Sodelavka mi je pravkar vzbudila malo slabe vesti in sem se odločil, da naredim vsaj kratek napovednik ...
Minuli teden sem se namreč s desetinami prijateljev, članov ŠD Freeapproved potepal po Sardiniji.
Z izjemo prvega dne smo imeli vse dni blazno srečo z vremenom: sočno in toplo!
Da ne bi samo plezali pa smo si ogledali tudi nekaj restavracij in staro mestno jedro :) Malo smo ga tudi srali.
Toliko zaenkrat, vsaj do četrtka, ko imamo predavanje s fotografijami, potem pa prilepim fotogalerijo in če bo čas dopuščal še izčrpno poročilce o naši noro dobri tedenski avanturi na italijanskem otoku Sardinija.
Onega dne sem se odločil obiskati predavanje svetovno znanega plezalca Chrisa Sharme. Minilo je že kakšnih 5 let, odkar sem se nazadnje vozil z mestnim avtobusom, zato je bil čas, da znova poskusim. Pogoji za to so bili idealni - parkirišča pred Španskimi Borci ni, snežilo je, promet je povsod stal. In tako se je pričela moja odisejada. Vkrcal sem se na Dolgem mostu, končni postaji šestice - parkirišče P+R. Avto sem zaril v edini dovolj majhen kup snega, da nisem nasedel in se postavil pod streho postaje. Ura: 19:01.
Po kakšnih 10 minutah se je naposled prikazal avtobus. Vkrcam se ob 19:11 in ker nisem imel ustreznega plačilnega sredstva v obliki kartice Urbana, sem si pomagal z evrskim kovancem. Celih 18 minut sem se potem cuncljal do postajališča pred Namo v centru. Vmes sem srečal še eno dobro dušo, ki se je ravnotako odpravljala na predavanje. Hitri skok preko ceste, kjer me že čakata Bor in Vid. Kupim še Urbano, plačam 5 EUR in dobim plastično kartico kičastega dizajna, ki vsebuje teh nekaj evrov dobroimetja.
Odisejada se nadaljuje s 15 minutnim čakanjem na avtobus številka 21. Naposled se prikaže in rahlo nestrpni se vkrcamo v poln avtobus. Na njem srečamo še Aleševo sestro. Ker ima avtobus spremenjeno progo (sicer že precej časa), moram ves čas gledati kje točno smo, da ne bi slučajno pozabili izstopiti. Po dolgotrajni vožnji 10 minut pred pričetkom predstave stopim v Španske Borce. Potovanje je tako trajalo kar 50 minut.
Nič čudnega torej ni, da gre MPP silno slabo. Pred kratkim sem v nekem dnevnem časopisju bral celo analizo oziroma primerjavo mestnih potniških prometov po Evropi. Slovenija z Ljubljano je zavzela nečastno predzadnje mesto. Avtobusi so počasni, netočni, stojijo v prometu, ljudje na avtobusih ne poznajo osnovnih manir kulture in še bi lahko našteval.
Vseeno se mi je zdelo zanimivo voziti se z avtobusom. Srečaš kup ljudi, vidiš ducat poznanih obrazov, ves čas se nekaj dogaja, vmes lahko bereš in pišeš emaile, malo potelefoniraš in kaj prigrizneš. Plusi na eni, minusi na drugi - še se bom kdaj peljal z mestnim busom :)
Pred dobrimi desetimi tedni sem pričel s fotografiranjem. V tem času sem po sicer 7 letnem premoru prvič prijel za fotoaparat ob drugačnih priložnostih kot za družinsko fotografiranje pihanja sveč na torti in podobnega neizvirnega šklocanja. V teh 10 tednih je nastalo nekaj fotografij, ki se mi jih je zazdelo še enkrat izpostaviti. Predvsem zase, da vidim kateri motivi so mi všeč in kje se še lahko potrudim in kaj naučim. Zahvala za mojo vnemo in tele povprečne rezultate gre tudi Samu Vidicu za nekaj najinih šnel kurz lekcij po telefonu med vožnjo v službo.
