Skorajda samoumevno je, da se ob zaključku starega leta znova sprehodim po fotografskih utrinkih in tako lažje in bolj intenzivno podoživim doživeto: zgodnja vstajanja, sončne vzhode in zahode, globoko dihanje, razbolela stopala, od dehidracije razbijajočo glavo, skelečo kožo na konicah prstov, odrgnine od brodenja čez delno pokrito ruševje, vse lepe in iskrene ter tudi težke trenutke življenja tako v gorah kot v dolini!
Oba zaskrbljena, vsak s svojimi mislimi in oprezajoč za snegom vsak skozi svoje okno, sva nemo opazovala okolico. Morda kanček pretiravam, če zapišem, da je bilo razočaranje nepopisno. Le upanje o boljših razmerah višje gori naju je še držalo pri življenju;
Po več kot desetletju plazenja v sencah severnih sten je bil že skrajni čas, da vsaj občasno pokukam na sončno stran. Ker trenutno zima ni radodarna s snegom in skopari z nizkimi temperaturami, je bila odločitev še toliko lažja. Najkrajši dan v letu izkoristimo za zimsko grebensko prečenje Škrnatarica - Dovški križ!
Dolkova špica je menda že v poletnem obdobju zapostavljen vrh, dasihravno pristop na vrh ni zahteven in s svojimi častitljivimi 2591 m sodi med višje slovenske dvatisočake.
Kot pričajo fotografije in narekuje zdrava pamet, sva si bila enotna, da Kanina v tako poraznem stanju ni moč prodati niti za 1 evro, in da bi bilo gotovo najbolj pametno vse skupaj podariti komurkoli, ki želi vlagat v nadaljni razvoj - da usposobi žičnice in zgradi novo infrastrukturo - tako žičniško kot spremljujočo. Za nameček bo zainteresiranemu (tujemu?) vlagatelju verjetno potrebno navreči še kar nekaj nepovratnih sredstev in razne oprostitve plačil davkov za vsaj nekaj let, da se sploh opogumi in ugrizne v to jabolko.
Se bom delal mrtvega? Bom glumil gljivo? Bom odskočil vstran in splezal na prvo drevo? Tekel po bregu navzdol? Iskreno povedano se mi je ob razmišljanju kaj bi ob srečanju z medvedom storil, še najbolj realna zdela možnost, da bi otrpnil in se posral v hlače. Pa naj me potem požre Balkanca smrdečega, če si upa!
Počakati na jutri ali se poscati takoj? To je zdaj pravo vprašanje!
Nekaj praktičnih napotkov za bivakiranje v snegu, se mi že dolgo mota po glavi. Že pred časom pa me je k pisanju vzpodbudil tudi ugleden novomeški producent. Poleg splošnih in najbolj očitnih zakonitosti zimskega bivakiranja, ki jih je moč prebrati v vsakem gorniškem priročniku, ki opisuje tipe bivakiranj od snežnih lukenj, rovov in iglujev, optimalno lego in orientacijo ter ostala "pravila", je še nekaj pogosto spregledanih, a praktičnih malenkosti, ki turo z načrtovanim bivakiranjem v snegu naredijo prijetnejšo in predvsem udobnejšo! Nekaj malega o (pretežno) opremi sem nekoč že zapisal tukaj.
Za vikend je bila želja večja od tega, kar bi realno lahko pričakovali za ta letni čas. Snega nad Tamarjem je v bistvu precej malo, zlasti grebeni so spihani. Ker je bil naš cilj ravno grebensko prečenje, nam majhna količina snega kajpak ni bila v pomoč.
Kot zapriseženemu pivcu mleka in alkoholičnemu abstinentu mi je bilo snemanje točenja alkohola v potokih pravzaprav dodaten izziv. Ob ponedeljkovi otvoritvi Pivnice Union je nastal pričujoč izdelek.
Na vožnji v Bohinj presenečenje: nekaj snega se je primajalo vse do nižin! Vikend bo lep... Podplati že srbijo!
