Kultura in kulturni šok

Marsikaj bi lahko povedal o kulturi. Kultura je tako širok pojem, da se ga v bistvu niti ne da dovolj dobro opisati ob pomanjkanju časa, ki me trenutno pesti. Vseeno bom aktualnosti primerno opisal le dve "poglavji". Oboji kot posledico kulturnega šoka, ki sem ga bil pred kratkim doživel. Pa če začnem z najnovejšim ... Pred kratkim, ko sem delal obhod po park hotelu Bohinj in spremljal zaključna dela, sem šel še v meni "mašincu" ljubi prostor - klimatsko strojnico. Prostor napolnjen z najsodobnejšimi in tehnološko najbolj doteranimi Menerga klimatskimi napravami živo oranžne barve te dobesedno vabi, da vstopiš...

Na tleh pa nadvse nadležno in neprijetno presenečenje, ki ga je za seboj pustil očitno vzorno vzgojen in kulturen človek. Sredi Villeroy & Boch keramike rjav kupček, vrh katerega je počivala škatlica West cigaret z rjavo avtocesto v sredini. Ogabno! V dokaz priložena fotografija :)

O tem kulturnem šoku ne bom več razpredal, ker je res nagraužen, samo da sploh kdo pomisli, da se podela na urejena in čista tla, potem se pa še "očedi" s plastificirano prazno škatlo cigaret v foliji... za bruhat!

Drug kulturni šok, ki pa v bistvu niti ni pravi šok, ker se vse prepogosto dogaja in ga imam očitno smolo videti vse prevečkrat ...  To je pa to kako se oblačijo nekatere manj privlačne punce. Eno je videti hudo babo zrihtano in ji je že zaradi dobrega izgleda možno teoretično oprostiti kakšne kričeče modne dodatke ali pač bolj vpadljiva oblačila. Pa pač tudi zato ker se nekako skladajo s telesom. Povsem nekaj drugega pa je, ko vidiš punco, ki ji takšna oblačila dejansko ne pašejo... Enega takšnih primerov sem posnel ob koncu zime, ko sem se vračal k avtu na parkirišču. Me je kar zmrazilo ... Videa mi nekako ne uspe objaviti, zato naj podam le opis tega zares neokusnega pripetljaja.

Baba je imela kakšnih 16-18 let. Blond, dolgi prozorni in razcepljeni lasje prek ramen. S salom bogato obdarjeni boki na katerih je počivala bela minika. Dopičnjak v bistvu = kratko ko hudič. Noge kratke in široke. Za grozdje tlačit. Pete 10-12 cm visoke, une debele, močne. Da pač zdržijo težo. Čevlji kričeče rdeče-beli - zaradi njihove specifične dobre vidljivosti bi bili primerni za usmerjanje pristajanja velikih ladij v pristanišča ali letala na svoje mesto, ko avto Follow-Me preda kontrolo letališkim delavcem. Kriza res. Kar je še huje je to, da se v bistvu punca niti sama ni dobro počutila v tem kar je nosila na sebi, hodila je kot bi imela preklo v riti in bila vsa kot nekakšna čarovnica... Kot kaže je danes ob poplavi oblek recept za mlade punce, ki iščejo samopotrditve, v izbiri in nakupovanju pozornosti-vzbujajočem slogu oblačenja. Bogi fantje :)

Našel pa sem še en dokaz svoje (ne)kulturnosti. Enostavno nisem se uspel zadržati, kaj naj rečem. Ko sem posnel spodnjo fotografijo je minilo kakšnih 18 let odkar sem nazadnje "gledal pod kiklo" kakšni ženski, ampak v tem primeru se res nisem mogel zadržati in sem takoj eno stisnu ... Žal mi je, da nisem ujel celotne scene, ker ko sem šel mimo v poslovno zgradbo, sem komaj dobro dojel, da je kakšnih 70 let stara ženička dejansko BRALA Playboy. Pa sem pogledal nazaj in uzrl njen prefinjen slog oblačenja in privlačne, kot svila gladke tačke ;) Še dobro, da je imela navadne nogavice, ker če bi bili preko kolena bi se že klasificirali za šnelfukerce (za tiste, ki ne vedo - to so samostoječe nogavice, obvezno čipkaste)

Dovolj bo. Jutri bo treba spet zgodaj vstati...

