Z Lukatom sva se zmenila za jutranjo rekreacijo v obliki gorskega teka. Da bi nama ne bi bilo dolgčas in v pisarno ne bi prišla preveč spočita, sva s seboj tovorila še fotoaparat in se poigrala s čudovito svetlobo in pokrajino, ki jo te sicer ozeleneli in nekateri kot sir naluknjani vrhovi premorejo...
Fantastična svetloba zgodnjega jutra s Karavankami in Kamniškimi Alpami v ozadju...
Začenši na Sorici in od tam na sedlo, potem pa lepa pentlja in vrhovi Lajnar, Dravh in Možic ter nazaj na Slatnik in po mulatjeri v dolino.
Triglav vselej poskrbi za lepo kuliso!
V eni uri teka s pogostimi postanki za fotografije se je ozračje neverjetno segrelo. Moč sonca je neusmiljena in vsake toliko časa so se v moje možgane prikradle misli na še eno slabo zimo.
Luka v zelenju z lepim ozadjem...
Zoprna reč! Triglav se vsiljuje na prav vse fotografije!
Mračne misli sem potisnil vstran, sploh ko sem nase znova navlekel opremo in se ovešen kot mula po mulatjeri (kako prikladno) zaman trudil slediti Luko.
Luka je spreten kot gams!
Čeprav višinskih metrov ni vsega skupaj nič, je hitro premikanje z opremo na hrbtu zame praktično nemogoče. Še nekaj postankov sva naredila za poslednje fotografije, potem pa v urnem tempu, ko sem breme preložil na Lukata, oddirjala v dolino nazaj za štiri stene.
Še poslednji tekaški koraki navkreber preden se teren prevesi navzdol.
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.