Ob brskanju po spominu sem naletel na avanturo vrh Prisanka, ko smo z Alešem, Martinom in Duletom pozno po službi odhiteli na vrh in prespali v t.i. hotelu tisočerih zvezd.
Nano-Air Hoody je zaradi unikatne izolacije ter izjemno raztegljivega in prepustnega zunanjega sloja vsestransko uporaben srednji ali zunanji sloj oblačila za v gore v vseh letnih časih.
Tako bi le z nekaj besedami opisal oblačilo, ki je že ob naznanitvi in opisu za letošnjo jesensko-zimsko kolekcijo Patagonie, prevzelo vse preizkuševalce.
Edini doslej podoben kos oblačila, preden sem sedel na vlak Patagonie, sem testiral in aktivno uporabljal od Atom LT Jacket od ArcTeryxa. Že takrat sem bil navdušen nad tem, kako zelo dobro jakna diha, se relativno dobro razteza in je obenem precej manj prepustna za veter. Bila mi je celo tako všeč, da sem sočasno uporabljal za vse od turne smuke, plezanja poleti in pozimi ter letenja! Takrat se mi je zapisalo, da je to moj najljubši kos oblačila, ki ga daleč največ uporabljam...
Recept za nov ultimativni kos oblačila?
Patagonia je uporabila posebej zanjo izdelan material FullRange insulation, ki je narejen tako, da se sam po sebi ne tlači vkup, kar pomeni, da so snovalci lahko jakno oblikovali brez prekatov in brez vmesnih zašitih segmentov. Posledica je izjemna svoboda gibanja, raztezanje materiala v vseh dimenzijah ter seveda boljše dihanje.
Nano-Air še nisem preizkusil v zelo mrzli pozimi, ampak glede na to, kako dobro diha v ostalih, načelno bolj vlažnih letnih časih (še zlasti letos!), bi ocenil da diha vsaj tretjino boljše, kot konkurenca (Patagonia sicer navaja, da diha celo 2 x bolje, vendar ne podaja številčnega podatka).
Enako pomembno in pogosto spregledano je tudi dejstvo, kako hitro se neki kos posuši. Če denimo vzamem za primer poldrugo uro dolg dostop do severne stene, kjer najprej pošteno "zakuriš", potem pa ob pripravi na vzpon in pa prvih nekaj raztežajev "zmrzuješ", je res pomembno, da se obleka čimpreje posuši. Enako kot velja za prvi sloj iz merino volne, ki je kot balzam v primerjavi s klasičnimi sintetičnimi "švic majicami", je tudi pri tem srednjem sloju pomembno, da se hitro osuši. In popolnoma preznojen pod nahrbtnikom na hrbtu se je Nano-Air posušil v približno 15 minutah!
Kar se mi osebno zdi najbolj fascinantno je občutek ob dotiku materiala. Če bi mižal in ne bi vedel, česa se dotikam, bi rekel, da je bombaž ali celo neka gosta tkana merino volna. Prav neverjetno! Nič ne šumi, nič ne šelesti, pravo nasprotje klasičnim softshellom ali vetrovkam. Res zanimivo. Še posebej to prav pride pri bivakiranju, ko (praviloma) spiš v vsem, kar imaš za obleči s seboj.
In uporaba?
Sam Nano-Air uporabljam samostojno kot srednji sloj, pozimi pa bo glede na to kako odlično diha, verjetno v veliki meri celo nadomestil flis. Za hujši mraz ga bom lahko nosil tudi preko flisa. V vsakem primeru to ni oblačilo, ki bi nadomestilo kvalitetno vetrovko, še zlasti ne v zares zahtevnih pogojih, na primer ob močnem sneženju ali orkanskem vetru kot na fotografiji spodaj pri -34ºC na 3800 metrih konec januarja.
Bom pa v Nano-Air oblečen v praktično vseh ostalih pogojih, to je takrat, ko sem najbolj pogostvo v hribih in še zlasti, ko bo srce hitreje bilo: ob hoji na turni smuki, na dostopih za ledno plezanje ter seveda za samo plezanje ter smučanje in seveda tudi letenje!
Že zdaj lahko zapišem, da bo Patagonia Nano-Air Hoody - enako kot je bil nekoč zgoraj omenjeni Atom - postal moj najpriljubljenejši in torej ultimativni kos oblačila za v gore!
Spodaj še dva videa z vtisi uporabnikov ter uradna predstavitev
Stežka sem spravil cel krožnik po grlu do želodca, prav nobenih težav pa nisem imel ob štirih zjutraj stati na mrazu v vrsti za stranišče, kjer se je že nabralo nekaj na mestu cepetajočih "sojedcev" slovenskega ričeta, ki so v popolni simfoniji igrali utekočinjeno-plinski orkester.
Leta 1945 je na misiji za bombardiranje Graza v Julijskih Alpah pod Rjavino strmoglavilo ameriško letalo B-24 Liberator... In spodaj kratek filmček podobne perspektive z novejših časov.