Plezanje - Vipava in Črni Kal

V soboto smo plezali s tečajniki začetne šole športnega plezanja v Vipavi. Pasja vročina me je zdelala že na zmeraj predolgem dostopu, a sem se nekako do polovice dneva uspešno izmikal direktnemu soncu in nekako shajal. Ko je zmanjkalo bolj zanimivih (težjih) smeri v sektorju sem se spravil k hranjenju in klepetu pa tu in tam pri plezanju varoval in obenem pametoval in delil nasvete tečajnikom.

Ure so minevale kot minute in že je bil čas za odhod. Nazajgrede smo se ustavili v neki gostilni, ki smo jo našli s pomočjo Garmina XT na mobilnem telefonu. Še celo lastnici gostilne se je čudno zdelo, kje s(m)o jo vendar našli?!

Najbolj presunljivo pa je bilo to, da naše številčne družbe niti ni bila vesela. Najprej je potarnala, da nima nič pripravljeno, potem da se bo dolgo čakalo in tako dalje. Prav hecni so res Slovenci, ko se gremo(jo) turizem. Najrajši bi zaračunali in hkrati želeli, da nihče ne pride. Samo denar vnaprej in adijo. Pa sem mislil, da je samo v Bohinju tako ...

Kakorkoli že, enim se je mudilo na abonma v Ljubljano v Cankarjev dom in tako sem pokončal samo (sicer zelo dobro) govejo juho. Nadaljevanje oziroma glavno jed pa sem potem jedel z Borom v Polni skledi, kjer sem bil z izbiro jedi nesrečen. "Jed iz voka" se namreč ni obnesla in še cel večer se mi je spahovalo po zamrznjenih "umetnih" hobotnicah in ostalim kao morskim sadežem. Bljek.

Danes, na velikonočni ponedeljek, ko naj bi okrog skakali zajci, pa smo kot opice preživeli v stenah Črnega Kala. Plezališča že lep čas nisem obiskal, a sem bil tudi danes z obiskom zadovoljen. Smeri so zlizane, to je res, ampak veliko je tudi lepih, težkih in zanimivih smeri.

Začeli smo zgodaj in s polno paro in tako se je že do poldneva nabralo kar precej preplezanih metrov. Proti koncu sem že ves navit v smereh 6c omahoval in se ustavil pri preplezanih 10-ih. Roke so mi visele do kolen, blazinice so bile že povsem zguljene, največ težav pa mi je (znova) predstavljala desna noga. V bistvu prsti na desni nogi, ki smo me spet neznansko boleli. Čudno, kot da bi mi še vedno rastla noga?!

Ker je bil z nami tudi eden "hišnih fotografov" Sandi Ražman, smo naredili tudi nekaj fotografij, ki jih bo Sandi najbrž v kratkem objavil v svoji reportaži na Freeapproved.com. Eno kričečo pa sem preliminarno sunil in jo objavil zgoraj :)

Naplezali smo se, podaljšan vikend je dobro del in me rechargal z energijo, da bom lahko spet cel teden delal 12 ur na dan...

Susan Boyle

[youtube http://www.youtube.com/watch?v=9lp0IWv8QZY&fmt=18] Ko sem na tole naletel so mi šle kar kocine po konci pa če ne bi bil tok utrujen bi se še zjokal po mojem... Svaka ji čast!

Kako zelo zmotno je soditi človeka po videzu... Menda so mediji in angleška javnost Susan napovedovali popoln poraz na resničnostnem šovu... Po njenen nastopu pa so ob bučnem aplavzu stali na nogah tudi tisti najbolj zadržani. Bravo!

Zvočnike dajte na glas! Pa upam, da si ogledajo video vse naše starlete in zvezde-wanna-be ter vse ostale razne "pevske" misice, pa da se malo zamislijo.

Managerske funkcije v hotelskem podjetju

Danes sem imel predavanja na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, tema pa se je glasila kot v naslovu.

