Povezana z vrvjo kot alpinista in nevidno kot prijatelja, tiho vsak s svojimi mislimi sestopava po od zahajajočega sonca rdeče ožarjenem ledeniku. Sestopava in bližava se višinskemu taboru. Z vsakim naslednjim korakom sva bliže prijateljem, bliže civilizaciji in domačim. Vračava se.
Vsaka izkušnja je dragocena. Še zlasti takšna, od katere odneseš novo spoznanje - brez, da bi si opekel rit. Veseli kot radio smo to spoznali tudi sami ob varnem pristanku v dolini. Ljudski pregovor, ki se ga vsakič znova spomnim, drži kot pribito: "Izkušnje so najboljša šola, le šolnina je zelo draga!".
Prisojnik je dominanten vrh nad Kranjsko Goro, ki s svojim severnim ostenjem krade poglede nepreglednim množicam turistov, ki v rohnečih piksnah na kolesih vozijo čez gorski prelaz Vršič (1611 m).
Ob 4:30 smo že brzeli proti Karavankam, vrhu Stola naproti. Aljaž, Marko, Simon in jaz smo kmalu po tem, ko je prvo jutranje sonce pobožalo vrhove, že pripravljali padala. Ob idealnih razmerah smo se z le nekaj koraki poslovili od mehkih travnatih tal in odvriskali v dolino, kjer smo ob jezeru v Završnici pristali in nadaljevali v službo.
Zgodba rekonstrukcije Bivaka II na Jezerih se je nesrečno končala. Nismo vrgli puške v koruzo in za že skoraj povsem izdelani tja-namenjen čudovit bivak izbrali alternativno lokacijo. Lepotec je nadomestil (stari) bivak pod Skuto na Malih podih na 2070 m in stoji v osrčju Kamniških Alp.
V raziskovanje podvodnega sveta sem se spravil pred leti po tem, ko sem se samemu sebi smilil posedajoč na dolgočasni eksotični plaži. S kamenčkom v roki sem risal zašiljene vrhove gora v pesek in zavistno pogledoval proti neoprenskim mrožem, ki so se opotekajoče se valili v tropsko zeleno vodo...
Vsled manjku časa in vse slabši skali slovenskih gora, sem se tokrat Dolomitov še posebej veselil. Res mi je všeč skala, čvrsti prijemi, strmina in izpostavljenost (tudi lažjih) smeri in seveda - kratki dostopi. Smeri je v izobilju in ko sem na eni izmed tur minuli vikend zrl v gore, sem hitro prišel do zaključka, da je eno življenje premalo, da bi dodobra obdelal vse smeri v stenah nad enim samim prelazom, kaj šele v širšem obsegu!
Pod Triglavom so nam nekaj preglavic delale še družine gamsov, ki so se umikale navzgor, na žalost ves čas 50 m nad našimi glavami in na nas prožili kamenje. Lagal bi se, če ne bi povedal, da smo ob pogledu na najmanjše izmed gamsov pomislili na slastno večerjo. Kot zapriseženemu pol-vegeterijancu (varianta pol krompirja in pol mesa) bi mi kot priloga sendviču lepo pripravljena divjačina vsekakor teknila!
Kljub res velikemu angažmaju Špele, Maje, mene, arhitektov, statikov in kup drugih dobrih ljudi iz PD in AO Jesenice ter GRZS in vseh ostalih, ki s(m)o želeli, da bi vendarle uspelo, smo Slovenci znova dokazali, da smo najboljši v metanju polen pod noge. Namesto, da bi poklon pogumu, odločnosti in trdemu delu krvavih žuljev starojeseniških alpinistov, ki so zgradili Bivak II z lastnimi rokami, obstal v Slovenskem Planinskem Muzeju, bo tako kot nekdanji slavni jeseniški alpinist osivel, ostarel in za vekomaj odšel v pozabo
Ko sem po dekopresiji pokukal na plano, kjer je že divjal vihar, je bilo heca konec. Presenečen kako zelo daleč naju je dejansko odnesel tok, sem s suhim požiralnikom mukoma požrl slino. Glava, sicer vajena različnih preizkušenj, pa je telesu pričela pošiljat samo še najpomembnejše signale: "Kopno je varnost. Plavaj proti bregu. Takoj."
