Snežni in s tem smučarski dnevi se v slovenskih Alpah počasi iztekajo. V želji, da bi fotografiral še vsaj nekaj spustov ob sončnem zahodu, smo jo pozno popoldan mahnili nad bližnjo Pokljuko...
Dolgoletna želja smučanja po pršiču z vrha Špika ob sončnem zahodu, se je naposled le uresničila! Kar nekajkrat sem že poskušal, a je vselej nekaj manjkalo: prvič pršič, drugič sončno nebo, tretjič premalo snega za smuko s samega vrha... Tokrat so se vsi pogoji končno postavili v vrsto in dan je bil popoln! Zadeli smo terno!
Nad Pokljuko se sneg lepo nabira, a kaj ko vsaj 2 meseca prepozno...
V želji po plezanju v ledu, smo se odpravili čez mejo in nazaj še enkrat čez mejo - pod Predel.
Namesto sprehajanja po grabnu, so sledili (tanki) ledni skoki, ko je zmanjkalo še ledu, je nastopilo škripanje. Ne ob pikanju v sneg podobnem stiroporu, temveč večinskemu delu praskanja po skalah prekritih s snegom dvomljive kakovosti.
Fronte s snežnimi padavinami se zaradi ksenofobije ustavljajo že kilometre pred slovensko-avstrijsko mejo. S postavljanjem bodečih žic in ograj - oziroma kot se izražajo politiki - s postavljanjem tehničnih elementov za prehod državnih meja - se je očitno tudi vreme odločilo upoštevati nova mini-šengenska pravila. Vreme namreč od postavitve ograj dalje aktivno deluje samo v ne-balkanskih članicah Evropske unije.
Mr. Legenda je vmes obnovil svoje veščine drevolazenja, ki so ga v osnovni šoli skoraj stale ukora in izključitve. Prava škoda bi bila, če Slovenija zaradi tega športa plezanja po drevesih ne bi dobila inženirja elektrotehnike in specialista telekomunikacij!
Prejšnji teden je CNN poročal o Bivaku pod Skuto. Enako zanimivo kot tri minute trajajoča videoreportaža o minimalističnih objektih v gorskem okolju ter konkretno o Bivaku pod Skuto, je presenetil hiter in preprost postopek licenciranja...
Večinoma v gorah spim v spalni vreči pod milim nebom. Tokrat pa sem bil namenjen v bivak na Prehodavcih in v trenutku, ko sem odprl vrata, doživel šok! Kaj s(m)o obiskovalci gora v Sloveniji res take svinje?!
Naredili smo turo nad Pokljuko. Zjutraj smo v iskanju rude najprej naredili obvoz mimo nekdanjih jam, tu in tam malo gor in dol, prečno levo in desno ter na koncu priključili na pot malo pod Kočo. Z vsakim pregaženim metrom više smo bolj veselo pogledovali v nebo, ki se je iz sivine in beline spreminjalo v lesketajočo se modrino.