Kljub temu, da so predavanje poslušali pretežno mlajši od mene, sem se nanj moral kar dobro pripraviti. Nakladanje pred več kot 600 glavo množico v Cankarjevem domu na odru je sicer dobro za vajo, ampak seveda nekaj povsem drugega, kot podajanje snovi in povezave na prakso - znanja željnjim študentom in študentkam ter ostalim.

Malo sem se mučil s prezentacijo v Keynotesih od Appla, ampak sem se potem v pomanjkanju časa (in zaradi neznanja uporabe Keynotesov) zatekel k preizkušeni varianti Office for Mac 2008 in Powerpointu.

Prezentacija mislim, da je kar super uspela, predavanje pa tudi. Glede na številčnost in zbranost prisotnih že ni moglo biti preveč zanič. Če vzamem v ozir še to, da je ena mlada gospodična, po tem, ko se je ves čas igrala s teleonom in pisala SMSe, naposled vdala se in šele 2 min pred koncem predavanja odpeketala, ni bila čista polomija.

Počasi se ogrevam za nastope pred bolj strokovno podkovano publiko v maju in upam, da me pogum in dar govora ne zapustita prekmalu. Super izkušnja, kjer mislm, da sem kar nekaj odnesel in predvsem znova "ponovil" znanje PowerPointa.

Slajde predavanja pa tudi mogoče objavim, če mi jih uspe primerno izvoziti za ogled prek neta...

[vimeo http://vimeo.com/4048556]

Poškodba kolena, polži in kurbe

V soboto sem plezal v plezališču Kamnik blizu Žalca. No tam nekje. Na dostopu sem se zadnji hip izognil mnogim strupenim in pretečim živalim, ki mi ob mojih obiskih naravnih plezališč kar naprej strežejo po življenju. Najprej sem zadnji hip odskočil vstran, ko je po poti navzdol pridrsal rjavi slepec. Prav predrzno je sikal z razcepljenim jezičkom in slep kot je bil seveda zgrešil pot in nadaljeval med listjem. Slepec cepec.

Le lučaj stran se je sredi blate in drseče potke bohotil polž. Njegova hišica je bila sicer spoštljivo urejena in na nasploh je na pogled izgledal ves krotek in prijazen polž. Temna polžja plat se je pokazala šele, ko je iztegoval rožičke naravnost v moj obraz, medtem ko sem v makro načinu snemal njegovo premično montažno hišico. Ker so tudi polži nepredvidljivi in ker morda brizgajo kot tiste stupenjače iz Amazonije - v mislih imam krastače - sem snemanje prekinil in smo nadaljevali proti stenam.

Ko smo že skoraj dosegli odrešujoče skalne tvorbe, kjer si človek lahko oddahne od skoraj vse golazni z izjemo pajkov, je na poti ležal še en polž. Polžek v bistvu. Bil je izjemno majhen. A če gre verjeti pregovorom, da je strup v majhnih stekleničkah, je tudi s tem polžekom bilo takoj. Ob daljšem ogledovanju se mi je zdela njegova hišica pobarvana na križ, podobno kot pri pajku križarju. Ker s slednjim ni dobro češenj zobati ali v steni viseti, tudi tega polža strupenjaka nisem želel več ogledovati, še manj snemati.

V plezališču pa mir kot že dolgo ne! Z izjemo blata in zemlje, ki je v tem obdobju - ob pričetku športno plezalne sezone - prisoten v poklinah in počeh ter raznih oprimkih, ni bilo več nobenih ovir za nemoteno plezanje.

Po nekaj ogrevalnih Frančkovih (Knez) smereh, in ko me je vmes že pošteno navilo, sem se spravil v Frančkovo zajedo. Ta prvič sem bil prekratek, potem pa sem se le spravil čez to pokončno smer, kjer ti vsak dodatni centimeter velikosti pomaga do vrhunca :) Obratno je z debelino prstov, saj (pre)debeli onemogočajo dobro oprijeti se edinega navzdol obrnjenega oprimka na najtežjem mestu.

