhovih in drugje, obranavale drugače kot pa da jih enačijo s šotorjenjem/taborjenjem v dolinah poleg koč, urejenih kampih ipd.
S plačilom 3,50 EUR je v Triglavskem narodnem parku, edinem parku v Sloveniji, dovoljeno marsikaj. Tako se nam je dolina Vrat trem nedeljskim pohodnikom 11. avgusta prikazala v vsem svojem blišču (in bedi). Stotine avtomobilov parkiranih na travi, na pašnikih, v gozdu, ob stezicah, ob Aljaževem domu, ob zimski sobi, na poti na Škrlatico, pred, ob in za Šlajmerjevim domom in tudi na dovozih do heli ploščadi. Igra skrivalnic šotorjenj na ustreznih mestih v gozdu, avtodomi ob reki in potočkih, ostanki odprtega ognja, komercialna panoramska letala, ki prdijo in preletavajo vrh Triglava, ponos Slovencev, ter druge narodno-zabavne atrakcije, kar si domačini in tujci lahko privoščijo (le), ko enkrat plačajo listek za parkiranje.
Toda pozor! Da ne bi slučajno prikolesarili v Vrata po kakšnih stranpoteh ali pa z jadralnim padalom leteli nad vršaci, kajti to je strahovito škodljivo flori in favni! Najprej plačat listek, potem pa z avtom do klina, če vam potegne - ja potem lahko pa še dlje. Morda vas te dni še ustavi opustošenje plazu izpod Stenarja, a nič zato, kajti tam že dela in čisti poceni azijska delovna sila.
Jutranji prometni kolaps v srcu Triglavskega narodnega parka v dolini Vrata.
Roman mimo rdečega odloma.
Prečnica iz kotla proti vzhodu po policah.
Še zadnja štirica v Bavarski smeri.
Nekje piše, da sta bila Cimr&Jan istospolna zakonska partnerja, ki sta v ljubezenski vnemi namesto romantičnega izleta na Karibe, skočila v krušljivi in senčni svet triglavske severne stene in našla prehod za prihodnje rodove. Džanozo legenda v zadnjih metrih Zimmer-Jahnovega izstopa iz Stene.
Ko smo se končno prebili v relativen mir brezpotja (kar v resnici to ni več), ki vodi do Stene, smo slišali sebe in počasi vse bolj razločno tudi "varujem, plezam, podri". Vstopili smo opoldne, ker so se službene obveznosti zavlekle do poznega jutra. Džanozo legenda je smer že plezal in se je bežno spominjal izpred nekaj let, ko je prvič vlekel za skalo v Bavarski smeri. V drugem raztežaju smo šli malček po svoje in si tako za kakšno oceno više raztegnili naše prste. Svežemu alpincu, čigar prva tura v Steni je to bila, je spoznal tudi bridkost slovenske plezarije in krušljivosti skale, ko je skupaj z odkruški zabingljal nad praznino. Tekoče smo šibali naprej in Bavarske je bilo hitro konec. Druga zgodba je prehod v Nemško in naprej čez Zimmer-Jahnovo poročno peripetijo (več ob opisu fotografij), ki se vleče ko pasja čreva in ko končno prideš na rob stene, planinarjenja še vedno ni konec ampak se pravzaprav šele zares začne. Zahvaljujoč službenim obveznostim in poznemu vstopu smo lahko ob sestopu opazovali zahajajoče sonce in doživeli lepote, ki jih narava visoko nad zabaviščnim parkom doline Vrat ponuja...
Skupaj v navezi smo plezali z vrvmi Sterling (Terra Šport) oblečeni v Marmot (Annapurna) in Patagonia Inc., Europe, se podkrepili z Mulebar ploščicami in fotografirali s Canon Europe.
Celotna objava s fotozgodbo je objavljena na društveni strani Freeapproved.
Minulih nekaj dni sem preživel v Švici, kjer so me poleg narave in tamkajšnjih zračnih aktivnosti navdušili predvsem vlaki in neskončne povezave ter profesionalnost uslužbencev in nenazadnje prijaznost krajanov. Glede vlakov bi lahko napisal več kakor imam časa, zato lahko rečem le, da je to treba sprobat in videt, da ti je sploh jasno. Tokrat je vse štimalo celo z Adrio na poletu do Zuricha- pohvalno!
Neverjetna usklajenost, točnost, razumljivost informacij in usmerjevalnih tablojev ... skratka vse do zadnje potankosti našpičeno do popolnosti. Prijazen gospod, ki te v 1. razredu vlaka v nekaj jezikih pobara po počutju, nakar se nazadnje sporazumeš "po naše" (gospod prihaja s Hrvaške) in ti postreže s čajem in kavo, je uglajen in profesionalen.
Mudil sem se v meki BASE skokov in enem najboljših področij za zračne vragolije - v dolini Lauterbrunnen. Slikovita dolina prepredena z železnicami, od koder se na eno stran odpira pogled na sveto trojico - Eiger, Moench in Jungfrau ter na vseh drugih pravtako navidezno neskončna pogorja. In tudi kraj, kjer brez težav v sožitju z najrazličnejšimi športi živijo tako krajani kot tudi ali predvsem živali.
Gamsi in kozorogi ter ptice so kot kaže v Švici drugačni kot v Sloveniji, saj se niti najmanj ne bojijo BASE skokov, padalcev, speedflyjerjev, pohodnikov ali jadralnih padalcev. Še za helikopterje se ne zmenijo. Na vzletnem mestu je bilo tako na primer sočasno kakšnih ducat padalcev, v neposredni bližini (recimo 20 m stran) pa so se nemoteno pasli štirje gamsi. Tebi nič - meni nič, brez hudega stresa ali vznemirjanja. To je še posebej zanimivo zato, ker so kot kaže živali na področju Julijskih Alp in našega edinega nacionalnega parka, to je TNP, povsem drugačne. Zato imamo verjetno vse restriktivne zakone in omejitve po katerih je treba ljudi in njihove športe že v kali zatreti, jih v celoti prepovedati in omejiti. Da pa ne bom krivičen, dopuščam možnost, da je gams v Švici, ki na pogled sicer izgleda 100% enak slovenskemu - v resnici drugačen in so slovenski bolj občutljivi...
Če se vrnem v Švico in navržem še nekaj športnih utrinkov, bi dodal še to, na kako zanimiv način imajo urejeno zračno kontrolo. Ker je dolina polna, ampak res polna BASE jumperjev in padalcev ter ostalih, je zavoljo varnosti in zmožnosti poletanja helikopterjev potrebna pred vsakim skokom najava na določeno telefonsko številko, kjer kontrolor skrbi za nemoteno in varno zračno pot za vse udeležence v zračnem prometu. Tako da se na dan menda zvrsti tudi po 1000 klicev. Pregovorno švicarsko zadeva funkcionira in v zgolj 10 sekundah je stvar rešena.
Svojevrsten aspekt so pa cene. Pica za 30 EUR, hruškov sok 5 EUR, hladno mleko z ledom 6 EUR in tako dalje ... Ob pijači in jedači se zato zavoljo zdravja ni dobro pretirano spogledovati z zasoljenimi cenami.
Zaključim lahko pa s tem, da se bom v Wengen, Lauterbrunnen in Švico kot tako še zelo rad (in čimvečkrat) vračal!
In še video ...
http://vimeo.com/49076868