Zadnji teden ne vem kje se me drži glava in sem pozabil pripet še en filmček od prejšnjega tedna od jadranja na termiki in navijanju na stebrih pod Ambrožem oziroma Krvavcem s Swing Discus S.
Prejšnji teden sem bil časovno v godlji, a mi je vseeno uspelo nekaj prostega časa prebiti v zraku. Enkrat znova na Kriški, ob čudovitem pozibavanju na južnem vetru ob sončnem zahodu, drugič pa ob navijanju stebrov in termike nad Ambrožem pod Krvavcem. In še video zapisa: Kriška gora ob sončnem zahodu
Ambrož pod Krvavcev in jadranje na termiki
Komentar ni potreben.
Morda le to, da je na levi moja noga, na desni pa kamen, ki ga gravitacija nosi naravnost proti mojemu obrazu. In da sem, ko sem ugotovil, da sem še vedno živ in imam celo cele kosti - bil silno jezen, ker sem namesto v treh minutah do avtomobila moral takorekoč teči in porabil dve uri za 1700 višinskih metrov. Ob 12h sem imel namreč sestanek.
Danes sem si za rojstnodnevno zabavo zamislil jadranje na termiki in si prav to tudi poklonil. Najprej peš na Kriško goro od tam pa po nebu naprej do Tolstega vrha in smeri Storžiča ter spet nazaj. Nastal je pričujoči filmček.
Po službi smo se včeraj z Gregorjem in Matejem odpravili na Vajnež v Karavankah po brezpotju od studenca do vrha. Bili smo optimisti in verjeli aladinu! Toda napoved je držala le malo do pod vrha, potem pa nas je zajela megla in oblaki, veter pa ni prav nič pojenjal, skorajda obratno... Po poldrugi uri čakanja smo izkoristili okno in jo ucvrli v dolino. Resnici na ljubo se nam je že pošteno mudilo, saj se je poslavljala še zadnja dnevna svetloba... Nastal je pričujoči filmček!
V nedeljo sem se pod vrhom Vrtače spraševal zakaj imam tako težke noge (in glavo). Ko sem pobrskal po spominu in preštel aktivnosti v tednu, ki je bil za menoj, se je odgovor ponudil sam od sebe... Poleg petih delovnih dni v pisarni je v tednu dni namreč moje srce pospešeno bilo kar šest od sedmih dni - in mišice ter glavo oskrbovalo s prepotrebnim kisikom za hojo navkreber, plezanje, letenje in hribolazenje.
Začenši s prvo ogrevalno turo ta frišnih alpincev v nedeljo nad Vršičem v smeri Raz ob Kamenkovem kaminu (kjer se je naslednji vikend po našem vzponu pripetila nesreča, ki je terjala pomoč GRS in helikopterja), se nismo mogli načuditi novodobnim lovcem sredi TNP...
Pravzaprav nabiralcem, ki so z velikimi vrečkami celo dopoldne trgali vršičke z rastlinja okrog prelaza. Ko smo jih gledali še iz stene, smo sprva mislili, da gre za nekakšne fotografske delavnice ali kaj podobnega in da se učijo fotografirati gorsko floro. Ko pa smo prišli bližje, kjer so brezsramno v prtljažnike velikih avtomobilov zlagali vreče nabranih "plodov narave", smo videli, da nimajo nič skupnega s fotografijo...
Medtem ko smo se umikali ropotajočim motoristom in skakali s ceste pred drvečimi avtomobili, je sivolas gospod v flourestenčni uniformi in gestapovski drži in jeziku žugal turistom, ki so komaj odprli vrata avtomobila: "Ekologiše takse, ekologiše takse!" Hitel je od avtomobila do avtomobila in pobiral parkirnino, namesto, da bi bil promet blokiran že v dolini, gor pa bi vsake pol ure vozil javni prevoz, npr. avtobus na plin ali kaj podobnega, za kar bi prav tako pobirali denar, ki pa bi mu lažje rekli ekološka taksa.
Ob zapuščanju direndaja na Vršiču sem se mimogrede zavedel še svojega zločina bivakiranja v šotoru postavljenem na snegu vrh Rjavine od sončnega zahoda do sončnega vzhoda, in znova dojel megalomanske razsežnosti svojega početja. Strašno grozno, fuj me bodi!
Naslednjega dne po službi je vreme obetalo nekaj pozno-popoldanske termične aktivnosti, zato sem že v nedeljo zvečer spakiral ta veliko cunjo in pozno popoldne preživel na nebu nad vzletiščem Gozd.
Torek je vreme kazalo slabšo sliko, a sem vseeno izkoristil vreme in tako znova opravil nekaj sprehodov in poletov s taveliko cunjo.
Sreda je terjala neodložljive službene obveznosti ob popoldanskih urah in tako je bil ta dan na nek način prisilni dan za počitek. Glede na to, da sem bil kasneje v tednu že kar utrujen - je bil dan blagodejen.