Potem sem zlezel še svojo prvo 9a smer, potem pa nas je pot vodila domov. Z Borom sva se na Dolgem mostu še malo zaklepetala in kot dva cirkusanta, ki počivata na dolgi poti iz Romunije proti Franciji, zadremala na sedežih v avtomobilu.

Nedelja naju je z Borom odpeljala na Gorenjsko. V neposredni bližini Škofje Loke se nahaja plezališče Kamnitnik. Tega smo lani kar nekajkrat obiskali, letos pa je bilo prvič. Prizorišče se je v roku ene ure, ko sva plezala, spremenilo v konjušnico in pravo maškarado. Nekakšen festival oziroma prireditev s srednjeveškim privdihom je namreč botrovala 100 m oddaljenemu šolskemu igrišču.

Kostumi, konjeniki, kobile in vse kar zraven paše -vse je bilo super. Edinole nabijanje cerkvenih zborovskih pesmi in oglušujoče pridige na mega-zvočnikih so malo motile srednjeveško vzdušje. Ker sva prišla pred zaprtjem ceste, je bil najin avto za to človeško - srednjeveško zapreko. Nazajgrede v LJ sva se tako morala skupaj s konji, vitezi, popi, papeži, verniki, angelčki, prostitutkami, kralji in z ostalimi glavnimi akterji srednjega veka prebiti na plano. Oni s konji, vozovi in peš, midva pa z avtom.

Zlahka sem si lahko predstavljal kako zabodeno bi v resnici gledali pred 600 leti, ko bi se med njimi vozila z avtom, tako kot sva se v nedeljo. Nadvse široko razprte oči in naravnost v naju uprejeni pogledi nekaterih so mi dala zlahka misliti kako bi se ob takem dejanju pred 600 leti znašla na grmadi, na natezalnici, na judeževi zibki ali kolu. Vsekakor pa ne v Kitajski restavraciji, kamor sva jo mahnila takoj po plezariji, da sva nadoknadila izgubljene kalorije.

Sem pa napravil še eno neumnost. Neroden kakor sem - sem z nogo oziroma kolenom z vsem šusom butnil ob skalo. Ne vem kakšna je funkcija pogačice, vem pa da je kost in da me ta kost danes tako boli, da ne moram hoditi in da imam ves dan stegnjeno nogo. Mami je rekla, da če bo jutri slabše, grem slikat. Ker moj olympus ne bo dovolj, to pomeni, da bom obiskal rentgen. Ah pa saj je že res dolgo odkar sem nazadnje napolnil svoje telo z X žarki. 64x doza leta 1996 ob zlomu vrata in 3x vaja leta 2004, ko so šle smučarske akrobacije po zlu.

Vseeno držim pesti, da ni nič, da bo jutri dobro in da imam le pošteno udarnino, ki mi sedaj povzroča oteklino.

Zdaj pa naprej v boj s časom :)

Bitka s časom

Ko sem bil mlajši so me nekajkrat pretepli neslovensko govoreči sodržavljani, dandanes pa iz dneva v dan bijem bitko s pomanjkanjem časa. Precej klavrno postane takrat, ko bi si vzel nekaj privatnih minutk ali pa uric za raziskovanje tehničnih novosti iz sveta računalništva in alpinistične opreme, pa mogoče da bi prebral kakšen strokovni članek ali literaturo po kateri se izobražujem (in sem že v poštenem zaostanku), pa kar ne gre. Do konca meseca bo sicer akcije vedno več, potem pa se stvari počasi umirijo in postavijo na svoje mesto.

Pred kratkim sem bil opozorjen še na to, da naše društvo deluje v širšo javno korist s produkcijo dokumentarnih filmov in moram sedaj izpolniti kup formularjev in papirjev, da nam bo RS podarila prijetno presenečenje :)

Zdaj grem pa naprej k generaciji X, Y (to smo mi :) in prihajajoči Net generaciji najmanjših pokovcev, ki nas bodo tastare pokosili menda na vseh področjih... Raziskava Junco & Mastrodicasa, 2007.