Zaporedje fotografij je kronološko - od najnovejše do "najstarejše".
Zzanee - Sonce idej[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=5XorlBhhwd8]
Moja ta mlajša sestra Neža v prostem času tudi poje. S prijatelji posname pa tudi kakšen videospot. Tale zadnji je super in čmrlj zmaga :) No video je pa itak priložen.
Jaz sem e-človek. Neizpodbitno dejstvo, ki ga ne morem zanikati. Niti nima smisla. Moje medčloveške interakcije se pogosto rezultirajo v e-oblikah... Če trditev podprem samo z nekaj dejstvi. Pišem e-maile, e-sestankujem, e-blogam, e-naročam hrano, e-naročam letalske vozovnice, e-izobražujem se, e-nakupujem športna oblačila in e-naročam plezalno opremo, uporabljam e-banko, e-davke, e-upravo, e-probanko za službo, e-prijavo, e-registracijo avtomobila, e-upravljam s premoženjem in financami. Vse skupaj je samo še e, e, e in še več -e!
Od 26. februarja 2008 in do danes, torej ravno 2 leti in nekaj dni pozneje, moj inbox šteje 35.385 e-mailov. To je v povprečju 48 e-mailov dnevno. Naj poudarim še, da so to samo emaili, ki sem jih tudi odgovoril, se pravi je številko potrebno množiti vsaj z 2! Med temi ni nboenih emailov s priponkami večjih od 2 MB. Realno je torej številka še precej večja, ampak v najslabšem primeru gre gre dnevno povprečno čez mojo glavo okrog 100 e-mailov.
Črke na zaslonih mojih e-igrač, ki so zame enako kot hrana - voda ne, ta je nujna, s hrano pa se včasih da malo počakati, da se na primer objavi e-fotoreportaža po opravljeni turi. Te črke so govorjene besede, ki se spet manifestirajo v e-zapisih na blogu, e-mejlih in e-drugje. Pogosto se mi je pripetilo, da sem svoje občutke, razmišljanja in opažanja laže in pregledenje e-zapisal kot človeško povedal.
Verjamem, da vse kar se da e-početi (to je malodane vse) počnem že sedaj, zato upravičeno sklepam, da sem e-človek. Kje so meje e-človeštva zapišem, ko jih (ne)odkrijem. Moj e-obstoj živi dalje.
Moj prvi obisk Amsterdama. Mesto s preko milijon in četrt prebivalci, mesto tisočerih kurb, stoterih s travo zakajenih lokalov, desetine čudovitih hotelov in enim in edinstvenim sejmom Biking and Hiking. Kljub temu, da gre za milijonsko mesto (1.36 Mio prebivalcev 1. januarja 2008), je vse tako mirno in tiho.
Na sejem na Nizozemsko sva šla skupaj z našo vodjo rezervacijske službe Aljošo. Tramvaj naju odloži v centru poleg rečnega kanala, lučaj stran od najinega hotela. Z nekaj sreče sem samo 5 dni pred odhodom uspel najti ustrezno lokacijo in kul hotel. Njegov sestavni del je jazz klub s tradicijo. Po stenah kluba visi na stotine slik znanih jazzovcev, med katerimi celo jaz spoznam nekaj res slavnih obrazov.
Zgodnji let z Ljubljane omogoči prosto petkovo popoldne. Na ulice se zgrinja vedno več ljudi. Kljub natrpanim ulicam ni čutiti nikakršne naglice in živčnosti, ki jo pogosto občutim v Ljubljani. Nihče ne vpije, nihče ne trobi, nihče se ne dere v telefon, vsaj na videz ni nobenih pavov in pleh pičk. Namesto ljubljanske scene Louis Vuitton Oriđžinal torbic imajo sicer skoraj vse, ampak res skoraj VSE - preklemanske bucke aka UGGse. Res - kamorkoli se obrneš, debela ali suha, plavolasa ali rjavolasa, vse imajo tisti šmorn z napisom UGG na tacah. V tisočerih izvedenkah, samo barve so navadno tiste tipične rjave. Pa ok, saj ne rečem ... na enih z dobrimi nogami izgledajo šponsko, na gospodičnah s tromestno številko telesne teže pa pač ne. Sploh v kombinaciji s pajkicami s katerimi bi lahko prekril in zaščitil avto pred točo.
