Viewing entries in
Climbing & Mountaineering
Za konec je ostal tisti občutek, zaradi katerega se sploh odpravimo od doma – ne popolne razmere, ampak doživetje. Malo ledu, malo improvizacije, dovolj mraza za zgodbo in ravno prav odjuge za opomnik, da nič ni samoumevno. Takšni dnevi ne pustijo najboljših razmer, pustijo pa dober spomin. In to je čisto dovolj!
Smer Jesih - Potočnik v severni steni Debele peči sem plezal samo enkrat pred več kot desetletjem, ko sva z Duletom peljala Brigito na njeno prvo hribovsko plezalno turo v sklopu alpinistične šole. V steni steni Debele peči sem sicer plezal še 5 drugih smeri, nekatere tudi večkrat, a vse v letnih razmerah.
Grega (Ažman) me je nahecal, da v letošnji s snegom skromni zimi odrineva v od nekaj let starih viharjev opustošeno Krmo, ki se je v novi opustošeni podobi še vedno nisem privadil … Manjko gozdov tam, kjer “sem jih bil navajen” je še vedno prevelik, da bi se navadil nove realnosti.
Prvi raztežaj
Pogled po smeri navzdol
Zimski vzpon v smeri Jesih-Potočnik v severni steni Debele peči mi je bil predvsem v vnovičen poduk kako veliko vlogo ima (ne)kvaliteta in količina snega na skali, pa tudi to kako veliko je v resnici enoletno pomanjkanje gibanja v tovrstnem primeru zaradi poškodbe hrbta, ki ga že skoraj eno leto bolj (pa tudi manj) uspešno saniram.
Grega je kot vselej poglavje zase in se čez vse ovire sprehaja kot po otroškem parku, njegova zbranost in preciznost pa ne glede na teren nespremenjeno odlična.
Razmeram za katere sva slišala, da so dobre, je hitra otoplitev in visoka vlažnost očitno škodovala bolj kot sva se nadejala in iz "škripavca" sneg spremenila v kašo, katere debelina je bila za moj razvajeni okus precej skromna. Nasploh pa se ne spomnim zime (pa sem že star!), ko bi vse rušje na dostopu oziroma uvodnih raztežajih gledalo v celoti ven!
Sicer pa je bil skoraj najlažji raztežaj prav kamin, sicer poleti najtežje mesto smeri, saj so bili na voljo kar štirje klini za vmesno varovanje, medtem ko je bilo v preostalih raztežajih varovanje težko urediti in sem ga močno pogrešal. Svoje je dodalo še sneženje in rahel dež, da je pretežno skalne raztežaje spremenil v živo vertikalno drsalnico. Sestop po letni lovski poti nazaj v Krmo je bil zanimiv, ko sva ob vsakem koraku ugotavljala čigave “cokle” pod derezami so večje. Prav neverjetno lepljiv graužast moker sneg je poskrbel za dodatno potrebo po zbranosti.
Hvala Gregatu za super družbo in zanimivo izkušnjo v popolni osami.
Jesih - Potočnik, Debela Peč - severna stena, zimska ponovitev
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.
JV greben na Kukovo špico je od daleč vidna linija, ki je v meni že nekaj časa vzbujala zanimanje. Čeprav je Kukova špica prva impozantnejša gora v grebenski liniji med Vrati in dolino Belega potoka, je jugovzhodni greben na Kukovo špico pri meni do prejšnjega tedna ostajal zgolj na seznamu želja.
Mavrica življenja – Spominska smer Nejca Sedeja poteka v JV steni Nad Šitom glave z udobnim dostopom s prelaza. Kot nalašč za pozpopopoldanske ture - dolge junijske dni in vročino, ki jo je na Vršiču vsekakor znosnejša.
Bratovska smer v severni steni Srebrnjaka je (bila) lepa smer s solidno skalo za slovenske razmere in z detajlom smeri pri prehodu čez ploščo iz kota, ki se spogleduje s petico.
Pred časom je v smeri prišlo do velika podora. Nanj so plezalci že opozarjali, ko pa smo prebrali zapis iz 2021, da naj bi bil podor "stabilen", smo se odpravili v smer. Če bi podor prej videli z lastnimi očmi, se v smer ne bi podali!
Voda ob naloženih skalnih blokih teče z vseh strani, kar pomeni, da najverjetneje tudi mraz/zima še vedno aktivno opravljata svoje delo in da je samo vprašanje časa, kdaj bo še precej večji del stene/podora odletel v dolino in pokosil vse pod seboj. V vpadnici od podora je tudi kar nekaj naloženega kamenja in tudi večjih skalnih blokov, ki jih je ob udarcu padajočih skal razmajalo.
Menim, da je smeri v slovenskih gorah (in nenazadnje bolj zahodno v tej isti steni) še dovolj, da se lahko brez slabe vesti pleza (bolj varno) in z manjšim tveganjem pred grozečim podorom - pravim kolosom skalnih blokov.
Sicer pa so nad planino zares lepi in mirni konci, prav neverjetno lepo je! Srebrnjak pa čudovita gora!
Lepa smer v steni Prestreljnika, kjer v senci severozahodne strani snežno-ledni skoki razgibajo še tako zaspane obiskovalce.
V zadnjem mesecu in pol mi je bilo dano doživeti kup prima dogodivščin: visokogorske pohodniške ture, grebeni s sončnimi zahodi, dolge kolesarske ture, "ponovno" plezanje z rehabilitiranim zapestjem, raziskovanje podvodnega sveta v Rdečem morju in le nekaj dni zatem uživanje v prvih smučarskih zavojih na snegu...
Rodilom podobna sitna in vlažna tvorba nas je kot prvorodka želela iztisnit in odložit v nedrje skalovja, ki je zevalo 150 vertikalnih metrov pod nami...
Čvrste ritke in prijazni lovci na italijanski ter zagrenjeni turistični delavci in TNP nadzorniki na slovenski strani Mangarta. Pa tako čudovit je ta gorski svet Julijskih Alp!