Intervju za TV

[vimeo http://vimeo.com/4015911]

Mladi in alpinizem - Freeapproved

Pred dobro uro smo imeli "ta mladi" iz ekipe Špaltna Ekspres in Freeapproved eno uro dolgo pogovorno oddajo v živo na RA SLO 1.

Oddajo lahko poslušate s klikom tukaj.

Tekstualni napovednik oddaje se je glasil takole:

Program za mlade radia Slovenije, Gymnasium: Male laži in prikrivanja so včasih lahko celo pozitivna, dobrodošla. A ko gre za velike stvari, ko gre za res, zanje ni prostora. Na primer v gorah.

Preden se podaš na zahteven alpinističen vzpon, pod steno, ki jo želiš preplezati, na robu prepada - kjer se iščejo meje zmogljivega, meje človekove moči, tam z lažmi ne prideš daleč. Točno je treba premeriti svoje znanje, fizično pripravljenost, opremo in sposobnosti. O tem, kaj mlade vabi v gore, kaj prave alpinistične odprave zahtevajo od njih in kako mimogrede nastane še kakšen alpinističen film, bomo izvedeli v tokratni oddaji Gymnasium.

Sreda, 1.4.2009 ob 20.00 na 1. programu RA SLO

Oddajo lahko poslušate s klikom tukaj.

Teranova smer, Jezersko - film

Video se navezuje na vzpon posnet januarja 2008. [youtube http://www.youtube.com/watch?v=4Pa822Y-Z7c&fmt=22]

Preden sem kupil svojo HD kamero sem se malo igral in testiral nek sonyjev prehodni model. Vsi računalniki, ki sem jih takrat imel, niso bili dovolj močni, da bi lahko montiral v HD, tako da je potem na koncu nastalo pričujoče skropucalo, ko sem bolj kot ne ugibal, kje rezati in kaj ne. Tudi glasbe ni in jo bom dodal s pomočjo youtubeovega vmesnika.

Intervju v prilogi Dnevnika - Antena

V torek 24. marca je bil v prilogi Dnevnika - Anteni objavljen krajši intervju na temo slovenskega dokumentarnega filma Špaltna Ekspres.

Intervju

Anže Čokl je zapisan športu. Enostavno in brezpogojno. Sprva je sicer deset let posvetil gimnastiki, toda njegova največja ljubezen so gore. In v gorah je v zadnjem času njegova zvesta spremljevalka tudi kamera – univerzitetni diplomirani inženir strojništva je namreč vse bolj domač tudi pri snemanju dokumentarnih in avanturističnih filmov. Osem let bo, odkar se je navdušil za snemanje, in v tem času je posnel več kot 142 krajših filmov z različnih koncev sveta, pomladi leta 2006 pa je v Cankarjevem domu premierno predstavil svoja prva večja projekta - prvi slovenski smučarski film Lovci na pršič ter gorniško raziskovalni film Kraljestvo oblakov. Z Anžetom smo se pogovarjali o njegovem najnovejšem filmu z naslovom Špaltna ekspres in odpravi v gorovje Kokšal To.

Naslov vašega športnega dokumentarnega filma je Špaltna ekspres. Lahko pojasnite, kaj pravzaprav je špaltna?

Špaltna v žargonu pomeni ledeniško razpoko. Te skrivajo ledeniki v visokih gorstvih. Padec v takšno razpoko je lahko usoden, zato se alpinisti v ledeniškem svetu premikamo navezani. Na odpravi so bile prav ledeniške razpoke ena največjih nadlog in togot odprave. V enem takšnih ledenih brezen je padel tudi član odprave in si pri tem nerodno zlomil gleženj. Stotine kilometrov stran od civilizacije takšen zlom seveda pomeni hudo resno situacijo, saj pomoči ne moreš pričakovati od nikogar razen od tam navzočih prijateljev, reševanje pa je zapleteno in naporno.

Kadar se človek odpravi na tovrstno alpinistično smučarsko odpravo, mora biti v dobri psihofizični kondiciji. Kako in koliko časa ste se pripravljali na ta podvig?