Če sem že pri opisu demografije, si mogoče zasluži nekaj besed tudi močnejši spol. V bistvu je močnejši spol v Amsterdamu zelo mešane narave, saj je kopica istospolno usmerjenih moških aka pedrov. To sem spoznal že prvi večer, vse do zadnjega dne, ko sem v rdeči četrti videl kup poparčanih tipov. Kot bi rekle punce - vsi ta luštni fantje so vezani al pa pedri. V Amsterdamu je pa kombinacija obojega :)
Če se vrnem na opis mesta, bo najbolje, da še malo strnem vtise z ulice. Utrip mesta je res fantastičen. Kot rečeno mi je najbolj všeč, da je vse tako na izi, v miru, v tišini. Ulica za šoping, ki se vije naravnost od hotela preko ducat kanalov do glavne železniške postaje, postreže s trgovinami in znamkami od A prek D in G do Ž. Za vsakega nekaj. Mene je vmes premamil še čudovit lokal McDonalds s svojo bogato ponudbo slastnih in zdravih kalorij.
V Amsterdamu mrgoli tudi kolesarjev. Prav neverjetno je, da se ljudje vozijo oziroma kolesarijo tudi v dežju, močnem vetru, mrazu - skratka ob vsakem vremenu. Mesto je kolesarjem prijazno, urejene so kolesarske steze, v križiščih imajo kolesarji prednost, obrajtajo jih celo tramvaji. Poskrbljeno je tudi za parkirišča koles z zaklepanjem in nadzorom z videokamerami. Dasihravno nisem imel niti za minuto občutka, da bi v tem mestu kdorkoli želel karkoli ukrasti.
Po krajšem ogledu mesta je sledila pavza in kosilo. Trofnila sva odlično italijansko restavracijo, kjer so me najbolj presenetile cene. Standard v Amsterdamu je občutno višji od Ljubljane in Slovenije, cene šniclov, pic in pašt pa so enake oziroma povsem primerljive z našimi. Pravi mali šok, k sreči pozitiven :)
Osnovni namen obiska tega mesta je bil kot omenjeno sejem Biking and Hiking. Bohinj kot hiking destinacija ima pri Nizozemcih (kjer pač ni pretirano razgibanega terena :) dober potencial, zato se je sejma udeležila cela garnizija Bohinjcev z direktorjem LTO Klemenom Langusom na čelu, kot tudi drugimi predstavniki gospodarstva primerljivih slovenskih turističnih regij.
Na sejmišče RAI so se že pol ure pred odprtjem zgrinjale množice ljudi vseh spolov in starosti. Stojnica oziroma razstavni prostor Slovenije je bil zelo velik, škoda je le, da ni bil bolje izkoriščen. STO predlagam nakup tovornjaka kakršnega ima na primer Zillertal. Copy paste v zeleni barvi z giga I FEEL SLOVENIA gor.
Čisti kontrast razstavnega prostora kakršnega je imel omenjeni, so imeli tudi dobri stari Rusi. Njihov bogato opremljen razstavni prostor je svoje rdeče razkošje razkazal nekako takole
Najbolj privlačna elementa razstavnega prostora Slovenije sta bila gotovo Samo in bohinjski sir. Mnogo sira. Folk se je kar grebel zanj, medtem ko je Samo (LTO Bohinj) le s težavo dovolj hitro rezal kose za požrešne množice.