V četrtek sem zastavil bolje. Najprej nekaj udobnega po-službenega popoldanskega klasičnega letenja v termiki s taveliko cunjo, ko so se razmere in ozračje umirilo, pa je naposled napočil čas za divjanje po nebu!
Na pristanku me je že čakal Simon, ki mi je pomagal zložiti ta veliko padalo. Pospravil sem ga in v avtu zamenjal dolge hlače s kratkimi ter veliko padalo nadomestil z zelo, zelo malo raketo - speedwingom Mirage. S Simonom sva vzela vsak svoj zložljiv pripomoček za dirko s hriba, in skupaj z Danijem smo jo mahnili na Kriško goro. Dan se je počasi že poslavljal in ob čudovitih barvah odhajajočega dne sva v dobri minuti že pristala in pospravljala opremo.
V petek pozno popoldan me je Grega aka Pajo shecal, da jo mahnemo na Nanos. Z Duletom in Katjo so bili sicer zmenjeni za pojedino, kar sem zvedel naknadno, a vseeno sprejel dejstvo, da bom spet sopihal v breg. Ker je bil ravno drugi najdaljši dan v letu, nam pohod ob 18. uri ni bil prav nič pozen. S seboj sem vzel še jadralno padalo v upanju, da bom z vrha Nanosa odletel, a se je dan končal drugače: z nevihto, sunki vetra in dežjem. Vsaj malo nas je razvedrila res lepa mavrica. Pravzaprav skoraj dve, ki sem ju ujel na fotografijo.
V soboto je bil čas za pležo. S tamladima alpincema smo jo znova mahnili nad Vršič in sicer v južno steno - nad Bunker in sicer v smer Zajeda s platami (5c/6a, 5R). Smer je bila pred kratkim na novo opremljena in naveza Šorn-Košir je obljubljala lepo plezarijo. Res je skala odlična, varovanje vzorno in dostop zelo kratek, tako da se nam je vsem trem zdela lepa in jo lahko priporočam. Vsekakor mnogo boljša kot smer nedaleč proč in v kateri so v času našega vzpona po Zajedi s platami reševali poškodovane plezalce zaradi odlomljenih skal.
Letošnja zima z mnogimi cikli toplo-mrzlo in velikimi količinami snega kot kaže res ni prizanesla našim goram. Tudi z drugih smeri je namreč zaslediti poročila o nadpovprečni krušljivosti.
Na spodnji fotografiji helikopter Policije in enote GRS s poškodovancema na poti v jeseniško bolnišnico.
Po preplezani smeri nad Vršičem smo jo mahnili na čevape na Jesenice in od tam na Krvavec na letenje v termiki. V zraku je bilo kar pestro, saj je potekal nekakšen festival s testiranji različnih padal. Število raznobarvnih cunj na nebu je bilo res mnogoštevilno, ampak na štartu ni bilo gneče in tudi nikakršnih zapletov.
Ker o jadranju v termiki (še) nimam pojma in sem kmalu jadral samo še proti pristanku, sem si polet popestril z ostrimi zavoji, ki so mi bolj domači in zabavni.
In že je bil tu sedmi dan tedna in šesti dan aktivnosti. Pridružil sem se zbrani družbi pohodniške sekcije našega ljubega društva Freeapproved na pohodu na Vrtačo v Karavankah. Resnici na ljubo v poletnem času na tem kuclju še sploh nisem bil. Nazadnje pa sem obračal na južnih pobočjih Vrtače zaradi odurnega vetra in nevarnosti v mesecu oktobru.
Pot do vrha Vrtače ob sončni pripeki je postregla z nekaj presenečenji. Najprej z dvema snežnima zaplatama, ki se očitno uspešno ogibata direktni sončni pripeki, kmalu zatem pa še večim majhnim modrasom, ki smo jih bili videli ob samem vzponu ter sestopu. Očitno bodo iz Slovenije zbežale celo strupene kače in so Karavanke, ki mejijo na Avstrijo, idealno mesto za prebeg globlje v notranjost Schengenskega področja Evropske unije.
Ob sestopu z Vrtače smo praktično na samem pragu koče na Zelenici s Skali in Katjo našli še zelo lepo travnato podlago posejano z nešteto rožami. Trenutni navdih je rodil idejo o rožnati postelji in s pomočjo Skali, ki je pazila, da mi ni požrl njen pes Orion in številni žužki ter mrčes, je nastala še spodnja fotografija.
V koči smo požrli še vsak nekaj prepotrebnih kalorij in nadaljevali pot v vse bolj vročo dolino. Po šestih dneh planinarjenja, plezanja, letenja in vsesplošnega potenja je čakal le še nadvse prijeten družinski izlet z ohlajanjem utrujenih nog v tolmunih v Peklu pri Borovnici...
PS: Misija za naslednji val "športnim-aktivnostim-pred-ali-po-službi-prijaznega-vremena" bo kako nadomestiti vse kalorije in manjkajoče ure spanca zaradi zelo zgodnjih vstajanj.