Psihofizično kondicijo vzdržuješ z rednim plezanjem in ker veliko plezamo v gorah, se za odpravo posebej pripravljam zgolj s tekom. Čez leto pa telesno pripravljenost vzdržujem tudi s treningom z utežmi, smučanjem… A se mi zdi, da je skoraj bolj kot trening pomembna tudi dobra aklimatizacija, torej to, kako se privadiš na veliko nadmorsko višino. Ta se pri vsakem posamezniku razlikuje – nekateri se privadijo hitreje, drugi pozneje. Izkušnje s prejšnjih odprav mi pomagajo pri tem, da se zdaj poznam in vem, kako se jaz osebno najlažje privadim na življenje v visokogorju.

Na pot ste se odpravili skupaj s sedmimi prijatelji. Čigava zamisel je bila, da se odpravite tej avanturi naproti?

Pred leti sem se ob preganjanju dolgčasa, ko je zunaj divjalo neurje, v šotoru na Škotskem s prijateljem pogovarjal o neraziskanih predelih gorovja Kokšal To. Minila so leta, v glavo se mi je prikradel spomin in zamisel je privrela na plan. V Freeapproved smo bili ves čas zelo aktivni. Nabrala se nas je skupinica enako mislečih članov, tudi dobrih prijateljev, in že se je začel razburljiv proces načrtovanja odprave vse do njene izvedbe in uspešnega zaključka.

Verjetno je bila motivacija za odhod v Kirgizistan še večja, ker ste vedeli, da je v gorovju Kokšal To veliko neodkritega in neosvojenega?

Vsekakor! To je bila osnovna ideja in bistvo odprave. Za nas je bila to največja motivacija: odpraviti se tja, kjer doslej ni stal še nihče. Občutiti delček tistega, kar so včasih občutili raziskovalci na svojih potovanjih v neraziskane kotičke sveta.

Kakšen je občutek, ko stopi človek tja, kamor ni še nihče pred njim?

Nenavaden, poseben, lep in neponovljiv ko pomisliš, da v tem današnjem, z vsemi bedarijami prenapolnjenem globaliziranem in vse bolj virtualnem svetu še obstajajo kotički sveta, kjer si odvisen sam od sebe ter prijateljev. Odrezan od sveta in sodobnih komunikacijskih poti ... Kjer je človek prvinsko človek in za preprosti, a vendar doživljajsko nabit vsakdan potrebuje zgolj najnujnejše. Hrano in pijačo in primtivno domovanje - šotor.

Ste scenarist in režiser dokumentarca, v njem, seveda, tudi nastopate. Kdaj imate mirnejšo roko: med snemanjem ali kadar se znajdete v težki situaciji nekje med pezanjem?

Hm, dobro vprašanje, A če dobro pomislim, imam vseeno bolj mirno roko v težkem detajlu smeri. Napaka pri plezanju smeri s pomanjkljivim varovanjem pomeni najhujše, roko pri kameri odpraviš z vnovičnim pritiskom na gumb in novim posnetkom v skrajnem primeru zgolj z nekaj efekti v postprodukciji.

Kako ste financirali odpravo, ki je bila gotovo velik finančni in logistični zalogaj?

Odpravo smo člani financirali iz lastnih prihrankov in s pomočjo sponzorjev. Okvirni proračun celotne odprave z obvezno opremo, logistiko, transportom in nasploh vsem za 24 dnevno avanturo je znašal okvirno 28.000 evrov. Najtežje je bilo tistim, ki so šli na takšno avanturo prvič, saj je oprema precej draga, a nujna. Dodaten zalogaj pomenijo tudi obvezne reči za snemanje, saj poleg kamere potrebuješ še cel kup druge navlake, da kamera sploh deluje - sončne celice, dodatne baterije...

Od kod ideja za ime Freeaproved, kot se imenuje vaša produkcijska hiša oziroma ime društva?

Ime seje porodilo med prijatelji in se je potem nekako prijelo. Zadnje čase se ubadam s tem, kako bi to »blagovno znamko« smiselno poslovenil (smeh). Kakšna ideja?

Za več informacij si lahko ogledate osebno stran Anžeta, kjer so na voljo tudi njegovi filmi, www.anzecokl.com in stran društva www.freeapproved.com