Ker poročilo že tako dolgo packam, da bi bilo vsako nakladanje dejansko samo nakladanje in ker me priganja delo za službo, bom zaključil samo še s tem, da sem bil nad Amsterdamom navdušen in se bom še gotovo vrnil na obisk. Presenetili me ne bodo več niti kurbe, niti dim trave, ki se vali po cesti, niti neprestano rošenje ali dež, še manj se bom sikiral zaradi nadležnih pogledov gejev. Trije dnevi so za ogled Amsterdama optimalna izbira, še zlasti zato, ker se v samem centru nahaja celo Patagonia store :) Teh v Evropi na splošno ni prav dosti.
Delovni dan se je znova zavlekel v večer in ob tem sem pomislil katere so tiste materialne stvari, brez katerih si ne predstavljam vsakdana. Govorim seveda o klasičnem, lahko bi rekel povprečnemu vsakdanu, ko sem v (večinoma) Sloveniji, v službi, doma, v stenah, ...
iPhone
Moje osnovno komunikacijsko orodje. Pripomoček za urejanje in pregled koledarjev, opomnikov, to-do-jev ter vsega ostalega. Email odjemalec, ki ga imam vedno in povsod pri sebi. Moje mesečno povprečje odhodnih klicev je 1000 minut, še vsaj pol toliko je prejetih klicev. To je 1500 minut oziroma 25 ur - dober dan v mesecu sem torej na telefonu. Kup stvari tako opravim in ker imam vsak dan v povprečju 90 minut "časa" za opravke v avtomobilu - precej opravim na poti. Če imam srečo usrana baterija iPhonea zdrži do večera, torej 16 ur. Telefon je izključen, ko spim in ko plezam v stenah (ne pa tudi v plezališču).
MacBook Pro
Ultimativni prenosni računalnik. Na njem je vse kar se tiče posla oziroma službe kot tudi ostalega, kar rabim vsak dan vsak trenutek in kjerkoli z računalnikom sem. Večinoma računalnik uporabljam za Office for Mac, Adobe paket ter seveda email. Občasno (kadar sem na poti) na njem zajemam fotografije iz SD kartice svojega G11. Če je nujno na MBP kdaj pa kdaj zmontiram tudi kakšen filmček. Računalnik me vedno spremlja na službenih in privat poteh. Računalnik doma ostane samo kadar grem na odpravo. Oziroma lažem - takrat ga nadomesti kakšen manjši, ceneni.
iMac
Malo večja računalniška žival, ki mi z vsemi večjedrnimi procesorji služi za montažo filmov, obdelavo fotografij in delo za službo, ki ga navadno ob koncih tedna opravljam od doma. Velikanski zaslon je pregleden in super za kakšne analize v excelu, pripravljanje prezentacij in nasploh je to nepogrešljivi del vsakdana za domačim pragom. Nadomešča tudi televizijo, ki je sploh več ne gledam. Na iMacu si vsake toliko ogledam kakšen film.
Avto
Plezališča na Primorskem, slapovi v Logarski dolini, stene nad Tamarjem, Julijske Alpe, Chamonix in vse vmes. Avto je moje priljubljeno prevozno sredstvo, ki ga s pridom izrabljam vsakodnevno in si brez njega težko predstavljam, da bi lahko počel vse kar počnem. Praktični je tudi brezžični internet, ki ga imam v avtu urejenega preko HSDPA signala od Mobitela in mi tako omogoča mobilno pisarno na 4-ih kolesih.
Zdrav napitek
Zmleta skuta, mleko, med, jabolko in cimet
S tem čudežnim zmletim napojem sem postal zasvojen. Pijem ga namesto sladice, po daljših turah me čaka v avtu kot prvi obrok, zaužijem ga po treningu z utežmi in nasploh je tako dober, da bi se lahko cel dan nacejal z njim. Mljask. No seveda bi moral prišteti med stvari brez katerih mi živeti ni tudi ostalo prehrano, ampak tisto so pač stvari nujne za preživetje, tako da jih posebej ne pišem, ker so samoumevne.
Za krajšo pavzo med delom, ki ga za danes ni videti konca, sem izbral nekaj stvari, ki mi gredo na živce in mi vsakič vzmejo kakšno uro življenja ... Vsega bi se najbrž lahko odvadil, vendar mi še ne uspeva.
- čakanje na vratih, da se kdo ubuje, obleče ali kako drugače pripravi, da zapusti prostor
- že milimeter predolgi nohti, ker ne morem tipkati
- razlaganje nekih meni banalnih računalniških operacij drugim, ki "ne sledijo" kot jaz mislim, da bi morali
- čakanje na štantih, ko soplezalci štrikajo ali mutijo bolj kot se meni zdi "normalno"
- nered na visečih štantih
- skrotovičene in zavozljane vrvi kot posledica prej omenjenega
- ženske s pretirano napudranimi obrazi
- ljudje, ki po (uradnem) rokovanju tvoje (moje) roke ne izpustijo, ampak jo podržijo in stiskajo še naprej, najbolj bizarni položijo gor še drugo
- voznike in voznice, ki vozijo vzvratno in imajo "trd" vrat, ne znajo pa vozit po vzvratnih ogledalih. In potem gredo 2 m nazaj, 1 m naprej, popravijo in potem jovo na novo. Po petkrat!
- sam sebi grem na živce, kadar čutim, da sem siten in ne vem, kaj me je v takšno voljo spravilo
Goljufam in kopiram svojo objavo s Freeapproved: Pisana ekipa se nas je danes nabrala v vse bolj priljubljenem Obertauernu. Vsega malo mešano - starešine kot so Benč, Urbanovc in Džani, potem pa drugi mladi alpinci, turni smučarji pa še swingerki Metka in Katja za povrhu.
- Blaž in Jani izbirata linijo
Že ob prihodu nam je bilo jasno, da nas je Benčev zaupnik s 25 cm pršiča na suho nategnil. Dejansko ga je padlo kakšnih 10 cm, v zatišnih legah pa je skupaj s starim mogoče ponekod sneg dosegel 15 cm.
Po nekaj testnih furah in "tipanju" terena pa smo odkrili nekaj zanimivih strmin s pršičem, a smo se jih kaj kmalu naveličali.
- Da bi vozili pravi pršič je bilo potrebno hoditi
Po 11. uri se je sneg dodobra ojužil, tako da smo pričeli z iskanjem alternativnih možnostih. Le-te so se seveda kazale le tam, kamor ne segajo žičnice in kjer se tudi ta bolj vztrajnim freeriderjem ne da hoditi.
- Ponekod se je gazilo do rite in preko
Tudi tokrat je bil trud poplačan in za zadnji spust, za katerega smo se najbolj potrudili, smo bili nagrajeni s pršičem in tišino. No - nas se je seveda slišalo, ker smo vriskali.
- Katja ga žge po puhu
Zaključili pa smo kot ponavadi. S hrano. In ker je bil Blaž spet priročno pred mojim objektivom, bom že drugo zaporedno objavo strnil z njim.
- Blaž in knedl. Spet hrana.
Res je bil fantastičen sončen dan brez oblačka. Ob hrani smo tako pričakali tudi trenutek, ko se je sonce skrilo za grebene in pritisnil mraz.
- Sonce zahaja za gorske grebene
In še tradicionalna fotogalerija.
[vodpod id=Video.3093095&w=425&h=350&fv=host%3Dpicasaweb.google.com%26amp%3Bcaptions%3D1%26amp%3Bnoautoplay%3D1%26amp%3Bhl%3Den_US%26amp%3Bfeat%3Dflashalbum%26amp%3BRGB%3D0x000000%26amp%3Bfeed%3Dhttp%253A%252F%252Fpicasaweb.google.com%252Fdata%252Ffeed%252Fapi%252Fuser%252Fanzecokl.com%252Falbumid%252F5440782461366331793%253Falt%253Drss%2526kind%253Dphoto%2526hl%253Den_US]